Predstojnica oddelka za onkologijo na UKC Maribor odkrito poudarja, da bo treba za bolnike na severovzhodu države poskrbeti na višji ravni kot doslej. »Treba je misliti na vse ljudi v državi, ne zgolj na določeno regijo. Včasih imaš občutek, da si malo pozabljen. Omogočiti je treba ustrezno obravnavo vsem državljanom. In da, potrebujemo še dve dodatni nadstropji in več postelj.«
Največjo umetnost prilagajanja sedaj izkušajo v organizaciji dela – da je strokovno neoporečno opravljeno, da so bolniki obravnavani, kot je treba. Na drugi strani pa usklajujejo družinsko življenje zaposlenih. »Poskrbeti moramo, da so lahko doma z otroki in jim pomagajo pri izobraževanju. Med našimi zdravniki na oddelku smo najstarejši stari 45 in 50 let, vsi drugi so mlajši, kar pomeni, da so otroci nekaterih komaj stopili v vrtec in vse tja do razredov osnovne šole, ko še ne morejo biti sami doma. Moji trije otroci so že večji in samostojni, zato sem lahko malo več v službi. S sodelavci se za teden vnaprej dogovarjamo, kdo bo lahko delal in kdaj. Usklajevati se moramo s partnerji zaposlenih, saj so tudi oni enako nepogrešljivi na svojih delovnih mestih. Vedno znova se odločamo za zlato sredino. Težko je.«
Presenetil me je podatek, da je zaradi zaprtih šol doma približno petdeset odstotkov vašega osebja.
S tem imamo težave v celem UKC Maribor. Šoloobvezne otroke imajo medicinske sestre, inženirji radiologije, fiziki … Da teče delo nemoteno in da so zaposleni lahko tudi starši, je precej zapleteno vzdrževati. Tako se neprestano prilagajamo dvema svetovoma – osebnemu in poklicnemu. Po delu se vrneš v matično celico, kjer se lahko običajno vsaj malo umiriš, a zdaj te doma ne čaka mir, ampak nove obveznosti. Zaposleni se vračajo domov v nekakšen kaos in otrokom se bo odsotnost socialnih stikov gotovo poznala. Tudi meni se zdi, da sem nenehno v šoli, ko pa se moramo, na primer, še med sprehodom snemati, da lahko otrok dokaže telesno dejavnost. Da bi bile šole odprte za otroke zdravstvenega osebja in drugih nujnih služb, bi bila res dobra rešitev. Pedagogi morajo ves čas izvajati pouk in morda bi bila ena od rešitev, da bi se izvajal pouk na daljavo iz šolske učilnice, kjer bi lahko nekaj teh učencev prisostvovalo pouku v živo. Ne vem, morda je to res povsem utopično.
Ste mlada ekipa, vi pa oddelek vodite od nastanka. Ste prva specializantka onkologije iz Maribora!
Točno tako. Leta 2003 sem začela specializacijo, in to je bila prva specializacija internistične onkologije, razpisana izven onkološkega inštituta v Ljubljani. Bila sem prvi specializant na periferiji, leta 2012 pa v UKC Maribor postala prvi specialist interne onkologije. Vmes sem gradila tri stebre doma. (smeh)
Kako se kažejo prednosti in slabosti mlade ekipe? Imate krasne odnose in menda vas zdravniki ne zapuščajo – ali je že kaj drugače?
