Že nekaj let potekajo prizadevanja, da bi se zaradi škodljivih učinkov njegova uporaba prepovedala, in z letom 2022 naj bi se končno uresničila. A Mario Lešnik, redni profesor na fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru, pravi, da obstaja še na desetine, če ne celo na stotine drugih pesticidov, ki so prav tako ali še bolj nevarni!
Za glifosat nekatere študije nakazujejo, da lahko povzroča celo raka. Kako je torej lahko še vedno v uporabi? A žal ni tako preprosto, kot si morda mislimo. »Ustanove, pristojne za registracijo FFS (fitofarmacevtska sredstva), številne izdelke umikajo s trga, ker ne izpolnjujejo več sodobnih humano- in ekotoksikoloških standardov. Pritisk novih bolezni in škodljivcev pa je ob tem vse večji in uspešnost njihovega zatiranja zaradi zoženega izbora sredstev vse manjša. Število Zemljanov se hitro povečuje in prav tako hitro izgubljamo rodovitna zemljišča, ki omogočajo pridelavo živeža. Takšne okoliščine kažejo, da lahko kmalu zaidemo v težave, tako pri preskrbi s hrano in vodo kot glede zagotavljanja okolja, ki omogoča trajno ohranjanje pestrosti življenja. Varstvo rastlin pred škodljivimi organizmi je eden od stebrov zagotavljanja blaginje in civilizacijskih dobrin. Znanstvene vede, vključene v varstvo rastlin, so zato pred velikim izzivom, kako zatirati škodljive organizme brez obsežne uporabe škodljivih kemičnih snovi,« pojasnjuje Mario Lešnik.
V teoriji nam gre odlično, v praksi pa zamujamo
»Slovenijo lahko po razvitosti sistemov varstva rastlin štejemo med srednje razvite države, glede sistema varovanja zdravja ljudi, gledano institucionalno in 'na papirju', pa med najbolj razvite države sveta,« omeni Lešnik in doda, da je v državnih strategijah za razvoj kmetijstva sicer zapisana želja po spremembi kmetovanja in zmanjšanju kemičnih snovi, a hkrati zamujamo pri uvajanju novih pridelovalnih sistemov, tako integriranih kot ekoloških. »Zaostajamo tudi pri vlaganjih v razvoj alternativnih metod varstva rastlin pred škodljivci.«
V teoriji nam je torej jasno, cilji so hvalevredni, v praksi pa zamujamo. Kar je velika škoda, saj je prav uspešno uvajanje novih metod kmetovanja tisti mejnik, pri katerem bomo lahko škodljivim pesticidom enkrat za vselej pomahali v slovo. In kako zelo škodljivi so torej? »Ker živila z ostanki FFS uživamo vsakodnevno, lahko v telesnih tekočinah (npr. kri in urin) pri naključno izbranih ljudeh na ulici ali tistih, ki delajo v kmetijstvu, FFS izmerimo prav vsak dan. Hkrati ne smemo prezreti, da je v našem telesu še veliko drugih zdravju škodljivih snovi, kot so težke kovine, mikotoksini, zdravila, industrijske kemikalije, konzervansi, barvila, aditivi, dioksini, transmaščobne kisline, akrilati, ftalati, perklorati, PCB, PAH in druge,« našteje sogovornik.
Nevarnejši od glifosata
Kateri pesticidi so torej nevarnejši od glifosata? »Pogosto različnih FFS (fitofarmacevtskih sredstev) med seboj ni možno primerjati. Vidiki toksikologije so zelo različni: humana, okoljska, reproduktivna … Učinki zaviranja razvoja, kancerogenost, mutagenost, teratogenost, hormonski motilci, imunosupresivi, lokalna nevrotoksičnost … Različne pesticide lahko primerjamo po posameznih učinkih,« najprej razloži in nadaljuje: »Če gledamo samo akutno oralno toksikologijo, ki jo običajno opredelimo z vrednostjo LD50 (v mg/kg), potem v praksi uporabljamo veliko aktivnih snovi, ki so bistveno bolj strupene od glifosata. Glifosat ima LD50 okrog 5000 mg/kg. Več herbicidov ima LD50 pod 1000, še več pa je insekticidov in fungicidov, ki imajo LD50 pod 500 mg/kg. Preprosto povedano je toksikološko breme za ljudi, ki ga povzroča neka aktivna snov FFS, odvisno tudi od števila različnih gojenih rastlin, ki jih tretiramo z neko aktivno snovjo (z isto snovjo lahko tretiramo žita, sadje, zelenjavo, krompir …), in od tega, kolikšen delež kmetijskih površin tretiramo z neko snovjo. Če neko snov občasno uporabimo v eni kulturi na majhnih površinah, je lahko breme za ljudi majhno, kljub temu da je snov lahko precej strupena. Obratno pa