Preden se začneva pogovarjati, si predse postavi tablico in telefon, da lahko vsako minuto spremlja, ali je prispelo kakšno pomembno elektronsko pismo. Njene minute v informativnem uredništvu utripajo drugače, bolj divje. Zadnji dve leti si niti med dopustom ne dovoli biti izklopljena. Moč črpa iz srečnega intenzivnega družinskega življenja, ki ji izredno veliko pomeni. Karkoli že se ji zgodi čez dan, zvečer pride domov in z njenimi tremi ji je lepo.
V digitalni dobi je delo v informativnem programu nacionalne televizije povsem drugačno kot leta 1994, ko je kot študentka prišla v desk in bila priča delu na prvih računalnikih. V prostoru, kjer nastajajo vse informativne oddaje, se še vedno najbolje počuti. Čeprav ne smemo podcenjevati preteklega časa in ustvarjanja poročil v s tehničnega vidika težjih časih, pa je ustvarjati informativni program danes izredno stresno. Poteka izjemen boj, medijska konkurenca je velika, zato je treba več, hitreje, takoj. Novinarji so zasuti z informacijami, ki z vsega sveta prihajajo na ekrane računalnikov v vsakem trenutku. Vse utripa in brni.
Imam občutek, da novinar ni bil nikoli tako osovražen in napadan, kot je zdaj. Še posebno so na udaru kolegi iz vaše TV-hiše.
Naša hiša je res zelo na udaru, napadi na novinarje so se okrepili, obstajali pa so že prej. V sodobni družbi s pojavom družbenih omrežij ljudje, ki so prej za šankom ali v intimi lastnega doma malo bentili in pljuvali čez zdravnika, lokalno prodajalko, župana in novinarja, so zdaj prišli do javnosti. Družbena omrežja so omogočila ljudem, ki pri izražanju nimajo zavor, da lahko javno nastopajo. Ves čas sem delala tudi kot voditeljica – z vodenjem poročil sem začela že leta 1995 – in vsa leta sem dobivala tako pisma pohvale (napisana na roko) kot tista z žalitvami.
Že takoj na začetku? Kaj jih je pa motilo?
Poleg vsebine prispevkov ali oddaj še kilogrami, način govorjenja – da preveč govorim, da sem preveč živahna, biti bi morala bolj zadržana; debela si, shujšaj, premlada si … Sodobna družba je s pojavom družbenih omrežij omogočila tem ljudem, da so z enim zapisom in enim klikom stran od človeka, ki bi mu radi nekaj povedali. In ko so ta val zagrabili še politiki, se je zadeva razmahnila. Spomnim se prve take prelomnice, ko so vzpostavili spletno stran oddaje TV Dnevnik in se odločili, da na njej odprejo tudi forum. Neko popoldne sem si vzela čas in sem ta forum prebirala. Naletela sem na bruhanje z žaljivkami, kar me je tako prizadelo, da sem popoldne v službi jokala. Do mene je prišel voditelj in mi rekel: »Manica, pa mi smo se že zdavnaj dogovorili, da tega ne beremo!« To se mi je zdel najboljši nasvet, kar sem jih dobila. Tako se na družbenih omrežjih, pri katerih sem še posebno zadnji dve leti zelo zadržana, ne odzivam na žalitve in napade. Na telefonu imam tudi izklopljena obvestila oziroma opozorila o novih komentarjih. Torej vsem dajem pravico, da pljuvajo po meni, a nikomur nič ne odgovarjam, saj to samo sproža dodatne žalitve. Odgovarjam pa gledalcem, ki mi pišejo.
Tistim, ki so spoštljivi, predvidevam?
Tudi tistim, ki niso. Če je res samo žaljivo bruhanje, potem včasih tako pismo pošljem v službo za odnose z javnostmi, včasih odgovorim s »hvala za vaše mnenje«, še pogosteje pa odgovorim argumentirano. Tisto, kar pa bi rada poudarila in zaradi česar sem se odločila za ta komentar (Tukaj smo, op. a.) in je tlelo v meni že kar nekaj časa, je pa to: nikomur ne odrekam pravice, da konstruktivno kritizira program, programske odločitve, naše delo, jaz samo odrekam pravico, da grozi in da žali. Zato nisem na nikogar posebej kazala s prstom. Ne bežimo pred konstruktivno kritiko in ne bežimo pred zavedanjem, da je treba RTV posodobiti, prenoviti.
Torej se vam ne zdi, da bi se vulgarizacija javnih komentarjev v zadnjih mesecih stopnjevala?
