Odlično počutje in vrhunsko pripravljenost je pridobil z mnogimi urami treningov za svoj novi projekt, spletno vadbo ITbox. Vse mu je šlo po načrtih do zadnjega septembrskega ponedeljka; takrat ga je zdravje izdalo prvič. Ko je štirinajst dni pozneje zaradi nenehno povišane temperature spet obiskal zdravnika, je bil test na covid-19 pozitiven. In Igorjeva kalvarija se je začela.
Sledilo je pet tednov povišane temperature z izbruhi kašlja, ko se je počutil popolnoma nemočen, izgubil je devet kilogramov in dvakrat stal na pragu smrti. Prvič bi ga kmalu ubil virus in le izjemni telesni pripravljenosti se lahko zahvali, da se je izvlekel iz primeža tega zahrbtnega morilca. Drugič pa so ga skoraj pokopali številni zapleti po prebolenem covidu-19, to je tromboza na desni nogi, krvni strdek v srcu, pljučna embolija in več pljučnih infarktov.
Ko ga zdaj vprašaš, kako je, pove, da je srečen. Zato, ker živi. O svojem najzahtevnejšem treningu, treningu za življenje, med katerim ni tekel znoj, ampak solze, govori iskreno, brez zadržkov.
A vrnimo se v letošnji september, ko je Igor dopoldneve preživljal v službi, v družinskem podjetju EVJ, ob popoldnevih pa pridno snemal treninge za svoj spletni projekt. »Ko so se namreč marca zaradi covida med drugim zaprli fitnes centri in se je vse ustavilo, mi je doma postalo dolgčas. S hčerko Tano sva se dogovorila, da me bo med treningi snemala in to predvajala v živo na spletu, na Facebooku. Odziv je bil odličen in začel sem razmišljati, kako lahko pomagam vsem, ki bi želeli trenirati z menoj. Hitro sem našel mlado ekipo, kupil opremo, uredil studio. Dogovorili smo se, da od junija do oktobra posnamemo čim več treningov, na zalogo. Za primer, če bi se poškodoval med meni zelo ljubim kolesarjenjem ali smučanjem ali pa bi celo zbolel, čeprav resno sploh nikoli nisem bil bolan. Občasno sem imel povišano temperaturo kak dan ali dva, zaradi prehlada, in edino takrat sem pojedel kakšno tabletko. Kot bi vedel, da bo kmalu vse drugače ...« se spominja Igor, aktiven od mladih nog, tekmovalec, vaditelj skupinskih vadb in osebni trener, skratka športnik z dušo in telesom, ki je še nedavno od tri do štiri dni v tednu treniral v svojem fitnesu.
Negativen na covid-19 in vnetje rebrne mrene
Da je nekaj narobe, je začutil zadnji septembrski ponedeljek, ko ga je presekala ostra bolečina v rebrih. »Dopoldne me je telo začelo opozarjati, da nekaj ni v redu. Pri globokem izdihu me je močno špiknilo v rebrih. Bolečina se je čez dan krepila, zvečer sem dobil še vročino. Naslednje dopoldne se je bolečina stopnjevala, zato sem se odpeljal na urgenco v Trbovlje. Tam so mi naredili rentgen pljuč, EKG, vzeli vzorce krvi in me testirali na covid. Izvidi niso kazali na nič hujšega, zato sem šel domov s tabletami proti bolečini in se že kmalu vrnil v službo, vodil skupinske treninge v Spin centru in snemal. Po tednu dni se je bolečina vrnila, se prestavila na drugo stran in bila celo močnejša kot prvič. A sem jo spet ukrotil še za teden dni,« se spominja Igor prve epizode svojega bolniškega staleža. Diagnoza se je takrat glasila vnetje rebrne mrene in je bila le nadloga, ki ga ni za dolgo ustavila.
