Odkar je Greta Rozman v pokoju, je še bolj navdušena telovadka, sprehajalka, tekačica, kolesarka in plavalka kot v mladosti, ko ni imela veliko časa. Ko je bila nekoliko mlajša, je tekla maratone, udeleževala se je tudi triatlonov, kar pomeni, da je pretekla 42,2 kilometra, prekolesarila 180 kilometrov in še preplavala 3,8 kilometra.
Njen najboljši rezultat velikega maratona je bil 3 ure in 4 minute, malega pa 1 ura in 23 minut. Sedaj, ko je gospa zrelih let, raje več telovadi, pešači in kolesari. Teče v glavnem le še zase, za kondicijo in za zdravje: »Da bi ugotovila, koliko moči še imam, se sem in tja udeležim še kakšnega malega maratona, mislim, da bi lahko pretekla tudi velikega, a ker tečem le za užitek, ne pretiravam.«
Končno se posvečam sebi
S ponosom pove, da vso delovno dobo, ko je bila knjigovodkinja na davčni upravi občine Kranj, ni bila v bolniškem staležu: »Nikoli nisem bila bolna.« Pravzaprav je bila zdrava že v otroštvu, v aktivni dobi, pa tudi sedaj, odkar je v pokoju, je zdrava kot dren: »To se mi ne zdi čudno, saj sem vedno živela zdravo!«
V pokoju je dvajset let, in ker se ji leta hitro nabirajo, se zdravju sedaj še bolj posveča. Najbolj se boji, da bi bila odvisna od drugih: »Zdravje je največ, kar imamo. In ker imam čas, pravzaprav veliko časa, se brez slabe vesti skoraj ves dan posvečam sebi.«
Dnevna rutina
Vsako jutro vstane ob pol sedmih, se umije in popije dva decilitra vode. »Potem eno uro in pol telovadim, da razmigam telo in duha.« Dela splošne telovadne vaje, tudi jogo: »Vaje, tudi tibetanske, vsak dan prilagodim svojemu razpoloženju.«
Ko se razmiga, se oprha in sede k zajtrku. Najprej si naredi sok iz pese, korenja in jabolk, pozimi tudi iz pomaranč in grenivk ter drugega sočnega sadja in zelenjave. Zjutraj zaužije še žlico lanenega in žlico ribjega olja. »Mislim, da sem tudi zato bolj trdnega zdravja.« Za zajtrk ima običajno skuto in jogurt, kruha sploh ne je.
Ko pomije posodo in pospravi, gre za eno uro na sprehod, še raje pa na kolo: »Na svež zrak, da se nadiham.«
Za kosilo si pripravi gosto juho iz sezonske zelenjave, pa ribe, za prikuho riž ali žita. »Mesa ne jem že vsaj 30 let.« Pravi, da ji ne prija več in da je že ameriški pisatelj Mark Twain rekel, da mesa ne je, ker prijateljev pač ne moreš jesti. Prepričana je, da meso zakisa telo, kar povzroča revmo in druga vnetja. Tudi sladic nimam prav rada. »Za večerjo pojem ostanke kosila in obvezno veliko skledo solate.«
Zato seveda ni čudno, da je že vse življenje vitka: »Imam od 46 do 50 kilogramov pri malo manj kot 155 centimetrih.«
Branje proti demenci
Ko se večer prevesi v noč, pa najraje bere: »Mislim, da je branje najboljše naravno zdravilo zoper demenco.« Televizije ne gleda prav veliko, ker je dnevna politika ne zanima. »Če hočem biti psihično zdrava in stabilna, ne smem poslušati političnih vesti,« reče v smehu.
Pravi, da je prav zato, ker se načrtno noče zanimati za politiko, z življenjem, tudi z življenjem v Sloveniji, zelo zadovoljna. »Pokojnine nimam najnižje. Ker sem skromna, z njo prav lepo živim.«
Všeč ji je, da se sedaj lahko z upokojensko vozovnico brezplačno vozi po Sloveniji z vlakom in avtobusom, saj nima ne avta ne šoferskega izpita. Tudi na računalnik se ne spozna.
Zaupa nam še, da ima sina edinca, dva vnuka in štiri pravnuke. »Zelo jih imam rada, a vsak od nas ima svoje življenje. Vesela sem, ko vidim, da dobro živijo.« Oni pa so zadovoljni, da je še tako samostojna. Pravi, da vsi njeni potomci in tudi žena njenega sina ljubijo življenje, so športniki in glasbeniki. »Srečna sem, da so delavni, odgovorni, pošteni in uspešni.«
Koronavirusa se ne boji. »Vem, da sodim v ranljivo skupino. A meni se zdijo leta samo številke. Ker sem sicer zdrava, sem nekako prepričana, da ne bom zbolela. Če pa slučajno bom, bom korono brez večjih težav prebolela,« pravi
Tudi njena mama, ki je dočakala sto let, je bila vedno zdrava: »Zadnja leta njenega življenja sem skrbela zanjo, in ker sem jo spodbujala h gibanju, je bila gibljiva skoraj do zadnjega diha.«
Naša sogovornica je prepričana, da bo tudi sama dolgo živela. Ima pač dobre gene. »Če kakovostno, z veseljem in brez bolezni ter bolečin živiš, je dolgoživost smiselna, sicer pa ne,« sklene.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
