Novice Svet24

Potem je odšla za veleposlanico v Švico, tam naj bi bila do julija prihodnje leto, ko bi se ji iztekel mandat. A je predčasno odstopila. Za pogovor sva se dogovarjali že pred štirimi meseci, a je šele zdaj lahko spregovorila o razlogih. Seveda nisva mogli mimo sedanjega časa, ukrepov glede koronavirusa in našega zaupanja do vlade. In prav tako ne mimo govoric, da naj bi jo zanimal položaj predsednice države.

So se vam iz vlade ali vsaj ministrstva zahvalili za sedemletno uspešno predstavljanje naše države v tujini?

Ne. Niti ene besede »hvala«, niti telefonskega klica, elektronskega sporočila, nič. Ne gre za to, ali me marajo ali ne, gre za to, kaj se spodobi. A kot mi je nekoč rekel prijatelj, nemški diplomat: zahvalo domovine si lahko samo želimo, ne smemo pa je pričakovati. Zdi se mi, da smo marsikaj premaknili, tako v Berlinu kot tudi v Bernu, z zelo majhno ekipo. Sedem let diplomacije je bila zame izjemna izkušnja, hvaležna sem življenju in sodelavcem, ki so mi to omogočili. A to poglavje je zdaj končano.

Leta 2016 so vas imenovali za veleposlanico leta v Nemčiji. Takrat ste bili v Berlinu. In ko ste bili že v Bernu, ste dobili priznanje nemškega predsednika za vaše veleposlaniško delo v Nemčiji.

Res je, naziv veleposlanice leta sem dobila po izboru revije Diplomatisches Magazin, na priporočilo različnih institucij, od nemškega predsednika Steinmeierja pa visoko nemško odlikovanje veliki križ za zasluge reda za zasluge Zvezne republike Nemčije. 

Kakšne pa so bile reakcije ob vaši odpovedi na MZZ?

Mnogi sodelavci so me poklicali, se mi zahvalili za sodelovanje ter izmenjavo dobrih praks in stališč. Povedali so mi, da so tudi sami velikokrat v osebni stiski, a da bodo vztrajali. So bili pa tudi kritični kolegi, ti so mi dobronamerno rekli, da veleposlaniki ne odstopajo, da morajo služiti tudi hudiču, če je treba, in da je moj odstop napaka. Tudi ta mnenja cenim.

Ostali ste v Švici, niste se vrnili domov. Kaj počnete?

Ustanavljam svoje podjetje, delala bom na različnih projektih, ostajam na področju mednarodnega sodelovanja, mednarodne politike. Glavni razlog, da se nisem vrnila, pa je, da imam v Ženevi partnerja.

Doma pa vas mediji že vidijo kot prvo slovensko predsednico, pretendentko za Pahorjev stolček.

(smeh) Še marsikaj bi se moralo zgoditi, da bi prišlo do tega. Nekateri res vidijo, da bi bila primerna za ta položaj, po svojem odstopu sem dobila mnogo pisem. Mislim, da bom vedno ostala del slovenske politike, čeprav drugače. Angažirati se da na veliko načinov. In vedno me bo zanimalo, kaj se dogaja z mojo domovino; glede tega ne morem biti brezbrižna. Še posebej ne v zadnjih mesecih, ko se mnogi sprašujemo, kaj bo naša demokracija še morala prenesti. Politiko razumem kot delati dobro za svojo državo, za skupno dobro. Politika ni izkazovanje moči, je iskanje skupnih točk, sodelovanje, iskanje kompromisov. Kandidatura za predsednico države je resna zadeva. Človek si mora to zaslužiti.

Ugled je pomembno orodje zunanje politike in hkrati rezultat njenega dela. Kaj pa vi menite o trenutnem ugledu Slovenije v Evropi in svetu?

Ugled, žal, plahni. Rušijo ga prav tisti, ki bi morali zanj najbolj skrbeti, slovenski politiki. Menim, da nekateri, še posebej predsednik vlade, s svojim ravnanjem delujejo v nasprotju z Deklaracijo o zunanji politiki Republike Slovenije, ki jo je državni zbor sprejel leta 2015. V njej namreč piše, da so za izvajanje deklaracije ključni elementi, navajam, »krepitev kulture zunanje politike, državniško usmerjena zunanja politika ... enotno zastopanje nacionalnega interesa pri nastopu nosilcev državnih funkcij ...«. Številni politiki trenutno kulturo zunanje politike uničujejo, ne krepijo. In škodujejo ugledu Slovenije. Slovenija je bila nekoč pojem dobre, odprte in urejene države – zdaj me kolegi in znanci iz tujine sprašujejo, kaj se z njo dogaja.

O razlogih za svoj odstop:

