»Rešitev je zelo preprosta: naj ECB vsakemu državljanu evroobmočja na račun nakaže po 500 evrov (ali več) vsak mesec. Ta e-denar naj ima veljavnost 30 dni, če ni izkoriščen, propade. In poraba se bo dramatično povečala, s tem pa rast in inflacija.« Tako je svojo rešitev za deflacijske skrbi Evropske centralne banke (ECB) in njene predsednice Christine Lagarde ponudil profesor ekonomije in mandatar v senci Jože P. Damijan. Pa je res tako preprosto?
Deflacija v evroobmočju
DECEMBRSKI PAKET
Ni jasno, kaj bo v zimskem gospodarskem stimulusu ECB, helikopterskega denarja pa za zdaj verjetno še ne bo.
Statistični urad Eurostat je oktobra v Sloveniji v medletni primerjavi beležil 0,5-odstotno deflacijo. Deflacija, kot je razvidno iz imena, pomeni ravno nasprotno od inflacije, torej opisuje pojav, ko cene padajo. In kaj je s tem narobe? Čeprav na prvi pogled lahko zaključimo, da so potrošniki veseli, ko vidijo vse cenejše dobrine, kaj kmalu ugotovimo, da se ob pojavu deflacije pojavi očitna težava. Potrošnik, ki išče boljšo ponudbo za svoj nakup, vedno znova odlaša s potrošnjo, s čimer se deflacija vse bolj poglablja, gospodarstvo pa se znajde v začaranem krogu. Profesor ekonomije in minister za finance v prvi vladi Lojzeta Peterleta, Jože Mencinger, je v telefonskem pogovoru za Svet24 pojasnil nevarnost deflacije v tem, da ta vedno vodi v povečanje brezposelnosti. In kako se to rešuje? »S helikopterskim denarjem.«
Nevarna igra
Boj proti deflaciji je zahtevnejši kot boj proti inflaciji, pa čeprav imata obe lahko uničujoče socialne posledice. V primeru slednje država lahko omejuje potrošnjo, deflacijo pa odpravlja z vnosom dodatnega denarja v obtok. Skovanko helikopterski denar (HD) je ustvaril ameriški ekonomist Milton Friedman, prvič jo je uporabil leta 1969, ob ideji o bankovcih, ki dobesedno padajo z neba, zatorej jih ljudje potrošijo, »potrošnja pa je pomembna v krizi«, dodaja Mencinger. V praksi bi seveda helikopter nadomestila Evropska centralna banka, namesto bankovcev pa bi vsak državljan evroobmočja na svoj tekoči račun prejel neposredno nakazilo e-denarja.
Ideja o helikopterskem denarju ni bila nikoli zares implementirana, nov zagon pa je dobila predvsem ob minuli krizi od leta 2008 dalje. Ko kvantitativno sproščanje, to je nakupovanje državnih obveznic s strani centralne banke, ni dalo povsem zadovoljujočih rezultatov, so vidni ekonomisti začeli pozivati h »kvantitativnemu sproščanju za državljane«. To bi se moralo zgoditi na vseevropski ravni, torej bi to morala storiti ECB, saj, kot pravi Mencinger, »Banka Slovenije ne more nič, je zgolj podružnica«. Denar, ki bi ga ECB nakazala neposredno na račun državljanov, tako niti ne bi šel v skupni dolg držav članic, temveč bi bil zabeležen kot darilo.
Enkratno darilo
»Običajno se govori o enkratni injekciji za čas krize,« pojasni Mencinger, ki ne deli strahov nekaterih, češ da bi ta denar ostal na računih, neporabljen. »Ljudi ni treba tako zelo siliti, da porabijo denar,« pravi in dodaja, da je sicer ključno, da do tega pridejo »tisti, ki imajo visoko mejno nagnjenost k trošenju, torej predvsem revnejši«. Mencinger poudarja, da ravno pri politiki navadnega kvantitativnega sproščanja denar ostaja na bankah, ljudje pa zaradi krize niso pripravljeni jemati kreditov. Tudi sicer profesor ekonomije poudarja, da »imajo Slovenci na tekočih računih približno 20 milijard evrov denarja … zato je neumno, da država išče nekoga, ki bi pomagal financirati drugi tir in podobne projekte. Ta sredstva bi lahko dobili z razpisom javnega posojila, se pa tu seveda pojavlja vprašanje zaupanja oziroma nezaupanja ljudi v državo.«
A Mencinger priznava, da tokratno krizo vendarle dodatno zapleta dejstvo, da v določenih panogah, kot je denimo gostinstvo, ne beležimo zares padca povpraševanja, temveč sektor miruje zaradi omejitvenih ukrepov. Kot pravi, smo podobno zadevo lahko videli ob nedavnem dnevu mrtvih, ko je prodaja rož ali sveč padla izključno zaradi epidemije oziroma omejitev gibanja.
Univerzalni temeljni dohodek
Helikopterski denar je blizu ideji univerzalnega temeljnega dohodka (UTD), a je bistveno drugačen v eni točki: če UTD predvideva redna vsakomesečna izplačila na račun državljanov, mora helikopterski denar dajati vtis izrednega dogodka, ki se morebiti ne bo ponovil nikoli več. UTD bi zahteval širši politični konsenz, saj gre za prerazporeditev bogastva, ki se bi morala v določeni meri financirati z zviševanjem državnih dohodkov oziroma davkov. Mencinger je prepričan, da je »UTD na ekonomski ravni povsem izvedljiva stvar, a samo, če bi dali enak denar tako Bolgaru kot Nizozemcu, kar bi pa za slednjega pomenilo bistveno manj … bogati v to ne bodo privolili.«
Devetinsedemdesetletni Mencinger na podlagi izkušenj trdi, da so centralne banke po navadi zelo konservativne institucije, v čemer vidi tudi razlog za zadržanost do idej o HD ali UTD. Ob podaljševanju koronakrize pa bodo tudi na ECB prisiljeni v iskanje vse bolj inovativnih rešitev, ne nazadnje smo eno obliko UTD že videli v državni pomoči ljudem in gospodarstvu v protikoronskih vladnih ukrepih.
