Alenka Bratušek je v državno politiko vstopila leta 2011 in je od takrat stalnica na političnem parketu. Ognjeni krst je doživela kot prva predsednica vlade v samostojni Sloveniji, v vladne vrste pa se je vrnila leta 2018 kot ministrica za infrastrukturo v Šarčevi vladi. Na tem položaju je zaprla finančno konstrukcijo za projekt drugi tir, s čimer se je zdelo, da bo gradnja lahko končno stekla. A s spremembo vlade se znova pogrevajo stare teme in obuja ideja sodelovanja z Madžarsko pri projektu.
Z Alenko Bratušek smo se pogovarjali v prostorih stranke v državnem zboru, nekaj dni po tem, ko je Državna revizijska komisija ugotovila, da eden od konzorcijev, ki je prišel v najožji izbor na razpisu 2TDK za gradnjo drugega tira, ne izpolnjuje zahtevanih kriterijev.
Zdi se, da se gradnja drugega tira znova prestavlja v nedoločeno prihodnost, minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec pa pravi, da gre vse po načrtu. Kako vi vidite trenutno stanje?
Dejstvo je, da vse ne poteka po načrtu. In dejstvo je tudi, da smo mi v tistem letu in pol, ko sem bila ministrica, res naredili ogromne premike pri tem projektu – od potrditve investicijskega programa do zaprtja finančne konstrukcije. Pravzaprav sem zelo razočarana, da je edini razpis, ki ga je nova uprava podjetja 2TDK izpeljala, razpis za nakup dveh novih avtomobilov. Nedopustno se mi zdi, da nekdo na 2TDK ni znal prebrati reference podjetja, ki naj bi gradilo drugi tir. Če rečeš, da mora zgraditi deset kilometrov, to podjetje pa napiše, da je zgradilo samo 5,5 kilometra, ne gre za ponarejeno referenco kot v primeru Glinščice. Treba bi bilo samo pravilno pogledati dokumentacijo. Da si nekdo upa trditi, da Kitajci niso usposobljeni, da bi zgradili 27 kilometrov proge, pa mislim, da je velika šlamastika. Lahko jim rečeš, da jih nočeš, ker ne spoštujejo pravnega reda EU, socialnih ali človekovih pravic …, ne moreš pa jih izločiti iz razpisa na podlagi vsebine. Prav ta šlamastika bo hudo podaljšala gradnjo.
Nisem nobena zagovornica Kitajcev in se mi zdi prav, da jim postavimo pogoje glede tega, kaj morajo upoštevati, če pridejo k nam delat. A reči nekomu, ki je zgradil na tisoče kilometrov železnic, po katerih se vozijo vlaki s hitrostjo 350 km/h in več, da ne zna zgraditi 27 kilometrov, je nedopustno. Temu se smeje ves svet.
Koliko hitreje in ceneje pa lahko gradijo kitajska podjetja?
Težko rečem. V investicijskem programu sem prepričana, da je narejena realna ocena. Prva cena, ki smo jo potrdili na vladi, je bila 1.194.000.000, potem smo – ker sem kot ministrica to zahtevala od prvega dne – našli za 100 milijonov evrov prihrankov, tako da je danes znesek 1,1 milijarde. Tudi sama bi želela, da bi bili domači gradbinci zmožni in pripravljeni to zgraditi po normalni ceni. Spomnim se, kaj se je dogajalo z avtocestnim križem, ki smo ga – zato ker so ga gradili domači gradbinci – lahko tudi štirikratno preplačali. Če bo tudi tokrat tako, gre lahko drugi tir po poti avtocestnega križa ali šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj. Mislim, da si tega Slovenija ne bi smela dovoliti.
Pravijo, da ne morejo dati posla kitajskim podjetjem zaradi zavez EU.
Naj si pogledajo kakšno sodelovanje ima Nemčija s Kitajsko, naj si pogledajo most na Pelješcu, ki ga gradijo Kitajci. Ponavljam: nikakor ne preferiram Kitajcev in na vseh sestankih, ki sem jih imela na Kitajskem, sem postavila spoštovanje pravnega reda EU kot pogoj. Če to pomeni, da morajo delavcem dati minimalno plačo, jo morajo dati.
Mislite, da ima vlada oziroma 2TDK preference, kar zadeva izvajalca?
Nočem biti prerok. Jaz sem zasledovala dva cilja: najhitreje in najceneje. Nisem prepričana, da vlada še sledi temu.
