Pozanimali smo se, kako v koronačasu delujejo v OŠ Dragotina Ketteja v Novem mestu, kjer imajo vpisanih 130 učencev, tako v program z nižjim izobrazbenim standardom kot posebni program, ter v Varstveno-delovnem centru (VDC) Sonček Krško, kjer so odprti za nujne primere.
Kot pove ravnateljica OŠ Dragotina Ketteja Vida Marolt, se zdaj znova, kot v spomladanskem valu epidemije koronavirusne bolezni, učijo na daljavo. V nasprotju z rednimi osnovnimi šolami so vse šole s prilagojenim programom do jesenskih počitnic delovale za vse učence, potem so sledile načrtovane in nato podaljšane počitnice.
Čas podaljšanih počitnic so strokovni delavci izkoristili za dodatna izobraževanja, usklajevanja in priprave na delo na daljavo. »Tokrat je bilo malo lažje začeti kot marca, saj se sprememba ni zgodila čez noč, imeli smo tudi že kar nekaj izkušenj iz prvega vala,« pove Maroltova.
Trenutno se njihovi učenci v delo na daljavo vključujejo na različne načine. Delajo gradiva, ki so dnevno objavljena na spletni strani šole, prek teamsov, zooma in e-pošte. Večinoma jih otroci rešujejo, a brez pomoči staršev ne gre. Še zlasti to velja za posebni program – učenci v šoli lahko ostanejo najdlje do 26. leta in se potem vključijo v varstveno-delovne centre. »Tam otroci potrebujejo pomoč staršev že pri prejemanju gradiv z navodili, nato starši opišejo opravljeno nalogo in jo skupaj s fotografijo pošljejo učiteljici po e-pošti. Tedenske utrinke objavimo na spletni strani in si jih vsi z veseljem ogledamo. Veliko stikov s starši naše učiteljice opravijo tudi prek telefonskih pogovorov,« pove ravnateljica.
NE GRE BREZ TABLIC, PRENOSNIKOV ...
Vsi otroci nimajo enakih možnosti za delo na daljavo. V času med prvim in drugim valom epidemije so zato na šoli nabavili kar nekaj tablic in prenosnikov, vendar bi jih za nemoteno delo potrebovali še več. Šolske tablice so posodili osmim učencem, sedem jih je prek projekta Digi šola prejelo računalnik in brezplačni internetni dostop. Učencem brez računalnika, internetne povezave in mobilnega dostopa pošiljajo natisnjena gradiva. Teh je v romskem naselju precej in ti učenci potrebujejo še dodatno spodbudo za delo iz šole, saj je imajo v domačem okolju zelo malo ali pa celo nič.
Po ravnateljičinih besedah je zdaj dobrodošla novost topel obrok, ki ga prejema 14 učencev. Število bi bilo bistveno višje, pa nekateri starši nimajo prevoza do šole, kjer se obroki pripravljajo, drugim so ovira službene obveznosti ali pa jim je prevzemna točka predaleč. Nekaj staršev je zavrnilo možnost toplega obroka zaradi sramu in osebne stiske.
RADI SE OBJEMAJO ...
A tudi september in oktober, ko so otroci s posebnimi potrebami in motnjami v duševnem razvoju še hodili v šolo, nista bila običajna šolska meseca. Ob upoštevanju vseh ukrepov stroke za zajezitev okužb je bilo delo precej drugačno, kot so ga vajeni.
Omejeno gibanje in druženje, maske, umivanje in razkuževanje, vse to je poseglo tudi v njihov vsakdan. »Otroci so spremembe sprejeli z razumevanjem, zelo dosledno so se držali vseh priporočil. Nekaj težav smo imeli z upoštevanjem razdalje, saj se naši otroci še posebej radi objemajo in dotikajo,« pove Maroltova. Pogrešali so tudi prireditve, v šolo ni bilo številnih gostov in tudi sami niso hodili naokoli spoznavat sveta, tako kot so vajeni. Družili so se le v majhnih skupinah.