»Odpoved sem dala 30. junija, za to sta bila dva glavna razloga: zaradi različnih pogledov na vodenje slovenske zunanje politike in veleposlaništva. Način ravnanja do mene sem občutila kot šikaniranje in nezaupanje do načina vodenja veleposlaništva. Zaradi ustne pripombe ene od zaposlenih so se odločili, da izvedejo izredni diplomatski nadzor. Nadzor ni nič nenavadnega in veleposlaništvom velikokrat pomaga, da delajo bolje. A način izvajanja nadzora je bil vnaprej usmerjen v to, da se me diskreditira. Odstopila sem tudi zaradi sklepov, zapisanih v poročilu ob nadzoru. Sodelavki, ki je delala podpovprečno, so odobrili desetmesečno mirovanje statusa (začasno prekinitev delovnega razmerja), in to v času mandata v tujini. In točno za toliko časa, kolikor bi še trajal moj mandat. Torej so ji omogočili, če karikiram, da bi si lahko »odpočila od mene«. Gre za nedopustno prakso, ki ji je nasprotovala tudi kadrovska služba. Meni pa so naložili, da moram pri ambicioznem vodenju veleposlaništva bolj upoštevati sposobnosti in obremenitve sodelavcev. To sem občutila kot nezaupanje mojemu načinu vodenja. K mojemu odhodu je prispevalo tudi podpiranje ali držanje potuhe povprečnim ali slabim delavcem, kar je po mojem sindrom še marsikje v Sloveniji. V poročilu o izrednem diplomatskem nadzoru so se dotaknili tudi tega, da sta v času mojega mandata dala odpoved dva lokalno zaposlena. Eden od njiju je veleposlaništvu s svojimi napakami dvakrat povzročil finančno škodo, svojega dela tudi ni obvladoval. Drugemu zaposlenemu smo ob odhodu morali izreči prepoved opravljanja dela, ker bi sicer škoda, ki jo je povzročil, lahko bila še večja. Z mojo takratno namestnico sva odkrili, da je ponarejal listine in podpise, zasebno shranjeval podatke o slovenskih državljanih, nepravilnosti pa smo odkrili tudi pri finančnem poslovanju. Obstajal je sum večkratne storitve kaznivega dejanja, kar pomeni, da bi moralo MZZ to naznaniti po uradni dolžnosti. A do tega kljub mojim opozorilom nikoli ni prišlo. Drugi razlog so bili različni pogledi na vodenje slovenske zunanje politike. Znotraj ministrstva za zunanje zadeve so se dogajale stvari, zlasti v obvladovanju koronakrize, ki mu nikakor ne morejo biti v ponos. V času koronakrize se je odlično izkazala konzularna krizna celica, vodja konzularnega sektorja, gospod Andrej Šter, je za to prejel celo državno odlikovanje. A celico so od danes na jutri ukinili brez njegove vednosti. Potem se je »zgodila« depeša Svetu Evrope o stanju medijev v Sloveniji, ki so jo pripravili na UKOM-u, MZZ pa je opravil vlogo pridnega poštarja. Pa še kup drugih stvari me je motilo.«

Kako koronakrizo preživljate v Švici in kako vidite ukrepe naše vlade od tam?

Imam srečo, da živim v državi, kjer je zaupanje ljudi v vlado in državne institucije izjemno visoko. Zadnje raziskave v Švici kažejo, da je v času koronakrize še naraslo. Enako za nekatere evropske države kaže tudi Eurobarometer. Po njem je zaupanje v nemško vlado od jeseni 2019 do letošnjega poletja naraslo za sedem odstotkov, na kar 61 odstotkov, zaupanje v parlament pa s 50 na 58 odstotkov. To je izjemno visoko zaupanje. Slovenija je na repu lestvice zaupanja v vlado, slabši od nas sta le Bolgarija in Hrvaška. Jeseni 2019 je zaupalo vladi 31 odstotkov ljudi, letos, med prvim in drugim koronavalom, pa le še 25 odstotkov, kar je za šest odstotkov manj. Slovenskemu parlamentu pa zaupa le še 22 odstotkov ljudi.

Zakaj je zaupanje tako pomembno?

Zaupanje v vlado in njene institucije je njen izjemni kapital. Je tudi nujno potrebno za verodostojno komuniciranje vlade. In pri obeh elementih imamo v Sloveniji trenutno hude težave. Mnogi vladni predstavniki komunicirajo tako, da prebivalce zastrašujejo, jim žugajo, jih celo ponižujejo. Namesto da bi jih motivirali, jim vplivali upanje in jih vzpodbujali. Samo poglejte nemško kanclerko Merklovo, kako dobra je v tem! Morda je tudi način komuniciranja naše vlade razlog, da se ljudje sprašujejo o smiselnosti spoštovanja ukrepov.

Koliko pa vlada v Švici zatira proteste?

O zatiranju ne moremo govoriti. Političnih protestov na zvezni ravni niso nikoli prepovedali, morajo pa se odvijati z upoštevanjem omejitev in zaščitnih ukrepov. Tudi Švico je drugi val korone bistveno bolj prizadel kot prvi, pri čemer obstajajo velike razlike med kantoni. V Ženevi, kjer živim, beležijo najvišjo incidenco v vsej Švici. A ukrepi, ki so veljali zadnje tri tedne, so se obnesli, tako da so pred kratkim spet odprli vse trgovine, restavracije pa bodo 10. decembra. Javni promet po celotni Švici dela ves čas, so pa obvezne maske. Vlada ves čas poziva tudi k delu od doma. V nekaterih panogah dela od doma tudi 70 odstotkov zaposlenih. Največja razlika, ki jo opažam v primerjavi s Slovenijo, je, da je komunikacija zelo prijazna, spodbujevalna. Tako se priporočila za preživljanje božično-novoletnih praznikov začenjajo z besedami, navajam: »Med prazničnimi dnevi se nam ni treba odpovedati praznovanju z družino in prijatelji. Vendar priporočamo, da vse dobro načrtujete ...« Švicarska vlada gradi na samoodgovornosti ljudi in jim zaupa, da bodo ukrepe spoštovali. Za Slovenijo opažam, da tudi vlada ne zaupa svojim državljanom, in že imamo dvojno zanko nezaupanja. Ko so spomladi v Švici omejili število gostov v restavracijah, sem enega od poslancev zveznega parlamenta vprašala, kako bodo to kontrolirali. Čudno me je pogledal in rekel: zakaj kontrolirali, saj jim vendarle zaupamo!