Danes, ko ga je prebolela, misli, da na bolje. Vmes pa je že mislila, da ne bo preživela oziroma se je že skoraj odpovedala zdravljenju. Mislila je tudi, da o raku nikakor ne bo napisala knjige, ker jih je že preveč, pa jo je. Nova jaz – ko je rak samo še morska žival, ki je izšla nedavno pod okriljem Centra Holistea. Danes skrbi zase in za svojo družino, saj pravi, da je to najpomembnejše v življenju. Ona že ve.
Kako se je pokazala bolezen
»Z možem sva šla na dopust, zgodila se je zelo neprijetna situacija – odtekla mi je voda. Mislila sem, da imam vnetje mehurja. Ko sem prišla domov, sem dala pregledati urin in kri. Na podlagi tumorskih markerjev sem izvedela, da imam raka. Nadaljnje preiskave so pokazale, da gre za rak na debelem črevesju in da so že metastaze na jetrih; to je četrti stadij bolezni – zadnji. Začela sem kemoterapijo in upala na operacijo. V Ljubljani so mi rekli, da operacija tehnično ni mogoča. Mož in brat sta odkrila Nelo Sršen, hrvaško zdravnico, kirurginjo, ki dela v Padovi, v Italiji. Rekla je, da me bo operirala – in me je, trikrat. Metastaze so se ponavljale, na koncu je bilo osem operacij, več kot dve leti kemoterapij, in zdaj sem popolnoma zdrava.«
O Neli Sršen
Kako to, da jo je Sršenova operirala, naši zdravniki pa je niso hoteli? »Mislim, da je Sršenova pripravljena za človeka, na katerega se naveže, storiti vse, hoditi po robu. Naši zdravniki so me svarili, da lahko med operacijo umrem. A sem tvegala. Operirali so mi levi reženj jeter, jih očistili metastaz in zaprli žilo do desnega režnja, ki je bil v celoti posut z metastazami. Leva stran je zaradi tega začela rasti, in ko je dovolj zrasla, da sem lahko živela samo s to polovico, so mi desno polovico odrezali. Transplantacija jeter ni prišla v poštev, ker bi se metastaze razširile tudi na nova jetra. Jetra so mi operirali petkrat, trikrat v Padovi, dvakrat v Mariboru. Nato sem eno leto dobivala biološka zdravila, ki so preprečila nastanek morebitnih novih metastaz.«
Osem operacij
Stajka je morala preživeti in prenesti osem zahtevnih operacij, čiščenj metastaz, rezanja jeter, črevesja, dvanajstnika, vranice. Kako to, da so jih nekaj opravili tudi v Mariboru? »Ves čas sem iskala zdravnika, ki mu lahko zaupam. O bolezni se moram pogovarjati, spraševati, želim biti vključena v zdravljenje. Potrebujem zdravnika, ki mu lahko povem vse, tudi to, kaj še dodatno jemljem. Našla sem dr. Potrča v Mariboru, zdelo se mi je, da se bo zavzel zame. Pomemben mi je tudi dotik, verjamem in zaupam zdravniku, ki se me dotakne. V Padovi me je na primer tamkajšnji primarij prijel za roko, sedel k meni in me vprašal, kako sem. Meni da ta dotik občutek, da mu je mar. In dr. Potrč je tudi na dela prost dan prišel k meni pogledat in vprašat, kako sem. To name deluje kot placebo, zdravi me. Tudi Nela je prišla k meni, ko je bil praznik, pa se prej sploh nisva poznali. Imela sem občutek, da moram ozdraveti že zaradi njiju.«
Zdravljenje v Italiji je morala plačati
Stajka je prosila Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, naj ji odobrijo operacijo v Italiji. Zdelo se ji je logično, da ji jo bodo. Odgovorili ji niso štiri mesece. Na koncu jih je tožila in so ji morali stroške zdravljenja povrniti. Stajka ne obtožuje slovenskih zdravnikov, ki je niso želeli operirati, morda so mislili, da operacije ne bi preživela. Svetovali so ji dodatne kemoterapije, ki pa pri njej niso več delovale. Pojavile so se nove metastaze. Na sodišču je zdravnik povedal, da se je pač odločil tako, kot se je. »S tem me je nekako rešil, morda operacija res ne bi uspela. Zato sem čisto vesela, da sem šla v Padovo,« zaključi brez slabih misli.
