Vanjo so že leta 1941 prvič vstopili člani Društva za raziskovanje jam Ljubljana. Takrat so namerili približno 45 metrov dolžine, pozneje so jamarji Društva za raziskovanje jam Kočevje odkopali jamski prehod, ki se po nekaj deset metrih razcepi v dve etaži s 60 metrov visokim kaminom in v tem delu zelo vidnimi motivi zasiganosti. Tudi to je bil zanje izziv, da so z leti veliko truda posvetili iskanju podzemne poti od Bilpe proti Kočevju, kjer je vmes enajst kilometrov neznanega jamskega sistema. Reka Rinža, ki je edina reka na Kočevskem, izvira za Mrtvicami pod Stojno, je hkrati tudi kraška reka. Na koncu svoje poti ponikne v podzemlje in se kot Bilpa izliva v Kolpo. Je pa s to jamo povezan tragičen dogodek, ko so štirje kočevski jamarji, vsi stari 25 let, 27. maja 1978 poskušali razširiti ozek prehod v notranjost.
Prepočasna reševalna akcija
Jamarji so želeli leta 1978 z miniranjem razširiti ozek prehod v notranjost jame, a se je izkazalo, da je bil strupeni plin premočan, kar je privedlo do tragedije.
Načrt je bil, da bi to nalogo opravili z miniranjem, a je bila moč strupenega plina za trojico usodna; umrli so med jamskimi skalami. Četrtega jamarja so sicer rešili in ga predali v bolnišnično oskrbo v ljubljanski klinični center, a je po nekaj dneh zaradi odmrle roke umrl. Reševalne akcije pred 42 leti so zaradi opreme in tehnike potekale počasneje, kar je bilo morda za ponesrečence tudi usodno. Začelo se je šele popoldne z obvestilom policije v Kočevju in nadaljevalo vse do naslednjega dne, ko so ob pol desetih zvečer reševalci, pomagali so tudi ljubljanski in trboveljski, iz jame izvlekli zadnjega člana, ki je bil še živ. Na žalosten dogodek največje jamarske tragedije pri nas opominja spominska tabla, nameščena v steno, kjer je trojica jamarjev položila cvetje.
Arheološko najdišče
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so v jamah našli redke odlomke halštatske lončenine in ostanke favne ovce in goveda, ki so kljub številnim geološkim dejavnikom dobro ohranjeni.
Veliko o takratnih napornih raziskovanjih ve povedati nekoč zelo aktiven kočevski jamar Vasja Belšak, ki je jamo tudi izrisal. V preteklosti je bila sicer večkrat obiskana, a zaradi zgodovine in dostopnosti ni na seznamu najbolj obiskanih jam. »Zanimiva je tudi z arheološkega vidika, saj so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v jamah našli redke odlomke halštatske lončenine in ostanke favne ovce in goveda. Geologija jame priča, da je kljubovala številnim geološkim dejavnikom,« je pojasnil Leopold Bregar, predsednik Jamarskega društva Krka. Na vhodnem delu lahko opazimo sledove močnih vodnih tokov, notranjost je mlajšega izvora, saj je veliko delov, kjer je jama lepo zasigana. Tam lahko najdemo snežno belo steno, nad katero sta 60 metrov visok kamin in bela siga, ki se pod nogami »preliva« v majhnih slapovih. Vidni so tudi ostanki nekoč delujočih ponvic.Rov, kjer je prišlo do tragične nesreče, je v celoti odkopan, kar je razvidno po večji količini blata. Na koncu se jama zaključi z neprehodno ožino, kjer v času obiska, doda Bregar, ni bilo opaziti možnosti nadaljevalne poti. V notranjosti so naleteli na številne prebivalce podzemlja, od kolonije velikih podkovnjakov, jamskih kobilic, metuljev in pajkov pa do jamskih mokric. Ob zaključku so v jami naredili več deset posnetkov, da si bodo lahko obiskovalci predstavljali, kaj vse se skriva za steno nad mogočnim izvirom Bilpe.
