V zadnjih letih se posveča predvsem potapljanju in košarki na vozičkih, pogosto se preizkusi tudi v atletiki. Lani je na tekmovališču formule ena v Sočiju poskrbel za pravo senzacijo, ko je na 5. mednarodnem tekmovanju s športnimi vozički za invalide na polmaratonski razdalji osvojil tretje mesto. S tem mednarodnim uspehom si je privozil tudi laskavi naziv osebnosti leta v domači občini.
Aleš Povše je »vozičkar«, kot sam pravi, že približno 32 let. Pred usodno nesrečo je kot večina njegovih vrstnikov treniral nogomet, kraljeval je na golovi črti. Danes se več ne sprašuje, kaj bi bilo, če se tistega vročega avgustovskega dne ne bi odločil za usodni skok. Sprejel je usodo in se do cilja povzpel po nekoliko strmejši in zahtevnejši poti. A nikoli ni odnehal. Sicer se še vedno spominja tistega dne. »Imel sem 14 let in s fanti smo se s kolesi peljali do kopališča ob Savinji, med Letušem in Mozirjem. Tam smo se lovili kot že tolikokrat pred tem. Skočil sem na glavo v reko in zadel skalo. Tako sem si zlomil vratno hrbtenico,« opiše tisti usodni dan. »Posledica tega je tetrapareza. To pomeni prizadetost vseh štirih udov, ne popolne ohromelosti, saj noge sicer čutim, vendar si z njimi ne morem veliko pomagati. Včasih sem z berglami še lahko naredil nekaj korakov, zdaj ne več. Imam srečo, da so moje roke skoraj nepoškodovane – prizadeti so le prsti na desni,« na kratko povzame diagnozo.
S športom krepi telo in duha
Čeprav se je moral zaradi invalidnosti kdaj srečati tudi s preprekami, pravi, da ni veliko zamudil. Polno je živel že pred nesrečo in tako živi še danes.
V prvih letih po nesreči je šport nekoliko potisnil ob stran in se bolj posvetil šoli. Športnika v njem je prepoznal član zveze paraplegikov, zdaj že pokojni Ivan Tanjšek, ki ga je spodbujal, da se je udeleževal različnih športnih srečanj, treningov in tekmovanj, ki jih je organizirala zveza. Najprej se je posvetil atletiki, ki jo je v 90. letih precej resno treniral. »Ampak je, žal, pri invalidskem športu veliko odvisno od vrste poškodbe, saj smo športniki glede na to klasificirani. In če te razvrstijo tja, kamor ne spadaš popolnoma, oziroma ti to ne ustreza, nimaš veliko možnosti za vrhunske rezultate,« razlaga. Kasneje se je začel ukvarjati še s košarko, z namiznim tenisom, s kegljanjem, plavanjem in v zadnjih letih tudi s potapljanjem.
Čeprav se lahko pohvali s kar nekaj naslovi državnega atletskega prvaka v svoji kategoriji, je njegov najljubši šport košarka na vozičku. »Je ekipni in zelo dinamičen šport. Res mi je všeč in uživam v igri ter druženju,« pravi. V zadnjih letih se s soigralci trudijo šport približati čim širši populaciji. Tako so lani priredili številna srečanja in revialne tekme, ko so se pomerili tako z rokometaši in rokometašicami kot s košarkarji in košarkaricami.
V vodi smo vsi enaki
Še ena športna disciplina je Aleša povsem prevzela. Potapljanje. »Voda nam predstavlja področje, kjer smo enakovredni vsem ostalim. Na prvi pogled ni razlike med potapljačem invalidom in zdravim potapljačem. Invalida prepoznate po tem, da ne nosi plavutk,« razlaga. Kot pravi, je pri potapljanju največji izziv priti do vode; ko so enkrat v vodi, je preprosto. In voda jim daje svobodo, za katero so morda na kopnem zaradi invalidskih vozičkov prikrajšani.
Podobno kot košarko na vozičkih poskuša Aleš s prijatelji iz IAHD-Adriatic potapljanje približati čim več ljudem, tako invalidom kot zdravim. V ta namen vsako leto pripravljajo razna srečanja in akcije, kjer predvsem vse skupine ljudi s posebnimi potrebami spodbujajo, naj se prepustijo vodi in začutijo svobodo, ki jim jo ta daje.