Prednosti mlade ekipe so prilagodljivost, igrivost, energija, mladi ljudje imajo željo po nadgradnji, izobraževanju, implementaciji novih metod, so zagnani, češ, dajmo tole narediti, uvedimo to – ni tistega: tako, kot je nekoč bilo, tako bo! Ves čas se kaj spreminja, prilagaja, poskuša. To je lahko po drugi strani tudi slabost, ker vsak vidi neki potencial in je včasih ideje ter vso to energijo težko krotiti, usmerjati ter voditi. Ampak za takšne ljudi, kot jih imam okoli sebe, sem lahko samo hvaležna, in dokler bomo mladi in zagnani ter predvsem z dobrimi odnosi, bomo lahko rešili vsako težavo. To se v teh covidnih časih tudi dokazuje – če bi bili sprti, ne bi nihče nastavil svojega hrbta, ker mora nekdo doma paziti svojega otroka. Vemo, da bomo trenutno določeni bolj žrtvovani, več bomo delali, zato da bodo lahko drugi več doma s svojimi otroki. Vse to se bo povrnilo v kakšni drugi situaciji. Vsi za enega, eden za vse!
Potem z odhajanjem zdravnikov nimate težav?
Doslej ne, celo interes je, da bi še prišli, kar me zelo veseli. Z lanskim letom smo se z izvajanjem vaj zelo aktivno vključili v izobraževanje na medicinski fakulteti v Mariboru, tako da lahko študenti pri nas takoj vidijo, kakšen je skupinski duh na oddelku. Pri študentih zadnjih letnikov medicine je kar nekaj zanimanja, da bi kariero nadaljevali pri nas. In to si želimo. Dela nam ne bo zmanjkalo – tako da bomo potrebovali še več ljudi in pa večjo stavbo.
Pa se glede prostorov že kaj obeta?
Ne. O tem še vedno pišem Božičku, pa ne vem, ali se je pismo kje na poti izgubilo. Stavba je postavljena tako, da se lahko nadgradi, in verjemite, da bi se to že moralo zgoditi. Naš oddelek pokriva celotno severovzhodno Slovenijo – od Celja vse do Prekmurja. To je od 20 do 25 odstotkov države. Imamo pa pet specialistov radioterapije in osem internistične onkologije, od tega jih je nekaj na porodniški. Dnevno se v 14 prostorih zdravi 45 ljudi, na sedmih ležiščih se jih na krajših aplikacijah kemoterapije zvrsti 20. Vsak mesec pride k nam na prvo terapijo sto novih bolnikov. Vse to pokrijemo zgolj z osmimi specialisti.
Bolnišnični del oddelka ima sedem postelj in zdaj, ko smo prevzeli še pljučne bolnike z oddelka za pljučne bolezni, je videti tako, da izvajamo samo večdnevna sistemska zdravljenja, za zaplete (predvsem ob obsevanju ali nujne zadeve) pa so nam ostale samo še štiri postelje. Da bi lahko bili onkološki bolniki obravnavani samo pod našo streho, je povsem utopično. Odvisni smo od sodelovanja in pomoči klinik za interno medicino, ginekologijo ter kirurgijo. Prav tako ne bi preživeli brez sodelovanja perifernih bolnišnic. To mrežo je treba imeti ves čas živo, da bolniki dobijo ustrezno obravnavo. Naša želja je, da to nadgradimo in bi bili lahko tudi paliativno ustrezno obravnavani. Da se na vrnitev bolnika lahko pripravi svojce in domače okolje – tega pa se ne da v enem dnevu.
Kako dolgo že pišete Božičku o pomanjkanju prostora?
Že takoj, ko smo se preselili v to stavbo, smo vedeli, da bo za nas premajhna. Zaradi situacije s covidom pa je vse potisnjeno v prihodnost. Ne vemo, ali bodo sredstva na voljo in ali bo država sploh prepoznala potrebo za ustrezno obravnavo perifernega dela Slovenije. Govorimo o eni petini bolnikov, državljanov Slovenije, ki jih ne smemo zanemarjati. Onkološki inštitut ne more prevzeti vsega in treba je poskrbeti, da ne bo vedno pokal po šivih. Morda je žalostno, da sploh govorimo o tem, da nas nihče ne sliši in da so tudi na severovzhodu države bolniki, ki potrebujejo ustrezno obravnavo, ki jo lahko celo nudimo. Ne vem pa, kje.
Kako trenutne razmere vplivajo na »dotok« bolnikov?
