Po podatkih Organizacije združenih narodov (OZN) so poroke med sorodniki še vedno globoko zakoreninjen družbeni trend med približno šestino svetovne populacije, predvsem na Srednjem vzhodu, v Zahodni Aziji in Severni Afriki ter med emigranti teh skupnosti, ki prebivajo v Severni Ameriki, Evropi in Avstraliji.
Kot incest opisujemo vsak heteroseksualni odnos z osebo iz najbližjega krvnega sorodstva, ne le med ljudmi, ampak tudi v slovarjih so ob njem zapisani še krvoskrunstvo, nečistost in grešnost, kar nakazuje, da gre za nekaj slabega ne le v primeru spolnega odnosa odraslega človeka z mladoletnim, ampak tudi v primeru krvno povezanih odraslih oseb. Danes je javno mnenje o incestuoznih razmerjih izrazito odklonilno, a ni bilo zmeraj tako, saj je bil incest v preteklosti tako rekoč povsod precej ustaljena praksa, ponekod pa je še vedno del tradicije.
Propad dinastij zaradi degeneracij
Znane so zgodbe o dinastijah stare Afrike in Grčije, faraonskega Egipta, predmuslimanskega Irana, starodavne Tajske in Tibeta …, kjer so se bratje po pravilu poročali s svojimi sestrami, hčerkami in sestričnami, ker so verjeli, da bodo le tako ustvarili dediča na najvišji možni politični ravni, pa tudi da so incestne poroke eden od najboljših načinov, kako priti v nebesa in dušo očistiti greha. Nič drugače ni bilo z evropskimi vladarskimi rodbinami: španskimi Habsburžani, pruskimi Hohenzollerni, francoskimi Burboni, ruskimi Romanovi in angleško kraljevo družino. Tudi njihovi člani so se poročali med seboj, da so ohranili politično in finančno moč. Po mnenju mnogih zgodovinarjev so številne dinastije propadle prav zaradi incestnih zvez oziroma tako imenovanega inbreedinga oziroma krvnega sorodstva. Še posebno propad Habsburžanov povezujejo z duševno in fizično degeneracijo.
Pri nas poroke znotraj družine prepovedane
Če se je sodobna zahodna družba poenotila, da je spolna zveza z vsako mladoletno osebo, tudi med družinskimi člani, kaznivo dejanje in moralno nesprejemljiva, slednje velja tudi za intimne odnose med odraslimi družinskimi člani. Kot rečeno, incest po slovenskem kazenskem zakoniku iz leta 2008 ni več kaznivo dejanje, razen če je ena oseba mladoletna. Sorodstvo je zakonski zadržek za sklenitev zakonske zveze: prepovedano je namreč sklepanje zakonske zveze med sorodniki v ravni črti in sorodniki v stranski črti do četrtega kolena, kar pomeni, da zakonske zveze ne morejo skleniti med seboj sorodniki v ravni črti, ne brat s sestro, polbrat s polsestro, stric z nečakinjo, teta z nečakom in tudi ne otroci bratov in sester ter polbratov in polsester med seboj. Družbeno normo, katera sorodstvena razmerja niso sprejemljiva za sklenitev zakonske zveze, torej postavlja zakon.
Izjemoma dovoljene poroke med bratranci in sestričnami
V določenih primerih so možne tudi izjeme, in sicer sklenitev zakonske zveze med otroki bratov in sester ter med otroki polbratov in polsester. Po starem zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih so o tem odločali pristojni centri za socialno delo, ki so v letu 2005 odobrili 17 takih porok.
Po lanskem sprejetju družinskega zakonika o porokah med otroki bratov in sester odloča sodišče. Informacije, koliko bratrancev in sestričen je sodišče zaprosilo za dovoljenje za poroko, zaradi sodnih počitnic sicer nismo pridobili, neuradno pa smo izvedeli, da je med najpogostejšimi utemeljenimi vzroki nosečnost.