Neli Sršen prevedla knjigo Rak na duši
Stajka je prevedla knjigo zdravnice Nele Sršen iz hrvaščine v slovenščino. Kako je že prišlo do tega? »Leta 2009 sem zbolela, leta 2013 pa sem prevedla knjigo. Dobivala sem kemoterapijo in imela sem potrebo, da moram biti koristna, da nisem odpisana. K Neli nisem več hodila, vendar sem želela ohraniti stik z njo, tako sem se počutila bolj varno, ona je zame moja rešiteljica. Še zdaj se vsakokrat, ko gre v Zagreb, ustavi pri meni. Vedno je dobrodošla v naši hiši, poznam tudi njeno družino. Povezala naju je moja bolezen, potem pa še knjiga, imeli sva predstavitve po vsej Sloveniji.«
Poskrbeti za vse, preden umre
Stajka je zelo organiziran človek. Najprej, ko je izvedela za diagnozo, je zamrznila. Razmišljala je o stvareh, ki jih mora rešiti, dokončati. V službi je napisala odstopne izjave z vseh funkcij. Prav tako doma – razmišljala je, kaj vse mora narediti, da njeni ne bodo preveč trpeli, ko je ne bo več. Njen prvi onkolog je bil na srečo zelo pozitiven, spodbujevalen, povedal ji je, da obstajajo nova, eksperimentalna zdravila; dosti možnosti ima, da preživi. Vmes je namreč napačna neuradna diagnoza pokazala, da ima metastaze tudi na pljučih, in razmišljala je že, da bi se predala. »A potem sem se borila iz dneva v dan. Kemoterapija vpliva tudi na možgane, bila sem depresivna. Odklanjala sem antidepresive, imela sem srečo, da smo kot družina zelo povezani, vsi so se vključili v mojo ozdravitev. Hči je študirala psihologijo, veliko sva se pogovarjali, duhoviti brat me je hodil razveseljevat. Imela sem močno voljo, da preživim, ker sem mama, žena. Nisem hotela izpustiti mature mlajše hčerke, diplome starejše. Stara sem bila 49 let.« In kako se je »obnesel« mož? »Svoje življenje je popolnoma prilagodil moji bolezni, vozil me je na preglede, med operacijami je sedel pred operacijsko dvorano, naučil se je kuhati. Bil je neprecenljiv za moje zdravljenje, zelo se je izkazal, res mi je stal ob strani. Tudi mojo knjigo je prebral že trikrat, pa ne mara brati,« se smeje Stajka.
Knjiga o raku
Stajka je naprej rekla, da ne bo napisala še ene knjige o raku, saj jih je že preveč. Pa jo je vseeno. »Zdelo se mi je grozno, da bom vse še enkrat podoživljala, vse občutke in čustva. V začetku sem pisala z veliko jeze, a sem pozneje to pri ponovnem branju popravila. Zame je bilo pisanje terapija, šla sem skozi jezo in žalost, da sem prišla do hvaležnosti. Da sem premagala bolezen. Sem ena redkih, ki je premagala bolezen v tako napredovali fazi. Pozitivne zgodbe lahko komu dajejo upanje in upanje bolnik najbolj potrebuje. Zato sem jo napisala. Nekatere zgodbe, ki sem jih brala jaz, so se zdele kot pravljice. A takrat, ko si bolan, si v drugi dimenziji in ti pomaga samo to, da verjameš v čudeže,« razmišlja Stajka. In doda: »Moje preživetje je gotovo čudež. A za ta čudež sem poskusila in naredila vse, kar mi je prišlo na pot.«
Želela sem si, da bi bila verna
In kaj je še naredila Stajka, da je pomagala klasični medicini? »Jemala sem kup prehranskih dodatkov, da sem krepila imunski sistem. Aloo arborescens, na primer, ki naj bi uničevala rakave celice. Pri dr. Kobalu sem delala elektrofrekvenčno zdravljenje. Takrat sem si prav želela, da bi bila verna, da bi verjela v Boga, lažje bi mi bilo. Če imaš močno vero, imaš večjo možnost, da ozdraviš, ker zaupaš. Zato sem potrebovala močno zaupanje v zdravnike, to je bila moja vera. Da bom ozdravela. Zdravnika sem res morala začutiti, da sem mu lahko verjela. Morda se bo komu to zdelo čudno, a meni je bilo pomembno. Imela sem svojo mantro: 'Vsak ima svojo pot.' Ta mantra mi je zelo pomagala, predvsem ob izgubah. Veliko mojih znancev, kolegov z Onkološke klinike je umrlo, to me je vsakič prizadelo, ker se na ljudi navežem. In vsakič pomisliš, ali sem jaz naslednji. In reševala sem se ravno s to mantro. Da je moja pot drugačna. To me je pomirilo. In to, da nisem razmišljala, kaj bo čez mesec dni. Dovolj mi je bilo vedenje, kaj se bo dogajalo samo en teden naprej. Če sem razmišljala o daljšem časovnem obdobju, se je pojavil strah.«
Težnja po popolnosti je priklicala bolezen
Stajka je prepričana, da si je bolezen priklicala sama. »Svoje razmišljanje sem morala spremeniti – prej sem bila perfekcionist, vse je moralo 'štimati'. A tega, da pri 49 letih ne zmoreš vsega, nočeš priznati, nočeš prositi za pomoč, in se to nekje odrazi. Pri meni se je v bolezni,« mirno razmišlja. »Če danes ne skuham kosila, ga skuha nekdo drug, če kuhinja ni pospravljena, nič hudega. Danes živim drugače. Verjamem dr. Hamerju, ki trdi, da so nekatere travme povezane s posameznimi vrstami raka. Rak debelega črevesja je bolezen perfekcionistov in neprežvečenih zadev. Vedno sem se želela izogniti konfliktom, nisem znala povedati, kaj me moti, in gojila sem zamere. Kakovost mojega življenja je bila zaradi tega slabša. Zdaj že nekaj časa hodim na terapije h klinični psihologinji, lotila sem se študija transakcijske analize – in tako sem se naučila govoriti o stvareh, ki me motijo. Ti konflikti so se najbolj kazali v družini, velikokrat sem se 'mulila'. A mož seveda ni mogel vedeti, kaj je narobe, saj mu nisem povedala. Zdaj je drugače, znava sesti in se pogovoriti, najin odnos je dosti boljši,« je zadovoljna Stajka.