Kot po spomladanskem delu epidemije smo imeli sprva občutek, da so nas z bolniki zasuli. Ne samo štirje, prišlo je tudi sedem novih na dan. Zdaj pričakujemo podoben upad kot v spomladanskem valu, saj se pozna, da se določene aktivnosti ne izvajajo. Pričakujem pa, da bo v jesenskem delu vseeno upad bolnikov manjši, ker presejalni testi delajo – poteka, na primer, Dora, kar se pozna pri dotoku bolnic, ki imajo, hvala bogu, zgodnejšo obliko raka. Diagnostika, operacije in nadaljnje zdravljenje potekajo nemoteno.
Malo bolj sem skeptična, kako se bo vse razvijalo v sklopu Svita in dodatnih preiskav, a upam, da ne bo zaznavnega upada in poznejšega porasta bolnikov z višjimi stadiji raka. To se je namreč dogajalo po spomladanskem valu epidemije. Če onkologija z vsemi presejalnimi programi ne bo potekala nemoteno dalje, se lahko upravičeno bojimo cunamija bolnikov z napredovalo obliko raka in s tem poslabšanje preživetja bolnikov z rakom v naši državi. To popraviti je pozneje nemogoče. Ko je enkrat zamujeno, je zamujeno. Zato upam, da številke ne bodo tako upadle kot spomladi. To so zaznali po vsej Evropi, na žalost tudi pri nas.
Zasledila sem stisko neke gospe, katere oče v tem času ne more na kontrolne preglede prostate. Njegovo stanje namreč sicer redno nadzorujejo.
Pri nas takih kontrolnih pregledov ne izvajamo. Ko je dopolnilno ali sistemsko zdravljenje pri nas zaključeno, predamo bolnika v redno sledenje, običajno h kirurgu. Leta in leta lahko stanje nadzoruje. Na naš oddelek pridejo bolniki s potrjeno diagnozo raka, predstavljeni so na konziliju, kjer se o njihovem zdravljenju odločajo različni specialisti. Ko se dogovorimo o zdravljenju, pride tak bolnik na oddelek za onkologijo. Velikokrat se na nas obračajo tudi za diagnostiko, kar pa se mi zdi po eni strani krivično, skorajda škodoželjno, da bolnika, ki raka nima diagnosticiranega, ampak obstaja zgolj sum nanj, že vnaprej obremenimo z napotitvijo na ta oddelek. Na koncu se morda potrdi, da nima raka. Takšna diagnostika naj poteka na specializiranih oddelkih, ne pa da ga obremenimo s težo besede rak in mrcvarimo z vsemi diagnostičnimi posegi. To se še vedno dogaja.
Zaradi teže in teme, ki jo beseda rak nosi, bodimo prijazni drug z drugim in ljudi po nepotrebnem ne obremenjujmo z njo. Ko pa imamo za to dokaze, bolnika pripravimo, da bo s to boleznijo živel. Še vedno ob diagnozi rak najprej pomislimo na grob, in to je težka obremenitev za celotno družino. Vsi se sprašujejo o smislu, zakaj ravno jaz, kako dolgo še, ali sem s tako diagnozo obremenil še kakšnega potomca … To je psihična vojna, zato bodimo do te besede spoštljivi. Ampak med nami je vedno več bolnikov, ki so raka preživeli ali pa z njim uspešno živijo.
Dejali ste, da je delo s temi bolniki osebno dozorevanje.
Spoznanja prinaša vsak bolnik in še vedno se izobražujem. Verjamem, da tega ne bo konec niti v penziji. Čeprav posebnih točk za tako izobraževanje ne dobiš, je res, da osebno dozorevaš. Vsak bolnik, ki vstopi na naš oddelek, se te dotakne – eden bolj, drugi manj – in ti da misliti. Določeni ljudje ti lahko dajo iztočnice, ki jih moraš sam pri sebi razdelati.