S pojavom družbenih omrežij je prišlo na plan marsikaj. Na udaru pa nismo le novinarji. Tarče so tudi drugi poklici. Sovražni govor je treba ostro preganjati, ne glede na to, proti komu je uperjen. Proti novinarju, politiku, sodniku … A pri vulgarnosti na družbenih omrežjih je pogosto tako, da jo spodbujajo tudi politiki in vplivni posamezniki. Politika se je odločila, da bo nastopala na družbenih omrežjih – tudi vulgarno, zaničevalno in žaljivo. Takoj ko to stori politik, mu njegovi sledilci in tisti, ki ga občudujejo, sledijo. To je zanje zelena luč. Pri tem seveda ena stran bolj izstopa, ampak nobena politična opcija ni nedolžna. Pred dvema letoma smo objavili intervju z Dežmanom (dr. Jože Dežman, zgodovinar, op. a.) – to je bila ena mojih prvih izkušenj kot urednica – in bila sem zaprepadena nad žaljivostjo nekaterih prejetih odzivov. Nekatere kolegice, ki delajo v informativnem programu, žalitve prejemajo nenehno – to je nekaj grozljivega! Ne smemo podcenjevati primitivnosti v družbi. Čudim se, da nismo sposobni resnega razmisleka o bolj kultivirani družbeni razpravi – to se mi zdi totalno problematično. Na mizi imam dve pismi, ki sem ju dobila v ponedeljek – obe z žaljivo vsebino. (Bere tako grozljive in vulgarne izraze ter nazorne grožnje, kaj vse bi delali njim in njenim kolegicam, da tega ne bom citirala.)
Vam novinarke povedo za vsako pismo s tako vsebino?
Za vse ne, čeprav jih k temu spodbujam. Takšne primere tudi prijavljamo, kajti že nekaj časa nam nekdo grozi, da nas bo pričakal pred hišo. Vsakokrat, ko dobim kakšno resno grožnjo, prijavim policiji, od koder so mi že namignili, naj se opremim z obrambnim sprejem. Tudi na moja domača vrata so že zvonili ob nočnih urah. Ampak odločila sem se za novinarstvo, kar pomeni imeti pogum, trdo kožo, stati za svojimi dejanji, poslanstvom. Želim si samo to, da se v tej družbi končno začnemo normalno (dostojno) pogovarjati. Mislim, da je nacionalka soustvarjalka te družbene razprave, ki je zelo pomembna, če hočemo doseči konsenz o razvoju slovenske družbe. Ko sem pisala programski načrt za letos (in seveda nisem vedela, da bo epidemija), sem posebej poudarila, da bomo nagovarjali ključne izzive slovenske družbe z namenom ustvarjanja vizije prihodnosti. Ravno pri tem čutim vlogo nacionalne TV-hiše. Moramo se dogovoriti, kam bomo s Slovenijo šli naprej, kateri so ključni projekti. Tu ni levih in desnih oziroma se morajo uskladiti.
Dr. Marko Milosavljević je v intervjuju za Reporter poudaril, da smo v Sloveniji popolnoma izgubili pojem liberalnosti, in navedel, da liberalni demokrati v Veliki Britaniji niso levičarji, na primer.
Absolutno se strinjam. Delitev na levo in desno je preveč poenostavljena in zdi se mi, da je človek veliko bolj kompleksno bitje, ki se do različnih ključnih vprašanj v družbi opredeljuje ne nujno levo in desno. Razmišljanja in prepričanja so na nekem področju morda bolj leva, na drugem morda bolj desna. Vedno pa poudarjam, da moramo imeti novinarji distanco do vseh političnih opcij in da politični aktivizem v novinarstvo ne spada. Novinar mora družbo gledati z odprtimi in kritičnimi očmi. Ni dobro, ni verodostojno, da te gledalci ali bralci prepoznajo kot navijača levega ali desnega.
Ali je napadov in groženj več na novinarke kot na novinarje?
Da! Zagotovo smo ženske bolj na udaru in za tem trdno stojim. Zagotovo marsikaterega napada na tem položaju ne bi doživela, če bi bila moški. Pri ženskah so napadi zelo pogosto seksistični, umazano seksistični, spravljajo se na videz. Opozarjam na to, da smo ženske tarča bolj srditih in nizkotnih napadov. Res moramo pokazati odločnost in pokončno držo.
Kdo ali kaj nam je spoštljivost in uglajenost pomagal zapraviti?
Mislim, da družbena omrežja. Ljudem so postala trobilo.