Hrana
Je med boleznijo spremenila prehrano? »Med boleznijo sem se še največ ukvarjala s hrano. Od prvega dne,« pripoveduje Stajka. »Pa sem že prej zdravo živela. A potem sem ugotovila, da moram poslušati svoje telo. Odpovedala sem se sladkorju, beli moki in konzervirani hrani. Diete so mi zdravniki odsvetovali, saj sem bila zaradi kemoterapije izrazito suha.« Kako človek »prisluhne« svojemu telesu? »Mesec pred odkritjem raka mi je smrdela kava. Telo mi je sporočalo, da je nekaj narobe. Mislila sem si, to je pač stres. Kolcalo se mi je po vsaki hrani. Pa tudi temu nisem prisluhnila. Če zdaj ugotovim, da mi neka hrana ne naredi dobro, je ne jem več. Na primer popečeni jajčevci s sirom in paradižniki – so zelo dobri, a moj želodec ali jetra jih ne prenesejo. Še med zdravljenjem sem poskusila neki napitek iz gob – vsakič mi je bilo po njem slabo, v enem tednu sem shujšala dva kilograma. So pa pomagale nekomu drugemu. Vsako telo je drugačno, vsako potrebuje kaj drugega,« je prepričana Stajka.
Postaviti sebe na prvo mesto
Kaj je ugotovila med boleznijo, katere stvari so v življenju najpomembnejše? »Zdaj znam sebe postaviti na prvo mesto. Ko začutim, da je vsega preveč, grem na morje v osamo, s seboj vzamem samo psa. No, trenutno to zaradi korone pač ne gre in mi najbolj manjka. A ko se da, grem, meditiram, veliko hodim, berem, povrnem si notranje ravnovesje, začutim hvaležnost. Hvaležnost mi odpre srce, takrat spravim um in telo v ravnovesje. Starejša ko sem, več časa potrebujem zase. Prej si ga nisem vzela, zdaj pa si ga. Po izobrazbi sem pravnica. Delala sem kot vodja financ in pred tem kot davčna svetovalka. Delo je bilo stresno in pritiski veliki. Pritisk si v resnici ustvarjamo sami v svoji glavi. In jaz sem si ga. Tako napornega in zahtevnega dela nisem več sposobna opravljati. Zavedala sem se, da bi se mi bolezen povrnila. Invalidsko sem se upokojila. Kiparim. Posvetila sem se sebi. To bolezen oziroma ozdravljenje sem vzela kot darilo, to, da sem preživela in da imam zdaj čas zase. Najpomembnejši so mi moji bližnji in čas, ki ga preživim z njimi. Človek misli, da je nenadomestljiv v službi, a tam te najhitreje zamenjajo, pozabijo. Najbolj nenadomestljiv si za bližnje. Zato so mi odnosi med najbližjimi najpomembnejši,« prepričano sklene Stajka.
Ne obtožuje naših zdravnikov, ki je niso operirali. Pravi, da je tako moralo biti in da je dobro, da se je končalo tako, kot se je. Da je srečno prestala operacijo pri Neli Sršen in zdaj dokončno ozdravela in da je o vsem tem napisala knjigo. Da danes uživa življenje čisto drugače, kot ga je pred boleznijo. Da ve, da je bolezen morala priti. In da je pravi čudež, da je ozdravela.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