S to vlado je v igri spet udeležba Madžarske pri projektu drugi tir. Šlo naj bi spet za dvestomilijonski vložek, podobno je bilo na mizi že v času vlade Mira Cerarja. Kako se trenutni načrt razlikuje od takratnega?
Ne vem, ali je sploh kaj drugačen. Ampak takrat, ko je to dala na mizo Cerarjeva vlada, nismo imeli potrjenega niti investicijskega programa niti ni bila zaprta finančna konstrukcija. In to je ključna razlika. Če se je takrat še lahko zdelo, da Slovenija tega sama ni zmožna graditi, je danes jasno, da smo denar za celoten drugi tir zagotovili. Celo v sprejetih proračunih je zagotovljen. Tudi v proračunu, ki ga je sprejela ta vlada. Torej tukaj ne gre za nič drugega kot za vračanje nekih uslug madžarskim prijateljem, nič drugega ne more biti. Sicer ne vem, zakaj bi kdorkoli v ta projekt spuščal Madžare ali kogarkoli drugega po tem, ko smo zagotovili financiranje, in ob tem, ko še vedno ostaja dejstvo, da je ta proga iz Luke Koper do Madžarske najkrajša. Oni boljše alternative nimajo.
Ni potrebe, da pridejo Madžari. Finančno gledano, jih ne potrebujemo, po drugi strani pa madžarska država ne more zagotoviti niti enega samega kontejnerja več Luki Koper. Te odločitve sprejemajo podjetja, za podjetja pa je pomembno samo, v kakšnem časovnem obdobju je določen izdelek lahko pri njih in koliko jih to stane. Še najbolj žalostno pa je, da v zameno za 200 milijonov evrov Madžarski ponujajo triodstotni donos, kar pomeni, da bomo plačali 300 milijonov obresti skozi celotno koncesijsko obdobje. Se pravi Madžari nam bodo posodili 200 milijonov, po 45 letih pa jim bomo vrnili 500 milijonov. Zakaj? Ne razumem. Pa še dostop do morja s 30 tisoč kvadratnih metrov zemlje bomo dali v uporabo Madžarski, za katero vemo, kako zelo si to želi, saj svojega morja nima. Mislim, da noben normalen politik ne bi naredil tega.
Kot predsednica vlade sem velikokrat sedela za mizo z Viktorjem Orbanom. Še več, na teh večerjah Evropskega sveta sva sedela drug poleg drugega in sva se veliko pogovarjala. Je čisto prijazen gospod, rad ima nogomet tako kot jaz, tako da sva o tem veliko govorila. V marsikateri stvari se nisva strinjala, se pa zelo dobro spomnim dveh stvari, ki mi ju je položil na srce takrat leta 2013, ko smo se borili s finančno krizo: »Nikoli Alenka, nikoli ne spusti v svojo državo Trojke (neformalno združenje Evropske centralne banke, Evropske komisije in Mednarodnega denarnega sklada, ki je v zadnji krizi pripravljalo reformne programe za članice EU v finančnih težavah, op. p.), ker to pomeni velike probleme za državo in ljudi. Kot drugo pa nikoli ne razprodajajte svoje infrastrukture.« Madžari so to naredili in mi je povedal, da zdaj nazaj kupujejo avtoceste in železnice. In mi zdaj temu istemu gospodu prodajamo našo slovensko infrastrukturo in slovensko morje.
Za 27 kilometrov se 1,1 milijarde vendarle zdi velik strošek. Pozitivne učinke tega bodo v veliki meri čutile zaledne države in nemška avtoindustrija na Madžarskem in na Slovaškem. Zakaj bi mi za to v celoti plačali iz svojega žepa?
Luka Koper je eno pomembnejših slovenskih podjetij. Slovenija s svojo geostrateško lego mora znati to izkoristiti. Drugega tira nikakor ne gradimo za nemške avtoproizvajalce – mimogrede, velik del našega gospodarstva dela za to isto avtomobilsko industrijo – ampak drugi tir potrebujemo z gospodarskega vidika, da izkoristimo svojo lego in vse kapacitete Luke Koper. Kot drugo, vsakemu dvomljivcu, ki pravi, da tega tira ne potrebujemo, bi priporočila, naj gre zdaj z vlakom po obstoječem tiru, da bo videl, kaj pomeni leta 2020 imeti železnico še iz časov Marije Terezije. Ker približno tako je videti ta vožnja.