lahko veliko breme predstavljajo snovi, ki so sicer manj toksične, jih pa uporabljamo v večini kultur na večjem delu vseh kmetijskih površin. In glifosat spada prav v to drugo kategorijo. Še posebej so nejasni učinki pri snoveh, ki jim pravimo hormonski motilci, saj ni možno primerjati koncentracije in stopnje učinka. Zato smo do takšnih snovi tudi zelo strogi in so se v EU odločili, da se zahteva umik že pri sumu na takšen učinek, čeprav v popolnosti znanstveno ni dokazan. V uporabi pa je medtem veliko aktivnih snovi, ki so morda večje toksikološko breme za ljudi kot glifosat. Med takšnimi so tudi snovi, ki jih uporabljamo v ekološkem kmetijstvu (npr. azadirahtin). Primeri snovi, ki jih veliko uporabljamo in so zelo verjetno večje toksikološko breme za ljudi od glifosata, so vsaj 1/3 triazolskih fungicidov, kaptan, folpet, dodin, ditiokarbamati, benomil – karbendazim, azadiraktin, abamektin, pirimikarb, večina organofosfornih insekticidov in številni herbicidi, med njimi MCPA, 2,4-D, parakvat, bromoksinil, dikamba, oksifluorfen in drugi. Možno je izpostaviti številne druge aktivne snovi, zato vsekakor ni povsem realno uvrščanje glifosata med toksikološko najbolj problematične pesticide, tudi ob masovni uporabi,« meni.
Še alternative so lahko škodljive
Ker živila z ostanki FFS uživamo vsakodnevno, lahko v telesnih tekočinah (npr. kri in urin) pri naključno izbranih ljudeh na ulici ali tistih, ki delajo v kmetijstvu, FFS izmerimo prav vsak dan. Hkrati ne smemo prezreti, da je v našem telesu še veliko drugih zdravju škodljivih snovi, kot so težke kovine, mikotoksini, zdravila, industrijske kemikalije, konzervansi, barvila, aditivi, dioksini, trans maščobne kisline, akrilati, ftalati, perklorati, PCB, PAH in druge.
Tega se premalo zavedamo, opozarja sogovornik. »Verjetno smo večkrat pristranski, ko prikazujemo dobre in slabe plati različnih alternativnih tehnik zatiranja škodljivih organizmov. Vzemimo za primer predlagane alternative ob prenehanju uporabe glifosata. Številni pozivajo, naj nehamo glifosat uporabljati takoj, saj je na voljo veliko alternativ, denimo košnja, strojno krtačenje, uporaba ognja, uporaba vroče pare ... Torej plevel lahko namesto s herbicidi zatiramo strojno z okopavanjem, uporabo ognja, vroče vode, s strojnimi metlami ali na primer z gojenem vrtnin na folijah. Kakšne snovi se lahko sprostijo pri takšnem alternativnem zatiranju plevelov, običajno ne pomislimo. Zgodi se lahko, da preprosto zamenjamo izpostavljenost enim kemikalijam za izpostavljenost drugim. Pri mehanskem zatiranju plevela, zatiranju z ognjem in vročo paro trošimo veliko fosilnih goriv, iz katerih se pri zgorevanju sproščajo nevarne snovi (npr. benzeni, dioksini, furani, radioaktivni elementi ...). Ilustracija tega je na primer francoska študija, ki je analizirala vsebnost strupenih snovi v telesu delavcev, ki so v urbanem okolju zatirali plevel s škropljenjem herbicida glifosata, ali s kosilnico na nitko z bencinskim motorjem, ali z žično strojno metlo z bencinskim motorjem ali pa z ožigalnikom na plin (Brohan et al. 2015). Ugotovili so, da lahko pri delavcih, ki uporabljajo kosilnico, strojno metlo ali plin, v krvi najdemo številne zelo strupene kemične snovi, ki se sproščajo ob zgorevanju plina in bencina, ali pa so v prahu na tleh, ki se dviguje ob zatiranju plevelov s strojno metlo. Ta prah vsebuje kemikalije iz kurišč, avtomobilskih izpuhov in drugih virov. Omenjenim snovem so v mestih ob zatiranju plevelov izpostavljeni tudi mimoidoči, saj prepoved gibanja v bližini v času strojnih del ni predpisana, tako kot ni pri nanašanju herbicidov. Obstaja možnost, da je škodljivi učinek strupenih snovi na delavca v omenjeni študiji večji od učinka izpostavljenosti glifosatu.«