Dejali ste, da vas skrbi za prihodnost slovenske družbe …
Sodobna demokratična družba pomeni spoštovanje pluralizma mnenj, a potrebujemo dogovor o ključnih razvojnih projektih. Po tridesetih letih samostojnosti smo tako presneto daleč od tega dogovora. O tem premalo razmišljamo. Nekatera vprašanja in ukvarjanje s preteklimi zgodbami celo zaustavljajo naš razvoj. Leta 2014, ko so bile po mojem mnenju ključne evropske volitve, ki jih Evropa na žalost ni prepoznala kot prelomne za prenovo, sem ustvarila dokumentarec Evropa po Evropi in potovala v kar nekaj evropskih držav. Med drugim sem v Franciji imela intervju z vodjo njihovega posebnega urada za perspektivo države, ki mi je ostal zelo v spominu. Velike družbe o ključnih projektih razmišljajo, se usklajujejo – ne glede na to, kdo je na vladi.
Francijo dobro poznate. S Francozi in njihovo tradicijo, zgodovino se sicer ne moremo primerjati, vendar bi se lahko od njih kaj naučili. Po čem bi se pri njih morali zgledovati?
Mislim, da so to samozavedanje, ponos in ambicioznost. Po velikosti smo majhni, ampak smo država. In dokler se ne bomo začeli obnašati kot samostojna, suverena država s pričakovanji, vrednotami, mnenji, se ne bomo nikoli plasirali na evropski ravni. Izgubili se bomo v lastnih notranjih bitkah. Če smo si ustvarili državo, se začnimo tako tudi obnašati. Kot ponosna, suverena, temelječa na znanju, spoštovanju, na tem, da imamo pomembne kulturne, znanstvene in športne dosežke. V vse to je treba vlagati. Ne smemo se ves čas skrivati za majhnostjo in nepomembnostjo. Povejmo, kdo in kaj smo, ter se po tridesetih letih postavimo zase. Najprej znotraj, ne pa drug proti drugemu. V najbolj razvitih državah, kjer tudi potekajo notranji spori, je veliko močnejše razumevanje države, tega, kam gremo skupaj, kam vlagamo. Tega občutka samozavedanja države nam manjka. Velikost ni pomembna, še nikoli nisem slišala, da bi Luksemburg dejal, mi smo majhni in nepomembni. Ne, pomembni smo toliko, kolikor se bomo kot takšne ovrednotili.
Ali se je drugače pogovarjati s francoskim ali nemškim politikom kot s slovenskim?
Absolutno! V največjih evropskih državah gredo v politiko ljudje z veliko vsebine in ozadja in to se v pogovorih čuti. To so izjemno razmišljujoči posamezniki. Nekoč mi je v času sestavljanja neke slovenske vlade, ko so nekateri ugledni Slovenci zavračali ministrske položaje, francoski veleposlanik dejal: »Ne morem razumeti, da nekdo, ki dobi klic od republike, ta klic zavrne. Ko te v Franciji pokliče republika, rečeš da.« Poskušala sem pojasniti, da je to mogoče zato, ker se morajo tisti, ki gredo v politiko, javno izpostaviti in so deležni vsega mogočega, tudi nizkotnih napadov in sovražnega govora. To verjetno marsikoga nekoliko odvrne. V politiki na najpomembnejših funkcijah v državi potrebujemo sposobne in razmišljujoče ljudi, ki bodo na klic republike odgovorili z da.
Politika javne RTV nikoli ni in nikoli ne bo pustila na miru, to je naša stvarnost, ste dejali.
Javni nacionalni medij je v vsaki državi zanimiv za politiko. Nato pa je od demokratične razvitosti družbe odvisno, kako srdito in nasilno je to vmešavanje. Sporočilo nas na RTV mora biti, da smo v odnosu do vseh političnih opcij neodvisni. Mi delamo v javnem interesu – kdo bo ustvarjal otroške programe, programe za manjšine, kdo bo delal slovenske drame, dokumentarce, kdo se bo poglobljeno ukvarjal z zunanjo politiko? Kdo se bo s tem ukvarjal?! Mi naredimo večerno enourno oddajo, v kateri pojasnimo ljudem dogodke ob stoletnici požiga narodnega doma v Trstu. To je nacionalka! Pa raziskovalno novinarstvo, ohranjali ga bomo – v odnosu do vseh nosilcev oblasti. Čisto preveč govorimo o strankah, medtem pa pozabljamo na kapitalske interesne skupine …
Se pa v zadnjem času krepijo gorki odzivi, češ da javnega servisa ne potrebujemo in da plačujemo državljani prisilno naročnino za nekaj, česar mnogi ne želijo. Vidni politiki celo javno pozivajo k neplačevanju naročnine.
