S kakšnimi težavami se spopadajo mladi in kako jim pomagajo, poroča Andrej Omulec, ki pod okriljem Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje kot terapevt dela z otroki in družinami v stiski. Epidemija je po njegovih besedah res hudo posegla v družine, sploh v tiste, ki so bile ranljive že prej, in da se pojavlja povsem nova struktura iskalcev psihološke pomoči.
»Poleg tistih, ki so imeli že prej kakšne težave, se na nas v zadnjem času obračajo tudi družine, ki so pred korono živele normalno. Zdaj pa se je zanje obilno spremenilo, bodisi so jih doletele izgube služb bodisi so jih prizadeli drugi, z epidemijo povezani problemi,« je dejal in dodal, da če so se staršem tako zelo zamajala tla pod nogami, je jasno, da so se tudi otrokom, ki pa imajo svoje težave.
Tisto bistveno, kar poskušajo doseči kot terapevti, je, staršem povrniti moč, odgovornost. »Ni preprosto, vendar jih opremimo s tem, da znajo bolje rokovati, se odzivati na otroke in njihove stiske. Velikokrat v začetnih fazah zato delamo z otroki, potem pa še s starši, torej so v obravnavi celotne družine. Otrokova težava je namreč vedno odraz nekega intenzivnega dogajanja celotne družine. Če je družina nek sistem in če jo dojemamo kot telo, je, če te boli samo en njegov del, na primer roka, zaznamovano celotno telo. Ne moreš normalno delovati zaradi tega in tako je tudi pri družini,« je razložil.
Ne vidijo smisla
Če ostanemo pri starših, je pomembno, kot je dejal, da uredita svoje zadeve. »Tudi če se med sabo o svojih stvareh ne moreta dogovoriti, naj se dogovorita vsaj, na kakšen način bosta vzgajala otroke. Morata biti usklajena, na isti strani, morata sodelovati vsaj glede vzgoje otrok. In nujno je treba držati neko strukturo dneva – koliko časa kot družina posvetijo nečemu – in biti pri tem strikten ter v vsakem dnevu posebej poiskati cilj, neko lepo, prijetno stvar, na primer neko doživetje. Prav pomanjkanje smisla se pojavlja v tem času. To res štrli,« je poudaril.
Staršem bi rad sporočil, da je jasno, da imajo tudi oni svoje obveznosti in stiske ter jim morda ne ostane dovolj časa, energije za ukvarjanje z otroki, vendar »se je res treba zavedati, da otrok neke okvire, cilje dneva mora imeti in jih spoštovati. Če bomo popustili, ne bomo imeli več nadzora. Otroci bodo začutili, če bomo nekje začeli popuščati, in bodo za to vrzel zagrabili in potem je zanje meja samo nebo.«
Metanje po tleh
Močno prevladujoče občutje ne samo pri otrocih, ampak tudi pri starših, je strah. »Ali veste, da se starši bojijo svojih otrok in tega, kar se jim dogaja?! Ampak pomembno je, da se mama in oče ne čutita ogrožena niti užaljenega, ko vidita, kaj dela, se dogaja njunemu najstniku. Ker to, kar počne, lahko močno spominja na čase, ko je bil še malček in se je metal po tleh. Danes, ko je toliko starejši, se ravno tako meče po tleh, samo na drugačen način. In to je treba nagovoriti, spremljati,« je svetoval Omulec.
»Ne bojmo se svojih otrok, saj so naši, so rasli pod našim srcem! Razumimo, da si sami ne morejo pomagati in da na stiske odgovarjajo na različne načine. Vem, težko je, ko v starše butne, kar se dogaja otrokom. Normalno je, da se v tem sprožijo strah in vprašanja, kaj kot starš delam narobe, ali sem kriv in tako dalje. Vendar se distancirajmo od tega in se osredotočimo le na otroka,« je izpostavil.
Ne vzgajamo z udarci
Najstniki so torej tisti, ki so trenutno med najbolj ranljivimi. Sploh tisti, ki živijo v nasilnih družinah. »Pri izvajalcu nasilja – če se zdaj osredotočim na družine, kjer se to pojavlja – je ključno, da nasilnež sprejme odgovornost zase, za svoja dejanja, ker je on tisti, ki je nasilen. Nihče drug, ne partner ne otrok, te ne more sprovocirati do te mere, da izvedeš nasilno dejanje, saj to je izključno občutek nasilneža, ki ga mora znati regulirati. Ne nazadnje tudi otroka ne vzgajaš z udarci, ker to pove, da nimaš več nadzora ne nad sabo ne nad ničimer drugim, kar ima porazne posledice,« je povedal terapevt Andrej Omulec.
