Če si tiho, si za
28. člen poslovnika vlade pravi: »Gradivo s predlaganimi sklepi je sprejeto, če proti njegovemu sprejemu ali proti sprejemu njegovega posameznega dela v določenem roku ni glasovala več kot polovica članov vlade …«
Vlada je konec preteklega tedna sprejela besedilo Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije covida-19 (PKP7). Ko so sprejete določbe začele kapljati v javnost, je postalo jasno, da se tudi tokrat za bombončki v obliki denarnih pomoči različnim segmentom družbe, od upokojencev in študentov do mladih staršev, skrivajo pravila, ki nimajo nobene povezave z reševanjem epidemije covida-19. Če bo PKP7 sprejet v obliki, kot ga je predlagala vlada, bo tako ukinjen Sklad za nevladne organizacije, pri čemer bi številni nevladniki ostali brez znatnega dela sredstev. Odločitev vlade, da tak sklad ukine, je seveda popolnoma legitimna, a problematično je, da take odločitve uvršča v interventne zakone, ki jih sprejemajo brez potrebne javne razprave in po nujnem postopku. Razpravi se običajno odpove še državni svet, referendumi o teh zakonih praviloma niso dovoljeni.
Pravne skrivalnice
V stranki SMC so se ostro odzvali na predlog ukinitve sklada za NVO in za TV Slovenija izjavili, da bodo zahtevali umik tega določila. A glede na neuradne informacije, naj bi ukinitev predlagala prav njihova Simona Kustec.
V tokratnem primeru je zadeva še toliko bolj čudna, ker so se že v nedeljo oglasili ministri in poslanci vladne stranke SMC in zahtevali umik spornega člena iz zakona. Če se spomnimo, je bila zgodba precej podobna pri medijski zakonodaji, ki je bila že pripravljena, nato pa je takratna koalicijska partnerica, stranka Desus, zahtevala umik. Debele poglede koalicijskih partneric smo gledali tudi ob ukinitvi financiranja Slovenske tiskovne agencije. Primerov samovoljnih odločitev SDS je bilo v teh mesecih že mnogo in državljani se upravičeno sprašujemo, kako je mogoče, da posamezni člani vlade ne vedo, kaj se v njej dogaja. Del odgovora je zagotovo ponudila ministrica za pravosodje Lilijana Kozlovič, članica stranke SMC, ki je v intervjuju za časnik Dnevnik pretekli teden izjavila: »Na vladi imamo pogoste dopisne seje, tudi ob večernih urah, na katerih je rok za odgovor zelo kratek in se nimaš niti časa seznaniti z vsemi podatki. Če ne glasuješ, se avtomatično šteje, da si za, čeprav se lahko zgodi, da preprosto ne prideš pravočasno do svojega računalnika in ne podaš pripombe, komentarja …« Ob tem, da ministri včasih preprosto ne vedo, da so se strinjali in o čem so se strinjali, pa naj bi se iz čiste pragmatičnosti tudi izogibali konfliktu s predsednikom vlade in računali na to, da bodo njihovo delo opravili poslanci in poslanke v državnem zboru s pripombami in amandmaji.
Določba, ki je všeč vsem
Treba je poudariti, da pravila dela na dopisnih sejah niso nič novega in da take ureditve ni uvedla vlada Janeza Janše. Na dopisnih sejah se na tak način odloča še iz časov Drnovškove LDS, ko je pravila v poslovnik umestil takratni generalni sekretar vlade Mirko Bandelj. Ker tak poslovnik vladi omogoča, da gre čez koalicijsko sito tudi kaj, kar na seji v živo ne bi šlo, se nobena preteklih vlad ni resno trudila omenjenega pravila spreminjati. Tako je bila na dopisni seji na primer za evropsko komisarko predlagana Alenka Bratušek., ki je bila takrat predsednica vlade. In ne pozabimo, ne nazadnje je bila prav Lilijana Kozlovič generalna sekretarka vlade v času premierja Mira Cerarja. Člani vlade imajo sicer možnost z dopisne seje na redno sejo prestaviti posamezno točko dnevnega reda, a se morajo s tem strinjati vsaj trije ministri.