Potapljači so zelo dejavni tudi na mednarodnih prizoriščih. Prav sodelovanje z ruskimi kolegi je botrovalo posebnemu povabilu na znamenito dirko z invalidnimi vozički, ki jo vsako leto Rusi priredijo na dirkališču formule ena v Sočiju.
Med elito presenetil samega sebe
Aleš se je preizkusil že v številnih športih in na državnih tekmovanjih vselej posega po najvišjih mestih. A potapljanje je v njegovem srcu zapisano na posebnem mestu. Kot pravi, so invalidi v vodi povsem enakovredni zdravim potapljačem.
Rezept-Sport polmaraton je tekmovanje, ki je pretežno rezervirano za 33 profesionalnih in perspektivnih ruskih atletov, med katerimi je le peščica povabljenih športnikov invalidov iz drugih držav. Tokrat so to čast imeli tekmovalci iz Francije, Italije, Armenije, Kazahstana in Slovenije. Tekmovalci morajo na prestižni tekmi v uri in pol prevoziti 21 kilometrov dolgo progo. Tekmovanje se po izteku časa konča. In kako sta Aleš Povše in Janez Hudej pristala med izbranci? »Za vse je krivo potapljanje,« nekoliko z nasmehom pove Aleš, ki so ga do lani v Rusiji poznali predvsem kot odličnega potapljača. »Z ruskimi potapljači namreč veliko in zelo dobro sodelujemo. Tako smo prišli do ljudi, ki so nam priskrbeli povabilo,« razlaga sogovornik in prizna, da je bila zanj odločitev, ali bi nastopil ali ne, v resnici precej težka. »Dirkalnega vozička do lani nisem vozil več kot 20 let in 21 kilometrov tudi ni tako kratka razdalja. Vendar smo se v ekipi naposled le odločili, da se bomo vabilu odzvali. Na koncu je vse skupaj izpadlo veliko bolje, kot smo pričakovali.« Po uspešni prijavi na tekmovanje ter urejanju vizuma in letalskih vozovnic so sledile kratke, zgolj tritedenske priprave. »Vsega skupaj sem se na tekmo pripravljal zgolj tri tedne. V tem času so me krajani srečevali na cesti v nekem čudnem vozičku. Prav daleč si nisem upal, saj je položaj drugačen kot pri navadnem vozičku, pogled je usmerjen dol, in ne naprej,« se spominja Povše. Čeprav je bilo časa malo, pripravljenost ni bila vprašljiva, saj skrbi, da je vselej v dobri osnovni kondiciji: »Drugače niti ne bi zmogel. Sam sem si postavil cilj, da bom 21 kilometrov prevozil v uri in pol, kar mi je tudi uspelo, to pa je bilo zame edino pomembno.« In kot se je kasneje izkazalo, je doseženi čas zadostoval za skupno tretje mesto v kategoriji tetraplegikov, v kateri je Aleš Povše tudi nastopil.
Šport pomemben, a oprema je draga
Aleš Povše je prepričan, da kljub invalidnosti živi polno. To je mogoče pripisati tudi njegovi športni dejavnosti, ki mu omogoča, da si postavlja vedno nove in višje cilje, mu odpira vrata v svet in mu na pot pošilja zanimive ljudi ter dobre prijatelje. Prav druženje in sprejemanje sta v življenju ljudi s posebnimi potrebami zelo pomembni. Zato vsem, ki so se znašli v podobnem položaju, kot se je sam znašel pred več kot tridesetimi leti, svetuje, naj se preizkusijo v športu. Čeprav začetek ni vedno preprost, se izplača, je prepričan. »Najprej mora invalid sam sebe prepričati, da je športno udejstvovanje mogoče,« meni in dodaja, da so pri športih invalidih žal stroški opreme precej visoki. »Recimo, cena vozičkov za košarko je od tri tisoč evrov naprej za najosnovnejše modele. Cene dirkalnih vozičkov se začnejo pri štirih tisočakih. Sicer je mogoče dobiti rabljeni voziček, a prav velike izbire pri nas ni. Poleg tega je večina tovrstnih vozičkov narejena po meri,« razlaga. A če je želja dovolj velika, je mogoče te začetne ovire premagati. »Če pride k nam v društvo invalid, ki se želi preizkusiti v košarki na vozičkih, mu pomagamo priskrbeti voziček, vsaj za začetek. Za začetek je dovolj tudi navaden voziček. Podobno je pri atletiki, kjer je za začetek potrebna le volja,« pojasnjuje. Vendar stroški hitro narastejo, če se želi invalid s športom ukvarjati nekoliko resneje.
