Smisel zaščite na obrazu v tem času vidijo najbolj ugledni strokovnjaki s področja medicine. Pika. Še pred nekaj tedni bi jih pohvalila in s ponosom povedala, da so ljudje, s katerimi si delim streho, izjemno pazljivi in me navdušujejo s tem, kako vestno spoštujejo ukrepe. Masko so namreč imeli bolj ali manj vsi. Izjeme so sicer vedno, a ni jih bilo prav veliko. Kaj se je spremenilo od takrat? Kaj se jim je zgodilo? Jim je dovolj? So preboleli covid-19 in nevarnosti, da bi zboleli ali virus prenesli na koga drugega, ni več? In ob vsem tem se vedno spomnim zdravnice, svoje prijateljice, ki pravi: »Polona, če ne drugega, maske so osnova. Osnova! Ti, ki živiš v bloku, daj, uporabljaj jo in upaj, da jo bodo tudi drugi.«
Gremo naprej. V krogu mojih znancev je par z otroki, ki preverja, ali razumem smisel zaprtja šol. Ni jima povsem jasno, zakaj smo pri odpiranju šol tako previdni oziroma zakaj smo jih sploh zaprli. Človeka sta učena, razgledana, in njuno vprašanje me je presenetilo. Ja, vem, da je za otroke to, da so doma in se je njihov svet »skrčil«, zelo težko. Da se že soočajo s posledicami svoje nove realnosti, je dejstvo. V zadnjih tednih sem o tem, kako strokovnjaki s področja psihologije in drugi, ki se ukvarjajo z mladimi, zaskrbljeno opazujejo vpliv epidemije na mlajše generacije, pisala veliko. Tudi mene skrbi. In vsi njihovi argumenti so še kako na mestu.
Vendar ne moremo spregledati niti dejstva, da so šole pogosto žarišča okužb. In naj dodam, kar pravi stroka: da je po vsej verjetnosti trenutno med tistimi otroki, ki so od torka spet v šoli, okoli 1500 otrok okuženih. Delež pozitivnih na testiranjih za učitelje je bil namreč 1,3-odstoten. Pričakujejo, tako je dejala vodja vladne svetovalne skupine Bojana Beović, da je podoben delež pozitivnih tudi med otroki, ki so se vrnili v šole in vrtce.
Da je priljubljeni standup komik Perica pred časom javnosti sporočil, da zanimanje za njegove nastope (na zasebnih dogodkih) tudi v času epidemije še obstaja, sem vam že povedala? Del vsebine pisma, ki ga je prejel konec lanskega leta, se glasi: »Kmalu bom praznovala svoj 40. rojstni dan in si želim vaš 30-minutni nastop. Ker delam finančni plan, vam prosim, da mi poveste, koliko znaša vaš honorar. Praznovanje bo v okolici Celja za 30 ljudi.«
Dalje. Pred dvema tednoma so novinarski kolegi s portala Necenzurirano.si poročali, da je imelo medicinsko osebje Zdravstvenega doma (ZD) Litija kljub vsem omejitvam rojstnodnevno zabavo. Potekala naj bi v službenem času v skupni sobi zdravstvenega doma, udeležili pa naj bi se je zaposleni z zobozdravstvenega oddelka. Kmalu zatem so ugotovili, da je bila na zabavi tudi zaposlena, ki je bila pozitivna na testu za covid-19. Ker nihče od njih ni nosil zaščitne maske, so vse poslali v karanteno.
Vodstvo omenjenega ZD je potrdilo incident in sporočilo, da so dogodek obravnavali ter pri tem ugotovili »določene nepravilnosti in kršitve, zato smo zoper odgovorne osebe disciplinsko ukrepali«. Epilog? Poleg vsega najbolj očitnega, kar tako neodgovorno druženje, sploh znotraj zdravstvene institucije, lahko prinese, je tu tudi škodljivo sporočilo za javnost, ki lahko rezultira v: zakaj bi pazili mi, če niti zdravstvo v svojih krogih ne spoštuje najosnovnejših ukrepov.
Prijatelj mi je pred dnevi povedal, da ga je poslovni partner povabil na zapoznelo novoletno žurko. »Vabilo na dogodek, ki bi potekal v njihovi pisarni, je gostitelj pospremil z besedami, da zdaj pa lahko spet veseljačimo, ko se je situacija že tako izboljšala. Bilo naj bi nas okoli deset. Namignil mi je, naj me ne skrbi za maske ali druge ukrepe, da bomo na korono v času druženja pozabili,« mi je zaupal podrobnosti vabila, ki ga je zavrnil. Upam, da bo, tako kot bodo oni pozabili na korono, tudi ona pozabila nanje …
Kako naj zaključim, ko se mi zdi, da k vsemu temu ni kaj dodati, saj zgodbe govorijo same zase? Morda dodam samo še to: ja, saj vem, kako sem tečna s temi številkami; od marca 2020, ko se je vse začelo, je do včeraj umrlo 3425 ljudi. Od tega največ novembra in decembra. Enajsti mesec lanskega leta je podpisal 1097 smrti, december pa 1214. Ta mesec pa je bilo že skoraj 700 smrti zaradi covida-19. Ni pomembno, kje smo po teh izkazih v evropskem, svetovnem merilu, in povem vam, še vedno smo pri vrhu, pomembno je, kaj pri nas te številke vzbujajo, ne da bi jih postavili v kakršenkoli kontekst, perspektivo. Namreč, 3424 ljudi je ogromno. Pravzaprav, pozor predvsem na to: glavnina teh ljudi, in sicer 3000, je umrla v zadnjih treh mesecih! Med njimi so vaši ljudje, obrazi, ki ste jih poznali – in če ne bi bilo korone, bi še živeli...
Moja tokratna kolumna ni nič posebnega. V njej ni veliko mene: nobenih pretiranih razmišljanj, razpiranj in poglabljanj, kot ste jih vajeni sicer. Naštevam surova dejstva, resnične dogodke tega časa. Ne trudim se jih komentirati. Ne iščem strokovnjakov, ki bi jih tolmačili in utemeljevali, razlagali. Moč moje tokratne strani je samo in zgolj v tem, da nas spomni na lasten moralni kompas. Epidemija je hud izziv. Ne samo v zdravstvenem smislu. Pretresa in preizkuša nas kot družbo in nas sprašuje, kako funkcioniramo, ali smo sposobni videti prek svojega sveta, potreb, interesov in vklopiti širši pogled. Smo sposobni videti, da je cilj v tem trenutku v resnici pri vseh isti, a da proti njemu še vedno veslamo neusklajeno? Če smo res, kar govorijo, da smo – dobrosrčni, sočutni in razumni, kdaj bomo to pokazali?!