To, da neki nosilec javne funkcije javno pozove k neplačevanju zakonsko določenega prispevka, za neko razvito demokratično družbo ni običajno.
V tem slovenskem mehurčku pozabljamo, da imajo tudi druge države javne televizije, financirane iz proračuna?
Način financiranja javnega medija ni samo slovenska dilema, večina javnih servisov v svetu se seveda financira s prispevki, ker jim to zagotavlja finančno stabilnost. Slovenija glede razprave o višini in načinu financiranja ni osamljen otoček, po Evropi so zelo različne prakse. Poudarjam, da je delovanje našega sistema nekako treba reformirati, saj potrebujemo sodoben javni RTV-servis. Naš radio je bil ustanovljen leta 1928, televizija 1958, dejstvo pa je, da se vsi javni servisi spreminjajo in prilagajajo sodobnim gledalcem in poslušalcem. Povprečni gledalec BBC (britanske javne RTV, op. a.) je star 62 let. Danes mladi ne gledajo več linearne televizije. Gledajo to, kar jih zanima. Kar pa je spodbudno in v to trdno verjamem, saj opazujem svoja otroka (novopečeno srednješolko in novopečenega študenta ekonomije, op. a.) in njune vrstnike, da so mladi bolj naši gledalci, kot jih prepoznavajo meritve gledanosti. Vračanje mladih k javnim medijem omenjajo tudi BBC-jeva letna poročila. Naveličali so se vsebin v stilu Kardashian. Seveda pa tega ne bodo počeli tako, da bodo zvečer prižgali televizor, ampak bodo do nas dostopali preko spletnih platform.
Kakšen je urnik mladega novinarja (pri 30 letih) na informativnem programu pri vas in kolikšen je njegov mesečni dohodek?
Na delo pride okoli 9. ure in pogosto gre domov po osmi uri zvečer. Če je pripravljal prispevek za Odmeve, je hišo zapustil ob pol enajstih zvečer. Imamo neurejen urnik do skrajnosti – sama nikoli nisem mogla možu dejati, kdaj točno bom doma. Delamo ob sobotah, nedeljah in praznikih. Delo v živo te na dolgi rok strašno izčrpava in veliko mladih kolegov ima težave, kako se s tem stresom spopadati. 25 let sem nastopala v živo in vem, da je to zelo naporno. Nastopanje v živo te izžema. Novinarstvo je 365 dni na leto in tudi na dopustu ne moreš povsem izpreči.
Ali plača informativnega mladega novinarja ob takem urniku doseže 1600 neto na mesec?
Ne, nikakor. Novinarski poklic ni dobro plačan. V javnem sektorju pa sploh ne. Ampak če te zanima raziskovalno novinarstvo ali zunanja politika, je nacionalni medij izjemno okolje. Gre za to, da si ne glede na plačilo izbereš poklic, v katerem se prepoznaš, ga boš z veseljem opravljal, te izpolnjuje in navdaja z zadovoljstvom. Sebe ne dojemam zgolj kot novinarko, ampak kot televizijko – televizijski medij je gušt! Ta ustvarjalni proces je pri novinarskem delu zame še vedno fascinanten. Delo s sodelavci z različnih področij, ki ti odkrivajo tehnološke rešitve, vizualne učinke, režiserji … Vse to me navdaja z navdušenjem in mislim, da televizijo čaka zelo zanimiva prihodnost.
Kaj vam pri delu najbolj pije energijo?
Tu, na tem položaju srditi napadi, pogosto pa tudi zahrbtni odnosi med ljudmi. Raje imam, da se pomenimo, kot pa da se dogajajo spletke, krožijo zgodbe, kaj vse tli, kdo vse je s kom nezadovoljen; predvsem pa to, da si nenehno na udaru. Opozarjali so me, da bom strelovod, ampak sem kljub temu želela poskusiti in mislim, da imam kaj pokazati. Ko se te strele zgostijo, so za človeka zelo naporne.
Kaj pa vam vrača energijo?
Dobri televizijski projekti, pri katerih smo pokazali moč ekipe, mi pomenijo največje zadoščenje. To me navdaja s takim ponosom in zadovoljstvom, da tudi po pismih, v katerih nas ozmerjajo z gnojem, rečem, da je vredno. Zaradi ekipnega duha, ko se zgrabimo za roke in speljemo projekt, se mi zdi, da bi lahko letela.
Kaj menite, da bi na to kolobocijo z grožnjami in zmerjanji dejal vaš nekdanji kolega v pisarni, legendarni Jurij Gustinčič?
Da je to del novinarskega poklica in da moramo pokončno iti naprej.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
