V razmerah, ki so letos zaradi globalne pandemije tudi za športnike težke, ji je v Egiptu pred kratkim uspelo še za en meter izboljšati svetovni rekord v potopu na vdih z monoplavutjo, ki si ga je eno leto delila z italijansko tekmovalko Alessio Zecchini. Za uspeh se je hitro razvedelo. »Čestitke mi veliko pomenijo. Zdi se mi, da smo skupaj z Rogljičem, Gajserjem in drugimi uspešnimi športniki kot neke lučke v temi. Ljudje potrebujejo te lepe zgodbe, informacije, da se je sicer treba prilagoditi, ampak življenje gre naprej. Tudi s pomočjo takih trenutkov.«
Letošnja sezona je bila zaradi globalne epidemije najbrž drugačna?
Ko se je na začetku leta začel prvi val okužb, sem bila na Filipinih. Na otoku, kjer po navadi živim in treniram, je bilo veliko Kitajcev, ki so takrat praznovali svoje novo leto. Ker so se bali, kaj se bo zgodilo, so jih poslali domov, otok pa po mesecu dni popolnoma zaprli, nikogar niso spuščali nanj. S partnerjem sva se odločila ostati, da bi lahko trenirala. Dostopa do morja nisva imela, ker niso dovolili na plažo, globinske treninge sem morala zelo prilagoditi v en meter globokem okroglem bazenu. (smeh) Ko nam tudi po treh mesecih niso dovolili do morja, pa tudi izhod do trgovine s hrano je imel samo eden od naju, sva Filipine zapustila. Po raznih zapletih sva končno prišla do grške Kalamate, ustrezne za oba, saj tudi partner trenira potapljanje. Tam sem končno spet zadihala, se počutila svobodno in se začela potapljati v globino. Pripravljala sem se za tekmo v Grčiji in na njej v potopu z dvema plavutkama septembra postavila nov rekord – 94 metrov. Nato pa sem začela iskati toplejšo lokacijo. Odločila sem se za egiptovski Šarm el Šejk. Ker je bilo tam kar veliko globinskih potapljačev, sem vprašala lastnika centra, ali bi organiziral tekmo za svetovni rekord, ki je malo bolj zakomplicirana. Pa je rekel, da ja.
Ta dosežek vam je verjetno ležal na duši še od lanskega leta, ko ste si rekord delili?
Ko sem lani dosegla globino 113 metrov, se več kot toliko ne bi drznila potopiti. A odtlej sem veliko trenirala, zato sem poskusila vse, da bi lahko zaključila sezono s to tekmo. Je bilo vse prej kot lahko, ampak je šlo.
Rekordni potop je trajal tri minute in 41 sekund. Kaj se je v tem času dogajalo v vaših mislih?
Včeraj me je nekdo vprašal, v čem je moj trik. Kako lahko po koncu potopa zadiham, kot da se ni nič zgodilo, preostali tekmovalci se po navadi kar tresejo in komaj naredijo potrebni protokol. Težko je to razložiti, rekla bi, da je pomembna »pretočnost«, ko si v takem stanju, da dejansko porabiš manj napora za optimalen rezultat. To se mi je zgodilo. Do tega pa prideš z ogromno ogromno treninga, z veliko ponavljanja in sproščenosti, moraš biti popolnoma osredotočen na trenutek in prisoten, kolikor se le da. Te tri minute in enainštirideset sekund sem doživljala popolnoma drugače kot na kopnem. Šlo je za stanje uma, ki se zgodi zelo redko, če si sposoben globoke meditacije in sproščenosti. Med potopom nisem niti enkrat pomislila, da se potapljam za svetovni rekord. Nasploh je v življenju pomembno, da se moraš od nečesa, česar si zelo želiš, za kar se žrtvuješ in v kar daješ ogromno energije, na koncu odcepiti od pričakovanj. To je izredno težko. Bolj si prisoten v trenutku, lažje ti to uspe. Tudi v poslu je to zelo pomembno.
Po zadnjem potopu ste rekli, da ste tudi tokrat še imeli rezerve. Alenka, do kod greste? Za vas meje očitno ne obstajajo.
Ta potop je bil perfekten, taki se ne zgodijo vedno in to je preprosto magija. Treniram ogromno in vedno želim priti do meje, da imam še rezervo. Sem šele na začetku tega raziskovanja. Ta šport jemljem kot veliko življenjsko raziskovanje in me res zanima, kaj bom pogruntala po desetih letih, predvsem glede mentalnega dela, kjer imamo ljudje še ogromno rezerve.
Kakšno sporočilo imajo vaši uspehi za Slovenijo?
Za Slovenijo je to vsekakor lepa prepoznavnost. Čeprav delujem bolj ali manj v tujini, tako kot drugi športniki pomagam, da Slovenijo postavimo na zemljevid sveta. Imam občutek, da nas doma ne izkoristijo dovolj za promocijo. »Najglobljo morsko deklico« bi lahko, recimo, uporabili za promocijo turizma na obali, glede na to, da tujci dostikrat samo prečkajo Slovenijo, da gredo, recimo, na Hrvaško. Po drugi strani pa mislim, da lepo predstavljam Slovenijo tudi s svojim načinom tekmovanja. Rezultate dosegam z dostojanstvom, mi pravijo v naših krogih. (smeh) S svojo življenjsko zgodbo, ki je bila vse prej kot lahka in o kateri sem že govorila, pa dokazujem, da je vedno, tudi če si povsem na dnu, luč na koncu tunela.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