Nič bolje ni niti tistim, ki namesto glifosata uporabljajo prekrivne folije iz plastičnih mas (npr. polietilen), kar je pogosta alternativna metoda zatiranja plevelov. »Iz folij se sproščajo škodljive snovi, kot so bisfenol-A in ftalati, ki so morda bolj škodljive od glifosata, ugotavljajo nekateri strokovnjaki. Bisfenol in ftalate uvrščajo med hormonske motilce z estrogenim delovanjem. Pri uporabi folij več let zapored se v tleh nakopičijo tolikšne količine teh snovi, da se njihovi ostanki najdejo v zelenjavi, gojeni na takšni njivi, tudi več let po prenehanju uporabe folije.«
Začarani krog
Spremembe v varstvu rastlin v smeri naravi in človeku prijaznejših tehnik so v interesu večine ljudi, se strinja Lešnik, a ob tem poudarja, da so za prehod v drugačne sisteme pridelovanja živeža potrebni veliki premiki v delovanju družbe, ki jih kratkoročno težko naredimo. »Ni težava zgolj v omejenem znanstvenotehnološkem napredku, temveč tudi v interesih kapitala in v vsakdanji politiki ozkih obzorij. Dogajanje v EU ter politično strateški interesi držav in velikih korporacij so zelo zapleteni in hrana je velik strateški dejavniki v mednarodni trgovini, mednarodnih odnosih in pri neodvisnosti držav. Eden od osnovnih atributov neodvisnosti je tudi sposobnost zagotavljanja lastne prehranske varnosti. Če kmetje prehitro izgubljajo možnosti za kemično zatiranje škodljivih organizmov (ŠO) in se jim ne nudi novih uporabnih alternativnih tehnik pri trenutnih nizkih cenah pridelkov, hitro zabredejo v negativne ekonomske rezultate, ker so neuspešni pri zatiranju ŠO. Pri slabem ekonomskem fitnesu niso sposobni investirati v nove napredne tehnike in kmetije propadajo. Zmanjša se obseg samooskrbe in poveča se uvoz živeža iz drugih držav izven EU. S tem zmanjšamo obremenitev narave v EU, ne zmanjšamo pa bistveno obremenitve ljudi preko hrane, saj ceneni uvoženi živež iz industrijske pridelave (Brazilija, ZDA, Kanada, Južna Afrika, Turčija, Kitajska ...) pogosto vsebuje večje koncentracije pesticidov kot povprečno produkti evropskih pridelovalcev. Ob tem ostaja še vprašanje, ali lahko pospešitev hitrosti prepovedovanja rabe nesprejemljivih FFS pospeši raziskave v smeri alternativnih sredstev. Strošek izdelave novega sodobnega FFS je velik in lahko preseže 200 milijonov evrov. Tako velikih investicij so sposobne samo velike gospodarske družbe. Nekateri optimistično pričakujejo, da bo množično ukinjanje FFS kemično industrijo prisililo k razvoju novih, bolj ekoloških sredstev. A odkrivanje novih sredstev, ki so ekotoksikološko in humano-toksikološko brezhibna, je izjemno drago. Običajne alternativne rešitve za nadomestitev klasičnih kemičnih FFS so pripravki na podlagi bakterij, virusov, kvasovk, rastlinskih izločkov, alg, saprofitskih gliv, plenilske in parazitoidne žuželke, ogorčice, uporaba feromonov, fizikalne metode in podobno. Kot celovit koncept se kaže moderna oblika ekološke pridelave, ki uporablja vse prej naštete metode in sredstva. Tako, na primer, registriramo vse več novih bakterijskih pripravkov (npr. Bacillus spp.). Širša javnost pa se najverjetneje ne zaveda, da ko bakterije sprostimo na rastline, ne moremo vedeti, katere presnovke bodo oblikovale, večine sploh ne poznamo, kaj šele da bi poznali njihove učinke. Torej v dobri veri izpostavimo ljudi neznanim izločkom bakterij in upamo, da niso zdravju škodljivi. Podobno velja za glive in kvasovke. Sadje in zelenjava, tretirana z biotičnimi pripravki, pri nekaterih povzročata alergije, ki so blaga oblika toksičnih učinkov.«
Kakšno jabolko boste kupili?
Potrošniki imamo pomembno besedo pri odločitvi, v katero smer želimo voditi kmetijstvo v prihodnje. Žal pa se mnogi še vedno premalo zavedajo, da sta si zahtevi, da nehamo uporabljati škodljive pesticide in da nam v trgovini za naš denar ponujajo le največja, najlepša in najbolj bleščeča jabolka, popolnoma nasprotujoči. »Prav želja po vizualni privlačnosti sadja in zelenjave nas žene k nerazumno veliki frekvenci uporab FFS. Za to, da pridelamo jabolko brez vsake najmanjše pike od glivičnih okužb ali poškodb zaradi žuželk, ga tretiramo s FFS 30-krat na leto. To je absurd, ki je gonilo pretirane rabe FFS in posledično uživanja velikega števila ostankov FFS,« v razmislek za konec pove profesor.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