Na drugi strani pa je naš sogovornik poudaril, da so nekatere družine ta čas (pri)dobile veliko, denimo očeta, ki je bil prej precej službeno odstoten »in so se lahko zdaj bolj kakovostno povezali. Tu potekajo povsem drugačne godbe. Epidemija ima torej s svojimi vplivi na družine dva obraza, tako dobrega kot slabega.« Najbolj bodo sicer po njegovih besedah iz tega časa poškodovani izšle tiste družine, ki so bile ranljive že pred zdravstveno krizo tako v socialnem, psihološkem kot ekonomskem smislu. »Oni so zdaj najbolj na preizkušnji,« je izpostavil. »Posebej težko je otrokom v družinah z nasiljem, saj je zanje zdaj še toliko možnosti manj, da se umaknejo od nasilnih izbruhov staršev ali pa od problemov v odnosu, ki jih imata starša.«
Praznina ali preveč vsega
Med epidemijo se je, kot je razkril sogovornik, precej povečalo samopoškodovalno vedenje pri mladih. »Da, rezanja je šokantno veliko in je najbolj prisotno med najstniki. Rezanje je njihov odgovor na stiske. Vsaka stiska namreč tudi organsko boli, a boli manj, če se urežeš, ker ureznina potem vsaj nekaj časa boli bolj. S tem uravnavajo čustveno stanje. Običajno je sicer rezanje odgovor na preveč vsega dogajanja ali pa na drugi strani na čisto praznino. Srečujejo se z mnogimi nepredelanimi občutki, ki so prenaporni za prenašanje.«
Zdržati, »samo« zdržati ...
Kar skrbi Andreja Omulca, so tudi zelo močno prisotne samomorilne misli in težnje pri mladih. »Tega je na žalost res veliko, hočem reči, da se je povečalo med epidemijo. Treba je poudariti, da jih večina sploh ne želi res umreti. Oni samo želijo s tem, ko razmišljajo ali celo res poskušajo izvesti to skrajno dejanje, opozoriti na to, kako neznosno jim je, da ne znajo živeti z občutki, s katerimi se srečujejo. Je pa treba vsako tako zadevo, če otrok omenja končanje življenja, vzeti z vso resnostjo, zato smo dosegljivi 24 ur na dan. Samomorilnost pri otroku je ultimativni klic, bom raje rekel krik na pomoč. Otrok s tem sporoči, da je nekaj zelo narobe ne samo z njim, ampak z vso družino. In prej kot naslovimo, odgovorimo na ta njegov krik na pomoč, bolje bo. Pozneje namreč ko ukrepamo, težje bo. Staršem priporočam, da se pogovarjajo s svojimi otroki in vztrajajo v težkih debatah. Naj zdržijo s tem, kar bodo slišali, saj se zagotovo ne bo lahko soočiti s tem, kar bodo izvedeli.«
En rez pregloboko
Kot je dejal Omulec, samomorilno nagnjenje mladi lahko zadržijo zase, lahko pa z njim zelo neposredno soočijo tudi starše. »Rečejo jim, da bodo šli pod vlak, če se ne bo zgodilo to in to ali če ne dobijo tega in tega in tako dalje. Včasih to, da razmišljajo o samomoru, povedo svojim prijateljem, s tem da jim zabičajo, da je to zaupna informacija, ki je ne smejo z nikomer deliti. A ko te nekdo kot prijatelja to prosi, ne smeš biti tiho. O tem moramo obvestiti odrasle, saj nekdo s tem, ko omenja samomorilnost, v bistvu sporoča 'pomagaj mi, ker si sam ne morem'. Tudi pri rezanju telesa je enako: nekomu moramo povedati, če se dogaja našim prijateljem, ker se lahko zgodi, da bo ta oseba zarezala pregloboko …«
Porast spolnih zlorab
Omulca skrbi, ker mladi zdaj nimajo stika s svojimi vrstniki, kar pomeni, da so izgubili pomembnega zaupnika. »Med vrstniki iščejo svoje vzornike, zaupnike. Če te možnosti nimajo, so močno prikrajšani, prizadeti. Z razvojnega vidika pomanjkanje stikov s sovrstniki pomeni pomemben primanjkljaj, ki prinaša čustvene težave. Kako močno jim manjka živ stik z neko drugo osebo, vidim tudi po tem, ko si želijo terapij z nami v živo, in ne prek spleta, kar jim je sicer tudi omogočeno.«
Žal Omulec poroča tudi o povečanju spolnih zlorab. »Ker smo vsi bolj doma, to povzročitelj zlorabe zna izkoristiti. Pretežno se namreč zlorabe dogajajo v ožji in širši družini. Pri tem naj poudarim, da se tisti, ki zlorablja, nikoli ne bo spravil na otroka, katerih starši so zaščitniški, močni, aktivni, dovzetni za svojega otroka, oni se spravijo na ranljive družine, ker vedo, da se jim, če je žrtev iz nestabilnega okolja, ne more nič zgoditi.«