Torej vsak dan, ko še nima drugega tira, Luka Koper izgublja v tekmi s Trstom in Reko? Vendarle gre, kot ste sami rekli, še vedno za najkrajšo pot do Madžarske ali Slovaške, kajne?
Najkrajšo, najhitrejša pa je danes po naših cestah. Ne bi rekla, da Luka Koper že kaj izgublja, ne omogočamo pa razvoja, ki bi ga lahko imeli. Luka Koper je imela odlično rast v preteklih letih, pred to krizo. Seveda je omejena – mi lahko samo določeno količino tovora spravimo iz luke naprej. Obstoječi tir je obremenjen stoodstotno in si želim, da se ne bi preveč tovora vozilo po naših cestah – zaradi varnosti in okoljskega vidika. Naša želja mora biti, da tovor iz Luke Koper v čim večji meri spravimo na železnico. Z obstoječim tirom ni tega razvoja. Zamujamo že 20 let.
Bi se vi osebno in vaša stranka enako odzvali, če bi pri tej zgodbi namesto Orbana šlo za premierja Slovaške in slovaški kapital?
Sploh nisem videla potrebe, da kogarkoli spuščamo v našo infrastrukturo. Zaradi Orbanovega prijateljevanja z našim premierjem pa se zdi, da je naš strateški partner samo Madžarska. SAB ni nasprotnica privatizacije ali tujega kapitala, nikakor, je pa infrastruktura nekaj, za kar smo prepričani, da mora ostati v državni lasti.
Pred kratkim ste izjavili, da se ne bi se čudili, če bi Orbanov zasebni denar končal v projektu drugi tir. Ali se vam ne zdi neprimerno izreči takšen pomislek brez resnih utemeljitev, ko s tem namigujete, da bi utegnil premier neke sosednje države osebno zaslužiti pri projektu?
Nisem rekla, da bo Orban dal svoj kapital in pri tem tudi zaslužil. Ta sporazum, ki je na mizi, je meddržavni sporazum, kako bodo stvari potekale naprej, pa je vprašanje. Smo že imeli afere, tudi preiskovalne komisije v DZ, potem ko je v bistvu dokazano madžarski denar končal na nekih računih ene izmed slovenskih političnih strank. Po mojem mnenju ni to nič tako groznega, če se pove na glas.
Malo prej ste omenili svoj čas na premierskem stolčku. Takrat je bila Slovenija v hudi dolžniški krizi. Kako bi z gospodarskega vidika lahko primerjali leto 2013 z zdajšnjim položajem, v katerem smo se znašli?
Mislim, da si položaja nista čisto primerljiva. Takrat je bila globoka finančna kriza, zdaj je ta še vedno primarno zdravstvena, a na žalost nas čaka tudi gospodarska. Takrat Slovenija ni imela denarja, ni imela niti dostopa do denarja, nihče nam ga ni želel sposoditi. Ko sem prevzela vlado, je bila državna blagajna prazna. Iz meseca v mesec nismo vedeli, ali si bomo lahko izposodili denar za izplačilo pokojnin in plač. Danes je stanje bistveno drugačno. Pred to koronakrizo je bila Slovenija v zelo dobrem gospodarskem stanju – obrestne mere leta 2013 so bile med petimi in sedmimi odstotki, danes pa se pogovarjamo celo o negativnih obrestnih merah. Denarja na trgu je ogromno. Je pa mogoče za ljudi ta kriza danes s psihološkega vidika veliko težja. A tako kot smo leta 2013 rešili državo, vem, da bomo tudi to korono premagali in šli naprej v lepšo in boljšo prihodnost.
Če sta se v tej krizi Evropska centralna banka in Evropska unija odzvali proaktivno, v prejšnji krizi ni bilo tako. Grčiji denimo je Evropa pomagala, a z zelo strogimi pogoji in varčevalnimi ukrepi, na katere bo država vezana še desetletja. Slovenija se takrat ni postavila na stran perifernih držav v težavah, ampak je stala nasproti Grčije ali denimo Irske in ob boku Nemčije.
Ne bi rekla, da smo se postavili nasproti, ampak sem vesela, da smo Evropi in vsemu svetu pokazali, da smo v nasprotju z Grčijo – in v delu tudi z Irsko – svoje probleme uspeli rešiti sami.
Ampak še vedno smo za to morali plačati ceno v socialnem smislu.
