»Ob takem odnosu do hrane ni prav nič čudno, da smo kmetje danes tako zapostavljeni. Poštene trgovine ni več. Celo tistim, ki bi jim moralo biti mar, je že dolgo vseeno. Ko sem pred leti spraševal direktorja ene od kmetijskih zadrug, kolikšen delež cene kruha zajema njegova osnovna surovina, mi ni znal odgovoriti. Danes pšenica v ceni kruha predstavlja le še sedem odstotkov.«
Dvainšestdesetletni Alojz Topolovec, inženir agronomije iz Veržeja v Pomurju, je človek, ki zna razmišljati s svojo glavo. Kmečki otrok, ki mu je bilo namenjeno, da prevzame kmetijo staršev, je že zgodaj ugotovil, da so eni ljudje pomembnejši od drugih. »Na splošni gimnaziji v Murski Soboti sem zdržal samo eno leto. Otroke iz kmečkih družin so mladi profesorji kar precej zafrkavali. Zanje smo bili drugorazredni. Zato sem se po prvem letniku prepisal na srednjo kmetijsko šolo v Rakičanu. Tam so bili bolj iz mojega ranga.«
Po končani višji agronomski šoli v Mariboru je dobil službo v Kmetijski zadrugi Gornja Radgona in tam ostal 15 let. Ves čas je popoldne delal še na domači kmetiji, veliki šest hektarjev. Pred desetimi leti se je preusmeril v ekološko kmetovanje, zadnjih pet let pa je zaprisežen biodinamik. »Prepričal me je pionir biodinamike Alex Podolinsky, ki je bil takrat na obisku v Sloveniji. Precej stvari, ki sem se jih naučil v šoli, sem moral pozabiti. Vrnil sem se k izkušnjam, ki so jih imeli stari ljudje. Če želimo začeti delati na pravi način, bomo morali vse obrniti na glavo. Zdravje naše matere zemlje nam uhaja iz rok, kapital in pohlep nas peljeta v pogubo. Zdaj je vse odvisno od tega, koliko poguma bomo imeli.«
Kaj je prispevalo k odločitvi, da se preusmerite v ekološko kmetovanje?
Takrat še najbolj razmere v družini. Oče, ki je vodil kmetijo, je umrl, mama je onemogla. Redili smo plemenske svinje in nihče več ni mogel skrbeti zanje. Pika na i pa je bila odločitev, da prodam njivo koruze. Naročil sem tovornjak in ta je odpeljal 37,5 tone koruze. Ko sem dobil račun, sem ugotovil, da sem za kombajn in prevoz dal toliko, kot so mi plačali za koruzo. Potem sem si rekel, ali neham z vsem skupaj ali pa začnem nekaj novega.
Najprej ste se preusmerili v ekološko pridelavo. Nehali ste uporabljati umetna gnojila, sredstva za zatiranje škodljivcev, začeli kolobariti. Na kmetiji pridelujete več vrst žit, sončnice, buče, koruzo ... Lani ste začeli sodelovati še v projektu fakultete za kmetijstvo v Mariboru. Za kaj gre?
Slovenija se je januarja 2013 v Berlinu s podpisom deklaracije o podonavski soji pridružila skupini držav, ki si prizadevajo za povečanje pridelave soje v podonavskem bazenu in južni Evropi. Tako bi zmanjšali odvisnost oskrbe z zrnatimi stročnicami, predvsem uvoz gensko spremenjene soje iz Južne Amerike.
S čim pa vas je prepričal Podolinsky, da ste začeli kmetovati po biodinamičnih načelih?
Ko nam je predstavil, kaj počne, je to razložil tako, da je bilo vse logično. Tudi to, da rastline za svoj razvoj potrebujejo vse elemente iz periodnega sistema in ne samo dušika, fosforja, kalija, magnezija in žvepla, ki jim jih dodajamo z umetnimi vodotopnimi gnojili. Umetni gnoj ne naredi nič dobrega, saj kontaminira vodo in poruši ravnovesje v rastlini. Zdrave rastline lahko zrastejo le na zemlji, ki vsebuje žive organizme. Je pa to težko razložiti našim profesorjem in strokovnjakom.
Preden ste začeli delati v sedanji službi, ste bili štiri leta svetovalec pri prodaji FFS (fitofarmacevtskih sredstev). Tudi ta izkušnja vas je verjetno pozneje preusmerila v ekološko pridelavo.
Še danes imam v spominu, kako smo pred 25 leti v kmetijskih zadrugah vsebino 30-kilogramskih vreč prepakirali v manjše papirnate vrečke in jih z avtomobili vozili na kmetije, ki so pridelovale rdečo peso za tovarno sladkorja v Ormožu. Iz teh vrečk je obupno smrdelo. Prav vesel sem bil, ko so tovarno zaprli. Čeprav so bili kmetje dobro plačani – sladkor je v tistih časih imel visoko ceno – je bila po drugi strani pesa prešpricana z razredčenimi bojnimi strupi, ki jih je bilo pač treba porabiti. Ko sem enkrat prišel na njivo rdeče pese, bilo je po dežju, je bilo vse rdeče od mrtvih deževnikov. Vse, kar je bilo v zemlji živega, je bilo mrtvo.
Leta 1999 ste se zaposlili kot terenski kmetijski svetovalec pri KGZS Zavod Murska Sobota. Danes je vaše področje koordinacija za ekološko kmetovanje. Pohvalite se lahko, da je vaši službi uspelo kar 192 kmetij prepričati, da so se preusmerile v ekološko kmetovanje.
