To je najnovejši scenarij možnega oblikovanja nove vlade, o katerem se v zadnjih dneh govori na domači politični sceni. Gre za idejo, po kateri bi štiri opozicijske stranke (LMŠ, SD, Levica in SAB) skupaj z Desusom in delom poslancev SMC v državnem zboru nekje do konca leta izglasovale konstruktivno nezaupnico zoper premierja Janeza Janšo. Nato bi z novo večino postavile vlado, ki bi si za cilj zadala izpeljavo vnaprej določenih projektov do rednih volitev leta 2022.
Ni skrivnost, da krogi vplivnežev z leve sredine že nekaj mesecev preigravajo različne možnosti za oblikovanje nove večine, ki bi z oblasti spravila SDS. Tej možnosti so vse bolj naklonjeni tudi v dveh največjih opozicijskih strankah. Še spomladi so v LMŠ in SD predvidevali, da bosta dve leti Janševe oblasti najboljša predvolilna kampanja za opozicijo. To je bila tudi ena od računic Marjana Šarca ob njegovem odstopu.
Toda to se zdaj spreminja. V obeh strankah raste spoznanje, da se je SDS že v tem mandatu odločila državo nepovratno spremeniti do temeljev. Pri tem vladajoča stranka niti ne skriva, da je cilj njenih napadov na policijo ustavitev preiskav, ki niso po volji stranke, cilj napadov na medije pa njihovo uničenje. Janšizem, ki ga gledamo od marca, pomeni neusmiljeno obračunavanje z vsemi, ki tem in drugim ciljem stojijo na poti. Gre za načrtno podrejanje in razgradnjo nadzornih in drugih institucij v duhu revanšizma, zastraševanja in prikrivanja korupcije.
Kaj še ostane SMC
V pogovorih o novi »ne-Janša« vladi je do zdaj prevladovala ocena, da bi ta morala biti tehnična, torej da bi jo vodil nepolitični in nestrankarski mandatar. Med kandidati se je omenjalo več imen, kot prvi Aleksander Čeferin, ki je to možnost že večkrat javno zavrnil, nikoli pa ni bila niti blizu realnosti. Sledili so dolgoletni direktor BTC Jože Mermal, predsednik uprave Krke Jože Colarič, veleposlanica Marta Kos in nazadnje še ekonomist Jože P. Damijan, ki že v času vlade Marjana Šarca ni dobil dovolj podpore v boju za položaj guvernerja Banke Slovenije.
Zdaj se odpira še ena, doslej morda najbolj realna kombinacija –, da bi nova večina vodenje vlade zaupala Igorju Zorčiču. V njenem ozadju je enostavna politična logika. Za sestavo nove vlade niso ključni glasovi Desusa, ampak SMC. Če bi želela opozicija SMC spet pridobiti na svojo stran, ji mora ponuditi več, kot ji ponuja Janša.
Z Zorčičem, podpredsednikom SMC, kot mandatarjem bi se tehtnica lahko nagnila na drugo stran. Ni skrivnost, da vedno večji del SMC ni zadovoljen s trenutnim položajem stranke v vladi. Afera z zaščitno opremo je predsednika stranke Zdravka Počivalška spremenila v politično truplo, ratinge SMC pa dokončno prikovala na dno. V SMC imajo tako le dve možnosti. Prva je, da čakajo do rednih volitev, vmes ujamejo še kakšno drobtinico z Janševe mize in se po naslednjih volitvah poslovijo s slovenskega političnega prizorišča. Druga možnost je, da se vsaj poskusijo rešiti gotove politične smrti. To bi stranka najlaže storila z združitvijo s katero od drugih strank z liberalnega političnega pola ali s tem, da bi vsaj nekaj časa vodila vlado.
Zamenjava Počivalška ni več tabu tema
Ti razmisleki znotraj SMC bi lahko pojasnili nekatere signale, ki v zadnjem času prihajajo iz stranke.
Nekateri njeni vidni člani so se javno uprli Počivalšku, ko je želel za državnega sekretarja na gospodarskem ministrstvu imenovati Borisa Popoviča. Če so Počivalška po junijskih hišnih preiskavah na njegovem domu še spodbujali, naj ne odstopi, danes njegova morebitna zamenjava ni več tabu tema. »Zagotovo je čas za revitalizacijo SMC, za določitev jasnih programskih vsebin stranke, ki jih je treba ponovno predstaviti javnosti. Čaka nas kar veliko dela,« je ministrica za pravosodje Lilijana Kozlovič v soboto odgovorila na vprašanje, ali je čas za volilni kongres SMC in zamenjavo vodstva.
Z zamenjavo Počivalška, največjega zagovornika vstopa v Janševo vlado, bi se karte v razmerju do SDS mešale na novo. V SMC občasno, skoraj bojazljivo iščejo teme, na katerih bi lahko pokazali, da se niso »zlili« z Janšo. Ena od tem so recimo mediji, kjer stranka ni podprla paketa sprememb medijske zakonodaje, ki ga je pripravilo ministrstvo za kulturo, druga pa Istanbulska konvencija.
Zorčič je že februarja dejal, da je podpora vladi vedno odvisna od izplena. V politiki velja za pragmatika. V času Mira Cerarja je bil oster Janšev kritik. Ob aferi Patria je še leta 2018 zelo jasno namigoval, da je SDS vpletena v prejemanje podkupnine. Poslanca Jožeta Tanka je obtožil, da SDS sodeluje s kriminalnim podzemljem Republike Srbske. Ko je Janša nastopil na nacionalni televiziji pri Jožetu Možini, ga je Zorčič posmehljivo označil za »pričevalca številka ena«. Na vse to je Zorčič pozabil po marcu, ko je po dogovoru z Janšo postal predsednik državnega zbora.
Kaj pa vsebina?
Toda pri tem se odpira vprašanje, kaj lahko ponudi morebitnim novim partnerjem. Pogajalska teža SMC je vse nižja. Stranka ima le še osem poslancev, od tega bi vsaj dva po morebitnem novem obratu skoraj zagotovo ostala na Janševi strani. To sta Monika Gregorčič in Gregor Perič, ki se šele v tej vladi zaradi njunih ideoloških prepričanj počutita domače. Drugače kot recimo Zorčič, ki naj bi bil zasebno ponosen na svoje »rdeče« korenine.
Če so načrti o vladi, ki bi jo vodil Zorčič, resni, se bo tako že hitro videlo. Prav tako, ali in koliko zamer ter travmatičnih izkušenj je med vpletenimi ostalo še iz časov Šarčeve vlade. Pri tem ne gre pozabiti, da imajo snovalci takšne vlade na voljo še druge možnosti. Politično zrela poteza bi bila, če bi mandatarstvo ponudili Ljudmili Novak, evropski poslanki, ki je edina v NSi v zadnjih mesecih javno kritizirala Janšo.
Kar je najpomembneje, nov »ne-Janša« projekt bi moral za sabo imeti vsebinske temelje, ki bodo močnejši od kadrovskih, poslovnih ali drugih motivov. Tu prostora za »kikse« ne bo, saj bodo volivci že po naravi previdni do že tretjega »zlaganja kock« v tem sklicu državnega zbora. Če nova vlada ne bi ponudila jasne vsebine, lahko postane največje darilo Janezu Janši pred novimi volitvami.