Denar smo si izposodili in izposojen denar je treba vrniti. Tudi Grčija ga vrača. Ker smo probleme v Sloveniji rešili sami, še vedno mi odločamo, po kakšni poti bomo stopali, v nasprotju z Grčijo, ki je dobila pomoč in še vedno dobiva sezname ukrepov, ki jih mora izvesti za ceno, da ji je Trojka posodila denar. To je ogromna razlika. Oni ekonomske suverenosti nimajo več, pač pa izpolnjujejo zahteve na listu, ki ga dobijo, in to bo trajalo še desetletja. Mi bomo denar vrnili, tako kot bi ga vi, če bi vzeli kredit v banki. Ob takratni težki situaciji smo uspeli ohraniti socialno državo. Nismo želeli zniževati pokojnin, plač, socialnih transferjev, seveda pa so v vsaki krizi nekateri prizadeti, tako kot to velja danes. Tudi če ti država da neko finančno pomoč ob izgubi službe, si zagotovo prizadet. Mislim, da so takšni, ki izkoriščajo državno pomoč, redki. Ljudje radi poskrbimo zase, radi delamo in prav je, da smo za to dostojno plačani.
Ste se že slišali s Karlom Erjavcem, odkar je bil izvoljen na čelo Demokratske stranke upokojencev?
Da. Klicala sem ga tudi glede dogajanja v Koaliciji ustavnega loka (KUL), predvsem pa glede predloga sprememb volilne zakonodaje, pod katerim je podpisan SAB in ki je v tem trenutku odvisen ravno od glasov Desusa. Tukaj je šel moj apel njemu in vodji poslanske skupine, naj poskušajo podpreti ta preferenčni glas.
Ste sicer optimistični glede oblikovanja nove vlade s partnerji iz KUL?
Seveda bi si želela, da Slovenija sploh ne bi izgubila te levosredinske vlade, ki smo jo uspeli sestaviti leta 2018, ampak zgodilo se je, kar se je. Janez Janša je uspel oblikovati svojo tretjo vlado, v kateri pa po moji oceni deluje najbolj brutalno od vseh treh. Iskreno povem, da ko je sestavljal to vlado, stranka SAB kljub raznim ugibanjem v medijih niti za trenutek ni razmišljala, da bi šla v to vlado. Bila pa sem prepričana, da bo Janša v tej težki situaciji, te koronakrize, svojo tretjo priložnost izkoristil in vsej Sloveniji dokazal, da zna delati v dobro države. Na žalost sem se hudo uštela in na žalost je po moji oceni zdaj pokazal svoj najslabši obraz. Namesto da bi delali za ljudi, nenehno grozijo. Imam občutek, da se ljudje še kako zavedajo, da je stanje težko. Ni dvoma, da je ukrepe treba upoštevati, in tudi to priložnost bi izkoristila, da bi ljudi pozvala, naj vsi spoštujemo ukrepe, nosimo maske, umivamo roke, se ne družimo. Za druženje bo še veliko časa.
Bi podprli Karla Erjavca za mandatarja?
Mi smo že prvi podprli Marjana Šarca, čeprav ni imel 46 glasov in smo se zavedali, da bo z 42 glasovi zelo težko delati. V tem trenutku nam ni tako pomembno, ali je mandatar Jože P. Damijan ali Karl Erjavec. Nam je pomembno, da Slovenijo spravimo nazaj v neko normalnost. Levosredinska vlada je po naši oceni edina prava pot za slovensko prihodnost. Mislim, da se vsi zavedamo, da se Sloveniji trenutno dela gromozanska škoda in da je to treba ustaviti.
Kdo si je omislil ime Koalicija ustavnega loka?
Jože P. Damijan je to ime uporabil že v prvem mailu, ko se je obrnil na nas, in tudi sliši se »kul«. KUL je »kul«, ne? Želja je bila, da bi šlo za koalicijo od desne do leve – zato ustavni lok. A če ni poleg Nove Slovenije, potem tudi ni prava koalicija ustavnega loka … A ne glede na ime bi morali biti zmožni v tem trenutku narediti to, kar je dobro za državo, in verjamem, da bomo.
Bi se ob morebitni sestavi nove vlade želeli vrniti na ministrstvo za infrastrukturo?
Ko nam bo uspelo sestaviti vlado, bi bilo smiselno, da čim več ministrov, ki so že bili ministri, nadaljuje svoje delo. Zakaj? Zato, ker poznamo področje in ni potrebnega nobenega uvajanja. To bo vlada praktično za leto dni, od tega bo polovica predsedovanja in težko bo ... oziroma drugače rečeno, veliko lažje bo začeti od tam, kjer si pred nekaj meseci končal.