Nič jih nismo prepričevali. Največ, kar človek lahko naredi, je zgled in ustrezna razlaga. Ko ljudem razložiš, da sta kvaliteta in kvantiteta v nasprotnem sorazmerju tako v prehranskem, hranilnem kot zdravstvenem smislu, eni to razumejo in sprejmejo. Je pa težko konvencionalnim kmetom opustiti njihov način kmetovanja, saj je usmerjen v velike stroje, tretiranje s sredstvi za zatiranje plevelov in škodljivcev. Jaz si eksperimentiranje na svojih njivah lahko privoščim, ker sem redno zaposlen in moje preživetje ni odvisno samo od kmetije. Pa tudi multinacionalke precej agresivno, s ponujanjem različnih bonitet, prepričujejo konvencionalne kmete v sodelovanje.
Tudi to bi nas dolgoročno verjetno moralo skrbeti. Konvencionalna pridelava ima namreč visoke vhodne stroške zaradi kupovanja semen, kemičnih sredstev in dragih strojev. V krizi bi kmete to lahko pripeljalo do propada.
Danes so pritiski na svobodo pridelave hrane res zelo veliki. V mislih imam kapital in njegovo preveliko koncentracijo. Le zdrava domača hrana nam bo v prihodnosti dajala moč, eksistenco in obstoj. Podeželje bo ena izmed rešitev preživetja srednjega in nižjega razreda. Zato bo treba zaščititi tudi domača semena. Če bomo izgubili identiteto, bo konec. Ali bodo nevladne organizacije, ki delajo za to, uspele, pa je odvisno od posluha države.
Kako torej spremeniti miselnost kmetov, da bi se jih še več preusmerilo v ekološko pridelavo?
Treba jim je predstaviti realno sliko glede prehranske oskrbe. Delati pa moramo tudi na tem, da se spremeni mišljenje politikov, ki o tem odločajo. Naša strokovna skupina za ekološko kmetovanje pri KGZ Zavodu Murska Sobota in skupinica ekoloških kmetov se želimo sestati z ministrico, da bi se pogovorili o problemih in vizijah v ekološkem kmetovanju. Ker nimamo še prave organizacije prodaje, pridelave in predelave, si želimo, da bi v Pomurju naredili organizacijski center za ekološko pridelavo. Imamo že nakazane poti organizacije pridelave z eno od obstoječih zadrug. Zdi se nam smotrno, da bi se pridelano predelalo oziroma dodelalo v domačem okolju. To bi bilo smotrno tudi z vidika ogljičnega odtisa. Žuli nas tudi problem subvencij. Treba bi bilo oblikovati posebne razpise, da bi tudi manjše ekološke kmetije lahko prišle do denarja.
Kako pa je s cenami ekoloških pridelkov, ste zadovoljni z njimi?
Nismo. Problem so dumpinške cene. V našo državo prihajajo poceni ekološki pridelki iz Romunije. Pri nas ekoloških pridelkov za tako ceno ne moremo pridelati. Tudi njihova kakovost je vprašljiva, saj imajo nižje standarde kot pri nas. Papir pa prenese vse.
Kaj predlagate?
Tako kot Avstrijci bi tudi mi morali zaščititi naša žita. Imam informacije, da v Avstriji, pa tudi v drugih razvitejših državah EU, najprej zaščitijo svoje kmete. Ko prodajo svoje, dovolijo uvoz iz drugih držav EU. Pri nas pa se izgovarjajo, da to ni mogoče.
In zakaj ne?
Ker Evropa od nas zahteva, da moramo biti liberalni. Rezultat je, da morajo naši kmetje prodajati pod ceno. In ker ni poštene trgovine, kmetom ni v interesu, da bi se preusmerjali v ekološki način pridelave.
Ali država s tem, ko se cene določajo na njeni ravni, kmetom dobesedno meče polena pod noge?
Ne direktno. Gre za liberalno politiko pridelave hrane v povezavi z multinacionalkami, farmacijo, fitofarmacijo in semenarskimi hišami.
Kaj bi v Sloveniji morali narediti, da bi se zadeve spremenile?
Več bi morali delati za ozaveščanje ljudi. Tu veliko lahko naredite prav mediji.
Kaj pa kmetijska politika, kaj bi bilo treba spremeniti na tem področju?
Premalo zaščitniško deluje na domačo, okolju prijazno, trajnostno in ekološko pridelavo. Ko smo šli v Evropo, je bilo rečeno, da se bodo v Sloveniji vzpostavljale družinske kmetije. To pomeni, da kmetije naj ne bi bile večje od tega, kar lahko obdeluje ena družina. Takšna strategija se je zdela najbolj smiselna. Danes pa sploh nimamo nobene strategije. Namesto da bi sledili ideji družinskih kmetij, smo šli v ekstreme. Zaradi subvencij so se kmetije nadpovprečno povečale. Imamo že kmetije, ki so večje od sto, celo do 200 hektarov so velike. To pa ni več obvladljivo za družino. Po drugi strani pa lastniki nimajo toliko akumulacije, da bi lahko plačali dobro delovno silo. To so zelo velike obremenitve, ki se jih mnogi niti ne zavedajo. In kaj če bodo subvencije enkrat ugasnile? Kdo bo potem obdeloval te velike površine? Na določenih kmetijah, ki so večje od stotih hektarov in imajo več sto glav živine, že zdaj ne zmorejo več. Kmetje se soočajo tako s fizičnimi kot psihičnimi problemi. Velik problem je tudi, da pogosto nimajo naslednikov. Enkrat je en naš lokalni filozof s svojim vprašanjem zadel bistvo problema. Vprašal nas je, zakaj mora kmet imeti pet traktorjev, ki ga ubijajo, mar ne bi bilo bolje, da bi si pet kmetov delilo en traktor. Tako preprosto je to. Pri nas tega, kar je logično, na žalost nihče ne upošteva.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
