Prva je zamrznitev zneska minimalne plače na ravni iz leta 2020. Te, kot so zapisali, "kot posledice nove definicije mnoga podjetja niso zmogla še v času, ko smo imeli gospodarsko rast". Za prihodnje leto pa glede na novi zakon, ki izključuje vlogo delodajalcev in sindikatov pri določanju zneska, višino minimalne plače "določa formula v razponu zneska minimalnih življenjskih stroškov". Težava je, da s teh podatkov ni. "Tako smo v času, ko podjetja pripravljajo ali celo zaključujejo poslovne načrte za leto 2021, brez ene izmed najbolj relevantnih informacij za planiranje letnih odhodkov podjetij," so zapisali.
Prvotni interes delodajalcev je ureditev obveščanja delodajalca s strani NIJZ v Zakonu o nalezljivih boleznih, da bo omogočeno ustrezno ukrepanje znotraj delovnih organizacij za preprečitev nadaljnjih prenosov okužbe in s tem varovanja zdravja, so zapisali.
Druga prioriteta je ureditev dela na daljavo oziroma na domu. V času razglašene epidemije je bil delodajalcem na voljo 169. člen Zakona o delovnih razmerjih, ki omogoča bolj fleksibilno ureditev dela na daljavo, trenutna situacija s povečanjem števila okužb pa že posega v delovne procese v podjetjih, ta pa lahko delo na daljavo organizirajo le pod pogojem sklenitve novih pogodb o zaposlitvi in drugih pogojev, kljub temu, da gre za dnevne spremembe.
Narašča tudi število okužb, ki se pojavijo znotraj delovnih organizacij, pri čimer se ZDS zdi sporno, da delodajalec s strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) ni obveščen, če je bil njegovemu zaposlenemu odvzet bris in da je okužen s covidom-19. O tem je obveščen le zaposleni. "Posledično se dogaja, da delodajalec ne more ustrezno poskrbeti za ostali kolektiv, v kolikor sam (okuženi) zaposleni ne obvesti delodajalca oziroma navede vseh stikov ob ugotavljanju epidemiološke slike," so zapisali in izpostavili, da delodajalec iz obvestila o bolniški odsotnosti ne more vedeti, ali gre za okužbo s covidom-19, od česar pa je odvisna tudi "refundacija boleznin delodajalcu".