Vendar pa jim je v tem času poleg pouka kljub omejitvam uspelo obogatiti vsakdan – med drugim so posadili mlado jablano na travniku za šolo, pripravljali so jedi iz krompirja, izdelali mavrično krošnjo v avli na vhodu, šli na športen pohod po Novem mestu, se učili dela z računalnikom in še marsikaj.
VDC KRŠKO ODPRT
To velja tudi za VDC Sonček Krško, ki je namenjen vključevanju odraslih oseb s cerebralno paralizo in drugimi invalidnostmi v socialno okolje ter pokriva celotno Posavje. Kot pove vodja enote Tanja Kavčič, imajo koncesijo za šest vključitev, a potrebe so večje in trenutno k njim prihaja osem uporabnikov. Če je treba, poskrbijo tudi za prevoz. Spomladi, v prvem valu epidemije, so imeli VDC dva meseca zaprt. »To je bilo za vse precej stresno. Z uporabniki smo ostali v stiku prek telefona in družbenih omrežij, da so lažje prebrodili to obdobje. Seveda so se pojavljale stiske, saj si naši uporabniki zaradi različnih vzrokov (gibalne oviranosti, pomanjkanja spretnosti, samostojnosti, socialne mreže itd.) v večini težje samostojno organizirajo svoj vsakdan. Takrat so jim še bolj ob strani stali domači in nekaterim tudi osebni asistenti. Vseeno pa so pogrešali druženje, delo in ostale aktivnosti v VDC,« pove Kavčičeva. O tem priča tudi to, da so se po sprostitvi ukrepov vsi takoj vrnili v center in se udeležili tudi preostalih poletnih programov, ki jih organizira Zveza Sonček. Poletje je bilo prijetno.
Zdaj, v drugem valu epidemije, je VDC ostal odprt za tiste, ki nujno potrebujejo varstvo. Trenutno prihajata dva uporabnika, z drugimi pa so prav tako ves čas v stikih prek telefona in družbenih omrežij.
MARSIKAJ POČNEJO
Program izvajajo po načelih normalizacije, vključevanja v socialno okolje in hkrati individualnega pristopa. Poleg vodenja in varstva zagotavljajo uporabnikom tudi zaposlitev. Glavni izdelki so ročno izdelane voščilnice ter izdelki iz lesa, gline in tkanin.
Dnevna rutina in možnost dela sta kot za večino ljudi tudi za uporabnike VDC zelo pomembni. Ob delavnikih v dopoldanskem času prihajajo v službo, kjer vsak opravlja svoje naloge. Delovni proces lahko razdelijo na manjše faze, da lahko vsak prispeva svoj del h končnemu proizvodu. Uporabniki pa so vsak po svojih zmožnostih vključeni tudi v ostala opravila v centru, na primer vodenje evidenc, skrb za čistočo, prodajo izdelkov ... Pomembni so tudi druženje in različne izobraževalne delavnice, usposabljanje in vseživljenjsko učenje. Obiskujejo jih knjižničarka, psihologinja iz zdravstvenega doma, prostovoljci iz tujine, ki so na izmenjavi v mladinskem centru, sodelujejo z glasbeno šolo, pa pri tednu vseživljenjskega učenja, na različnih sejmih in prireditvah, berejo v skupini ... »Skratka, skupaj gradimo čedalje širšo socialno mrežo. Letos, ko je posebno leto, je žal vse to precej okrnjeno,« ugotavlja sogovornica.
KAJ BO DECEMBRA
Praznični december bo za Varstveno-delovni center Sonček Krško poseben izziv. Vsako leto so se uporabniki veselili stojnične prodaje na sejmih in prireditvah, kjer so srečevali znance, s kom poklepetali in dobili potrditev za svoje delo. Prav tako so se veselili novoletnega srečanja na Zvezi Sonček v Ljubljani. Letos se bo verjetno treba znajti drugače. »Upamo, da si bomo praznično vzdušje lahko pričarali vsaj v okviru našega VDC,« pove Tanja Kavčič in doda, da k sreči pri njih do zdaj niso imeli nobene okužbe z novim koronavirusom, kar je rezultat tudi doslednega upoštevanja preventivnih ukrepov.
