Šolanje na domu je starše postavilo pred velik izziv. Čez noč so se morali preleviti v učitelje, se seznaniti z uporabo informacijskih tehnologij ter zagotoviti tablice, računalnike in telefone, da lahko otroci nemoteno sledijo pouku. Na žalost vsem ni uspelo. Podatki kažejo, da naj bi bilo kar okoli 3700 učencev in dijakov brez osnovne opreme, ki bi jim omogočala šolanje na daljavo, in si v času epidemije lahko pomagajo zgolj s tiskanim gradivom. Poslanka Mojca Škrinjar je v državnem zboru vehementno izjavila, da naj tisti, ki računalnika nimajo, pokličejo na ministrstvo za izobraževanje in ga bodo dobili, a žal gre zgolj za prazne obljube.
Zmeda
Država je ureditev šolanja na daljavo prepustila posameznim šolam. In te zdaj luknje krpajo, kakor vedo in znajo. Nekaj računalnikov so šole kupile in jih otrokom posodile, računalnike zbirajo na Zvezi prijateljev mladine Slovenije, do zdaj so jih podelili 307, Arnes je na šole v začetku tega meseca poslal 190 prenosnikov, zavod za šolstvo je že spomladi razdelil okoli 1200 računalnikov, društvo Duh časa jih je s partnerskimi organizacijami zbralo tisoč.
Osamljeni volk
In potem je tu še volk samotar, informatik Jože Volf, kleni Gorenjec, ki v svojem prostem času popravlja, čisti in posodablja računalnike, ki jih ljudje več ne potrebujejo, ter jih nato preda družinam in otrokom, ki jih potrebujejo. Koliko jih je že šlo skozi njegove roke, ne ve natanko, število pa se veča iz dneva v dan. Kot nam je povedal, je želel pomagati že spomladi. »Poskušal sem pridobiti podatek, kakšna je minimalna konfiguracija in oprema računalnika, ki bi omogočala nemoteno šolsko delo. Klical sem tudi na Arnes, a tega podatka nikakor nisem mogel dobiti. Potem sem si pa mislil, ku.. vas gleda. Če se vam ne da pripraviti niti najosnovnejših stvari, se pa jaz s tem tudi ne bom ukvarjal.«
Jeseni zavihal rokave
Jeseni ga je za pomoč prosila znanka, nekdanja stranka, ki te dni »hodi v šolo« s svojo vnukinjo, a ni mogla zagnati powerpoint prezentacije. Naslednji klic na pomoč je sledil že naslednji dan in Jože je kljub temu, da nima otrok, hitro spoznaval težave, s katerimi se te dni soočajo starši širom Slovenije. »Tisti, ki so sprejeli ukrep o šolanju na daljavo, so očitno to storili s predpostavko, da ima vsakdo dostop do računalnika, ki je opremljen s potrebno programsko opremo. Pa ni tako.« Kakšna zmeda je v resnici na terenu, Jože ponazori z zgodbo o brezplačni uporabi paketov Office 365 za vse učence in učenke. »Ko sem urejal prve računalnike, so me obvestili, da naj bi imel vsak učenec zagotovljeno brezplačno uporabo programske opreme Office 365, ki vsebuje vse, kar je potrebno za pouk na daljavo. A ko sem to preveril, sem ugotovil, da gre za obljubo le na papirju. Ali bodo učenci imeli brezplačni office, je namreč odvisno od posamezne šole. Nekatere so se dogovorile, nekatere ne. In tako imate v istem kraju šolo, ki to učencem nudi, in drugo, ki jim ne.«
Dela vedno več
Potem ko je Jože uspešno rešil nekaj tehničnih težav, pa so se nanj obrnili zaposleni iz enega od bližnjih podjetij, ki niso imeli primernih računalnikov, s katerimi bi svojim otrokom lahko omogočili normalno šolanje na daljavo. »Pri nas v podjetju smo imeli manjšo zalogo prenosnikov, ki jih je eno od naših partnerskih podjetij potrebovalo za izvedbo določenega projekta, in so že dve leti ležali v škatlah. Pa sem si rekel, dajmo jih v uporabo,« se dotakne svoje dobrodelne dejavnosti. Kot nam razloži, se je vrnil k ideji o minimalnem standardu, ki ga je na podlagi izkušenj zdaj lažje določil: »Računalniki, ki jih zdaj popravljamo in dajemo v uporabo, so opremljeni vsaj s procesorjem Core II Duo, imajo vsaj 3 GB rama in SSD-disk. Na njih naložimo eno izmed verzij operacijskega sistema Linux, libreoffice, zoom, spletni brskalnik in microsoft teams. Vedno poskrbim, da so to dovolj zmogljivi računalniki – da ne delujejo zgolj na robu zmogljivosti.« Kakor pravi, je pomembno, da gre za solidne računalnike, zato da tisti, ki jih dobijo, nimajo občutka, da je nekdo pri njih odvrgel nekaj, kar v resnici sodi na smetišče. »Ti ljudje morajo ohraniti dostojanstvo,« doda.
