Morda je predlog resnično prišel z njegove strani, a sta ga morala vlada oziroma njen predsednik sprejeti kot vladni predlog. Uradno gre tudi sicer za predlog ministrstva za izobraževanje.
Da SDS nima nič pri predlaganih spremembah oziroma da gre pri odnosih med SDS in Simičem le za strokovno sodelovanje brez politične konotacije, bi lahko verjel le nekdo, ki se je prebudil iz globoke kome, v katero je padel kmalu po osamosvojitvi. Takšen scenarij je možen le v znanstveni fantastiki. Najdaljša koma, po kateri se je pacient zbudil, je namreč trajala 19 let, zato je verjetnejše, da je aktualna oblast državljane pomotoma zamenjala za zlate ribice, ki naj bi pregovorno imele spomina le za zadnje tri sekunde.
Z zapisom, da so nevladne organizacije tako kot mediji že dolgo trn v peti trenutno največji vladni stranki SDS, se bom težko potegoval za nagrado bob leta, ki jo je sicer Janša leta 2006 prejel za svoj plagiat, ko je del izjave prepisal iz govora nekdanjega premierja Tonyja Blaira. Morda bom prejel letno Darwinovo nagrado v svojem potapljaškem društvu, ki je kot nevladna organizacija prejemnik proračunskih sredstev.
Kot je popolnoma razvidno iz nastopov članov SDS in medijskih objav njihovih trobil, si proračunskega denarja med drugim ne zaslužijo nevladniki, ki na južni meji ne bi gradili zidu, in tisti, ki podlegajo levičarskemu pranju možganov o podnebnih spremembah, medtem ko ga imajo njihovi prijatelji iz cerkvenih vrst še premalo. In seveda ne pozabimo, proračunske jasli, na katere je predsednik SDS sicer prisesan že od mladosti, niso namenjene niti umetnikom in kulturnikom, ki jih ne razumejo, temveč le harmoniki in upodobitvam jaslic.
Slovenija je v zadnjem desetletju nevladnim organizacijam namenila 3,5 milijarde evrov. Največji prejemnik proračunskih sredstev je bil namreč katoliški Zavod sv. Stanislava – dobil je 49,4 milijona evrov, med 20 največjimi prejemniki pa sta še dve instituciji, povezani z Rimskokatoliško cerkvijo, Zavod Antona Martina Slomška in Zavod sv. Frančiška Saleškega. Vse tri ustanove so prejele skupno slabe tri odstotke vse sredstev.
Predsednik vlade kot pravi vojskovodja za svoje delovanje potrebuje zveste pribočnike, med katere poleg Simiča spadajo še najmanj direktor vladnega urada za komuniciranje Urbanija, šef NIJZ Krek, vladni govorec Kacin in drugi. V nasprotju s pravo vojno situacijo, v kateri adjutanti poveljniku pomagajo pri opravljanju predvsem administrativnih nalog in prenašanju ukazov, pa se novodobni maršal raje skriva za njimi in ne upa priznati, da je to le del Slovenije 3.0.