Izguba biološke kondicije
Da prepoved incesta ni biološka, temveč predvsem psihološka kategorija, se najbrž lahko strinjamo. Kajti če človek ne bi vedel, da je z neko osebo v bližnjem sorodu, bi se vanjo lahko zaljubil in imel z njo spolne odnose brez kakršnihkoli zadržkov. Nekaj drugega pa je na svet spravljati otroke, ki so v krvnem sorodstvu. Znano je namreč, da sokrvnost staršev slabo vpliva na potomce. Do težav prihaja zaradi izražanja redkih recesivnih genov, ki se podedujejo od skupnih prednikov. Zaradi tega se na območjih, kjer je sokrvnost pogosta, lahko pričakujejo višje stopnje obolevnosti in smrtnosti. Posplošeno bi lahko rekli, da poročanje znotraj sorodstva pripelje do osiromašenja genetskega materiala oziroma izgube biološke kondicije.
Revščina, alkohol in nizek IQ
Slovenski zgodovinarji navajajo pogoste primere incestnih odnosov z mladoletnimi, pa tudi polnoletnimi sorodniki v viničarskih družinah Slovenskih goric in Haloz.
Dr. Jože Balažic, predstojnik Inštituta za sodno medicino, pa se spomni nedavnih primerov iz Celja, Haloz in med romsko populacijo. Pred nekaj leti so na inštitutu po odredbi sodišča ugotavljali in dokazali, da je oče dojenčka 12-letne deklice njen lastni oče.
Psihiater Jože Magdič meni, da se incest pojavi tam, kjer veliko ljudi živi na premajhnem prostoru, dejavniki, ki ga spodbujajo, pa so alkohol in neurejene družbene razmere ter nižje inteligenčne sposobnosti. Incest lahko povzroči globoke posledice na psihi, duši in telesu. Spomni se, da je k njemu na psihoterapijo zaradi depresije prišla gospa iz notranjosti Slovenije, s katero je v mladosti občeval njen oče. »V nekem drugem primeru je študentko pripeljal na terapije njen mož, ker spolno ni funkcionirala, bila je frigidna. Šele med razgovori se je razkrilo, da je imela v preteklih letih spolno razmerje s svojim bratom. Takih stvari ni malo. Nekoč bi moral narediti izvedeniško mnenje o očetu, ki je dokazano spolno občeval s svojo mladoletno hčerko. Mati je zvezo vztrajno tajila, kasneje pa mi celo telefonirala in mi naročala, naj bom 'dober' do njenega moža. Spis sem raje vrnil na sodišče.« Dejstvo, da se matere po razkritju partnerjevega dejanja pogosto postavijo na njegovo, in ne na otrokovo stran, strokovnjaki pojasnjujejo kot njihov obrambni mehanizem, in to ne glede na to, ali so za spolno zlorabo vedele ali ne. Hude občutke krivde tako blažijo z zanikanjem.
Stisniti zobe in potrpeti
Novinarka in pisateljica Milena Miklavčič je leta 2013 slovensko javnost šokirala s knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, v kateri se je analitično lotila intimnega življenja Slovencev v prvi polovici 20. stoletja. Pripovedi njenih sogovornikov niso bile nič kaj prijetne, kaj šele romantične, spolnost, ki je še najbolj spominjala na »parjenje živali v hlevu«, je bila za moškega pravica, za žensko pa večinoma neprijetna dolžnost. Miklavčičeva govori tudi o incestu, ki najde svojo logiko prav v podrejeni ženski vlogi, katere življenje se je vrtelo le okrog garaškega dela, služenja moškim in rojevanja. Spolnost ni bila za to, da bi v njej uživale, ampak da so »stisnile zobe in potrpele«. »Zato je bilo tudi veliko incestov, saj so ženske menile, da je bolje, če se mož poonegavi s hčerjo, ker bo tako vse ostalo v družini, pa še one bodo imele pred njim mir. Tak incest je bil za ženske, ki so vedele zanj, obramba njih samih. Prepričane so bile tudi, da otroci tako ali tako pozabijo slabe stvari in sploh ne vedo, za kaj točno gre.«