Pozitiven na covid-19 in pet tednov povišane temperature
Štirinajst dni po prvi bolečini v rebrih je povišanje telesne temperature kazalo, da »nadloge« še ni konec. »V ponedeljek, 19. oktobra, se je vročina ponoči dvignila na 38,6 stopinje in se kljub jemanju tablet pet tednov ni več spustila. Samo nihala je od 37,2 do 39,6 stopinje.«
Igor je seveda o svojem počutju obvestil osebnega zdravnika, in ta mu je svetoval obisk covidne točke in testiranje. »Imel sem voh in okus, nobenih bolečin v prsih ne glavobola, normalno sem dihal. Le kuhalo me je in kuhalo … Zato sem bil presenečen, da je bil izvid za covid-19 pozitiven. Dobil sem antibiotike, nasičenost kisika v krvi je dosegla mejno vrednost 94. Počutje je bilo čedalje slabše.«
V ponedeljek, 2. novembra, se je pred hišo Vidmarjevih in Trampuževih na Izlakah ustavil rešilec. Osebje v popolni zaščitni opremi je po ženinem klicu osebnemu zdravniku Igorja odpeljalo v bolnišnico Trbovlje, na oddelek covid 1. Tam so se poldrugi dan trudili ukrotiti povišano temperaturo, mu lajšali bolečine, po maski pa dodajali kisik za pomoč pri dihanju. Spet je minil dan in pol, ko se mu je stanje vendarle toliko izboljšalo, da so ga prestavili na oddelek manj bolnih, covid 2. Spoznanje, da ločnica med življenjem in smrtjo ni bila daleč, ga je prešinila po obisku zdravnika, sicer znanca, ki mu je rekel: »Če ne bi bil pred boleznijo v takšni formi, ne bi dal roke v ogenj, da boš preživel.«
»Ko je odšel, sem se samo obrnil v postelji in zjokal. In začel razmišljati, kako bo naprej. Prve štiri dni v bolnišnici nisem ne spal in ne jedel. Energije nisem imel niti za branje knjige ali odgovarjanje na SMS-sporočila, a odločil sem se, da ne bom vrgel puške v koruzo,« se spominja.
Izgubil mišice, optimizma nikoli
Po tednu dni bolnišnične oskrbe je Igor, zdaj devet kilogramov lažji, lahko odšel domov. Kakšna sreča! A hkrati spoznanje o veliki nemoči. »Z muko sem se povzpel po stopnicah v drugo nadstropje. Sopihal sem, kot bi tekel kilometre daleč. Proti vrhu stopnišča pa sem v nogah začutil pekočo bolečino, kot se navadno zgodi po zahtevnem treningu. Bil sem popolnoma na dnu. Zdelo se mi je, da slabše skorajda ne bi moglo biti.«
A se je motil. Še isti večer je Igorju telesna temperatura spet narasla, na več kot 38 stopinj. V desnih mečih je čutil rahlo ščemenje, ki ga je pripisal ležanju in tistim nekaj korakom, ki jih je zmogel, ko je hodil po stanovanju in do terase. V petek, trinajstega novembra, se je bolečina preselila v stegno, se okrepila in vztrajala. »Je to tromboza, sva se spraševala z ženo, a znaki se nama niso zdeli pravi, bolečino je spremljala le majhna oteklina, zaznana ob dotiku. V nedeljo zvečer sem v posteljo legel s strahom, ali se bom sploh še zbudil, v ponedeljek zjutraj je bila že cela noga otekla in seveda sem se spet odpravil na urgenco v Trbovlje.«
Zdravnica je že na pogled ocenila, da je stvar resna. Še posebej ko ji je Igor zaupal, da ga tišči tudi pod prsmi. Le malo, sploh ne močno, a vendarle. Ker je imel že vsega dovolj, se je celo sam spraševal, ali bolečina morda ni le psihičnega izvora. A ga je zdravnica vseeno naročila na CT pljuč in mu po slikanju zapovedala mirno ležanje. Diagnoza je bila strašljiva: tromboza na desni nogi, ki je segala od sredine meč vse do dimelj, pljučna embolija, številni pljučni infarkti na obeh krilih, za povrh pa še strdek v srcu. Igor je pristal v intenzivni sobi internega oddelka, priklopljen na aparate in z zdravilom za topljenje strdkov naravnost v žilo.
Na srečo je bilo zdravljenje uspešno in počutje se mu je izboljšalo, temperatura mu je (končno!) padla. Po treh dneh strogega ležanja je lahko sedel, po petih dneh se je spet vrnil domov. Bilo bi prelepo, če bi se njegove težave končale, a se, žal, niso. Že naslednji dan se je zbudil z bolečim in močno oteklim palcem na desni roki in spet trkal na vrata urgence. Tokrat je šlo »le« za vnetje sklepa, kar je ena od pogostih posledic okužbe s covidom-19. Tako kot omotica in neorientiranost v prostoru, ki ga odtlej občasno mučita.
Igor je med tem prav posebnim treningom, ko se je boril za življenje, resda izgubil mišice, optimizma nikoli. »Vem, da bo moja prihodnost zdaj drugačna, a bom ostal aktiven. Tudi moj spletni projekt v tem času deluje naprej. Takoj, ko bom zmogel, bom začel snemati treninge za popolne začetnike, ki jim manjka kondicije in moči. Še vedno ne vem, kako uničena so moja pljuča in koliko bo okrnjena njihova funkcija, a upam, da mi bo to pokazal pregled, ki me čaka v kratkem. Zagotovo bom v bodoče več časa preživel z ženo in hčerko, kar je dobro, saj prej ni bilo tako. Z ženo si že zdaj, ob vikendih, vzameva čas za sprehode, spomladi pa načrtujeva nakup električnih koles. Zdaj bom jaz lovil Alenko, ne ona mene, ha!« razmišlja Igor in se veseli vsakega dne posebej.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