Skrite težave
Kot opaža, je veliko ljudi sram in nočejo priznati, da potrebujejo pomoč. Sam s prejemniki računalnikov osebno niti ne prihaja v stik. Nanj se obračajo zaposleni na šolah, v vrtcih ali pa osebe, ki vedo za kakšen primer, kjer računalnik potrebujejo. »Veste, saj ni težava samo pri tistih, ki so povsem na socialnem robu. Težave so tudi v družinah, ki sicer popolnoma normalno shajajo, a imajo samo en računalnik, medtem ko morajo delati od doma in hkrati na primer šolati dva otroka,« opozori na stiske, ki so morda spregledane. »Nekaterih zagat si niti ne predstavljamo. Družine, ki živijo v majhnih stanovanjih, v garsonjerah, vse delajo za eno mizo. Zanje je na primer stacionarni računalnik popolnoma neprimeren,« opiše eno od situacij. Kot pove, mu največ težav povzroča logistika. »Dobiti računalnike in potreben material niti ni tako velika težava. Težje je najti ljudi, ki potrebujejo pomoč, in jim nato računalnik dostaviti. Zato najraje vidim, da me ljudje pokličejo ali pa mi prek twitterja sporočijo, kaj kdo potrebuje, in jim jaz to pošljem.«
Težavna logistika
Njegovi računalniki so tako jesenskem času že romali v Kranj, Žiri, Postojno, Ljubljano, Celje in Žirovnico. Ko je prve obnovljene računalnike objavil na twitterju, se mu je hitro oglasilo tudi več ljudi, ki so mu ponudili pomoč. »Eden od njih me je poklical in mi želel nakazati tisoč evrov, a sem ga hitro ustavil. Jaz denarja ne potrebujem. Tudi vse, kar delam, delam v prostem času in računalnikov pripravim le toliko, kolikor zmorem. Tako sva se zmenila, da mi je raje nabavi opremo, ki sem jo v določenem trenutku potreboval, in učinek je bil večji.« Koliko denarja in delovnih ur je že vložil v ta projekt, težko oceni. »Najbrž bi se, še posebno če bi v denar pretvoril vse vložene ure, nabral zajeten kupček. Ampak to niti ni pomembno,« poudari in hkrati pojasni, da je del opreme kupil sam, del so donirali znanci s twitterja, da računalnike tudi sam dostavlja ali pa jih pošilja po pošti. »Važno je, da se uporabljajo. In kolikor sem uspel izvedeti, za zdaj vsi dobro delujejo. Malce me je bilo strah, ker je na njih linux, a kot kaže, to ni težava.«
Nalezljiva dobrota
Ko smo se pogovarjali, je imel zaloge še za od pet do deset računalnikov, in kot kaže, mu je ne bo zmanjkalo. Dobrota pa je očitno nalezljiva. »Pred dnevi sem šel k enemu od dobrotnikov iskat monitor, pa sem dobil še iMaca od njegovega soseda. Dobil sem na primer tudi računalnik, ki bi ga lastnik zlahka prodal za 200 ali 300 evrov. Tudi v šolah se, ne glede na to, da sistem ni poskrbel za opremo otrok, vedno najde kdo, ki pomaga, pa naj bo ravnatelj, učiteljica, šolski psiholog ali vodja kuhinje,« nam na koncu pove Jože. Za svoje delo ne želi priznanj in tudi v pogovor z nami je privolil le po posredovanju prijateljev. Kot pravi, mu gredo otroci celo malce na živce in jih ne bo nikoli imel. A zanje je te dni naredil veliko več kot nekateri politiki, ki imajo polna usta skrbi za otroke, samo kadar so vanje usmerjene kamere.
