Pravzaprav smo se šli v Luko Koper pogovarjat o tem, zakaj se eksplozija, kakršno so imeli v Bejrutu, pri njih ne more zgoditi.
Prvi razlog je seveda to, da v Luki Koper amonijevega nitrata sploh ne skladiščijo, skladiščijo pa druge nevarne snovi – na primer naftne derivate ali rastlinska olja. Kadar gredo skozi pristanišča radioaktivni tovori ali eksploziv, jih tam ne skladiščijo, takoj jih pošljejo naprej. In nič, popolnoma nič ne pride v pristanišče, če ladja in njen tovor nimata vseh potrebnih dovoljenj. »Najprej varnost, šele potem je posel,« pravi Marko Grabljevec s področja pristaniške varnosti. »Pri nas biznis nima prednosti pred varnostjo.«
Ni primerjave
V Bejrutu je šlo narobe več stvari, pravi. »Prvič, nepravilno skladiščenje, drugič, opuščeni so bili vsi varnostni ukrepi varovanja, poleg tega so bile v neposredni bližini skladišča še druge nevarne eksplozivne snovi. In tretja stvar je bila izvajanje vročih del v neposredni bližini. Najprej so se vnele petarde oziroma pirotehnika, ta je potem preskočila na območje, kjer so skladiščili amonijev nitrat. Pri nas opuščanja varnostnih ukrepov pod nobenim pogojem ne dopuščamo. Nikakor ne moremo primerjati bejrutskega pristanišča z našim.«
»Če imaš vzpostavljene protokole, pri normalnem delovanju ne bi smelo priti do nesreče – se pa zgodi. Naj povem primer – pri soji, ki ni nevarna, imamo javljalnike dima. Pri pretovarjanju se dvigne prah in že to javi alarm, pa gredo gasilci pogledat, šele potem prekličejo alarm.«
»Vsi sistemi, ki so bili v Bejrutu opuščeni, tukaj živijo. Imamo obhode varnostne službe, obhode gasilcev po vseh skladiščih, kjer so skladiščeni nevarni tovori, imamo javljalnike požarne nevarnosti. Celotno območje pristanišča je pod videonadzorom. Ljudje so usposobljeni za delo v takih skladiščih, zato bi se težko zgodila taka verižna reakcija, kot se je v Bejrutu,« dodaja vodja varovanja zdravja in ekologije Boštjan Pavlič. Imajo razpršeno skladiščenje, da bi preprečili verižne reakcije: »Imamo rezervoarje z gorivom in drugimi kemikalijami, ti so znotraj pristanišča še dodatno ograjeni in varovani, pa del, kjer hranimo amonijak za naše hladilnice, pa kontejnerje, v katerih je marsikaj, vendar imamo sheme, po katerih so tovori ločeni med seboj, tako da ni ves nevarni tovor na eni lokaciji. Ves čas izvajamo požarne straže pri vsakem pretovarjanju tega tovora, pri vročih delih mora biti vedno prisoten gasilec. Pred začetkom dela preveri, kaj in kako se bo delalo, in odredi ukrepe. Če tega ni, se dovoljenje ne izda in se dela ne izvajajo.«
Nesreče se dogajajo, priznavajo, ampak »človeški faktor zminimaliziramo skoraj na ničlo. Tehnika ne zataji, imamo večstopenjsko preverjanje. Če se prižge kakšen senzor, vsi skačemo,« pravi Marko Grabljevec.
Vedno na očeh
Imajo tudi kamere in termokamere, pa rezervoarje, ki so grajeni po najsodobnejših standardih, imajo dvojno dno, dvojni plašč, poleg tega imajo »rezervoarji, v katerih so najbolj vnetljivi tovori, še eno membrano, tako da ne nastaja plinska faza, ta je namreč tista, ki povzroči eksplozijo, pri nas te plinske faze sploh ni,« razloži okoljska menedžerka Franka Cepak. »Državni organi nas ves čas preverjajo, presojajo zunanje vplive, bedijo nad nami. Mislimo, da smo v tem prostoru eni boljših na tem področju,« dodaja Boštjan Pavlič.
Javnost jim marsikdaj pripisuje pooblastila, ki jih nimajo, potožijo. Večina recimo ne ve, da o dovoljenju za vplutje in izplutje ne odloča Luka, temveč Uprava za pomorstvo, spet o drugih stvareh odloča carina …
Mesto v mestu
Obisk pristanišča je zares posebna izkušnja. Luka je mesto v mestu, imajo 70 km cest in 35 km železniških tirov. In na ogled niso le ladje, čeprav so že te zanimiv spektakel. Ladje so vedno manj podobne ladjam, se mi zdi, pokažejo mi eno, ki je specializirana za prevoz avtomobilov in še najbolj spominja na plavajočo garažo. Mimogrede, več kot verjetno je, da je avto, ki ga vozite, prvič zapeljal na slovenska tla prav v Luki Koper. Pa na svoje delovne stroje so zelo ponosni, nekatere so razvili sami za svoje potrebe in jim še na misel ne pride, da bi jih komu prodajali.
Poskušajo biti podjetje, čim bolj prijazno do okolja, sami poskrbijo za svoje smeti, pa morska voda je pri njih bolj čista kot v mestnem kopališču, se pohvalijo. Tudi delfini jih menda radi obiščejo, ampak to je nepreverjeno, nas niso prišli pozdravit.
Med potjo mi pokažejo oljke, iz katerih sami pridobivajo olje. Ampak samo za poslovna darila, premalo ga je, da bi ga prodajali. Vam pa zato z veseljem prodajo svoj kompost, v pristanišču namreč gostijo tudi krave, ki jih vozijo na zadnjo pot v muslimanske dežele. Nekaj, česar v luki verjetno ne pričakujete, je ukvarjanje z lesom, ampak ja, tudi to počnejo, ker je njihova klima nadvse ugodna za sušenje lesa.
Preseneti tudi pogled na bel premog – v resnici je čisto navaden premog, ki ga poškropijo z muljem iz vevške papirnice, da se ne bi prašilo, in je potem sveže poškropljen tako bel, da bi lahko tam posneli kakšno zimsko reklamo. In so jo že, s smrečico in vsem.
Ni treba, da verjamete na besedo – imajo dan odprtih vrat, vse leto pa organizirane skupine obiskovalcev, po pristanišču vodijo upokojeni delavci Luke. In jih je vredno izkoristiti (prijavite se na spletni strani https://www.zivetispristaniscem.si/vodeni-ogledi-pristanisca/). Sploh zdaj, ko vemo, da se nam kakšen bejrutski bum ne more zgoditi.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