Smrt je naša učiteljica, pravijo. Ali jo tudi vi zaradi narave svojega dela doživljate drugače?
Smrt je dogodek, ki se ga vsi bojimo, a to čaka čisto vsakega, ki se je rodil. Onkologi na smrt morda res gledamo malo drugače – da je to dogodek, ki mora biti spoštljiv, človeka vreden. Da smo ljudje upravičeni do tega, da mirno umremo. Pogovori z bolnikom o poteku njegovih zadnjih dni so tisti trenutki, ki te kot mladega zdravnika najbolj oblikujejo. Ko pripravljaš na neizbežno njegove svojce, s tem pripravljaš tudi sebe. Več ko je tega pogovora in možnosti čustvenih izlivov svojcev, da izražajo dvome, strahove, imajo priložnost, da se zgodba umiri in dosežeš spravo med bolnikom, življenjem in realnostjo ter spravo z vsemi svojci – takrat se lahko zgodi lepa smrt. Takrat lahko človek v miru umre. Ko vidiš, da se je zgodba zaključila, da je bolnik v miru izpustil vse skupaj, se zaveš, da je življenje veliko.
V trenutnih covidnih časih ljudje umirajo sami. Vidite kakšno rešitev za to?
Omejitve obiskov so res težava. Če se pri nas poslavlja bolnik (to se da oceniti in smo ves čas v navezi s svojci), se dogovorimo, da pridejo po slovo. Seveda v omejenih možnostih, a vse za to, da bolnik ni zapuščen in da mu omogočimo stik. Stik po telefonu ni enak stisku roke ali zvenu glasu bližnjega ob tebi. Če se le da, to omogočimo tudi sedaj.
Največ, kar bi se morali v teh časih naučiti, je zavedanje, kako grozljivo nam manjka paliativna oskrba v celotni Sloveniji. Vsi si želimo biti doma, tam se počutimo najvarneje, domači jogi je ravno pravšnji. Če bi imeli ustrezno oskrbo na domu, bi seveda vsi raje bili doma. Naš zdravstveni sistem je to področje zanemaril. Gorenjska ima to možnost, a je le ena regija v državi. Kaj pa vse preostale? Nimamo hospicev, spet zgolj enega.
Še posebej mi je težko, govorim tudi iz osebne izkušnje, da ob umirajočem svojcu ne moreš biti in mu pomagati, saj smo večinoma vsi mladi zaposleni. Devet ali deset ur na dan pa svojih staršev ne moremo puščati samih, brez nadzora. In potem se vprašaš, kakšen človek si, ko pa svoji mami ne moreš nuditi tega, kar je ona nudila tebi?! Hvala bogu za nekaj dobrih domov za ostarele, ampak v tem času niti tja ne moreš! Tu imamo širši problem socialnih ustanov, paliativne oskrbe in zdravstvene nege na ravni cele Slovenije.
Zastavila vam bom grozljivo splošno vprašanje: kaj bi v slovenskem zdravstvu nemudoma spremenili?
Ni preprostega odgovora. Nekje nekaj rešiš, pa se ti na drugi strani podre. Razmere v zdravstvu se bodo reševale dolgo, saj smo tudi dolgo delali tako, da je situacija takšna, kot je. Če bi imela čarobno paličico in nakupovalno košarico, bi vanjo nabasala 500 medicinskih sester, nekaj zdravnikov, fizioterapevtov, inženirjev, pa podpornega kadra, kuharje, pomočnike – in to se kar širi… Morda bi morali najprej spremeniti miselnost in se zavedati, da delamo dobro zase. Da z današnjimi dejanji tlakujemo boljšo prihodnost – ko bom jaz na vrsti za zdravljenje in pomoč, bom to lahko dobil. Ne pa misliti, da je zame v tem trenutku v redu, naprej pa me ne zanima. To, kar delamo sedaj, se nam bo povrnilo na vseh ravneh, saj je vsak poklic potreben in delamo v sožitju. Drug za drugega.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
