»Za vas imam zelo zanimivo vodo,« je vodo Roi v Netflixovi seriji Down to Earth z Zacom Efronom predstavil vodni sommelier Martin Riese. »To je voda, do katere nima dostopa nihče v Ameriki ..., prihaja iz Slovenije,« je nadaljeval z ekspozicijo ekskluzivnosti, zaradi katere se je igralka Anna Kendrick ob mineralni vodi počutila kot članica družine Kardashian.
»To ni za hidracijo, to je pravzaprav zdravilo,« je dodal Riese in poudaril visoke vsebnosti magnezija. Voda Roi je res ekskluzivna zadeva, ki je v Evropi sploh ne boste mogli kupiti, vendar ekskluzivnost s to zadevo nima prav nič.
Povsem isto vodo lahko na slovenskih policah najdete pod znamko Donat Mg, v redčeni obliki tudi kot Tempel. Mnenja, tudi strokovna, ali je ta voda zares ista ali ne, se razhajajo, a bodo težko šla mimo dejstva, da voda Roi prihaja iz istega vira kot voda Donat Mg, čeprav iz druge vrtine.
S hotelom mu je pripadla vrtina
To je vrtina RgS-2/88, ki je bila nekoč namenjena zdraviliškemu kompleksu v Rogaški. Z nakupom hotela Sava Rogaška je vrtina pripadla Stanislavu Pšeničniku, ki je v namen trženja v zadnjih mesecih tedanje vlade Janeza Janše (2004–2008) pridobil tudi koncesijo. Kot smo izvedeli od vira iz Rogaške, ki je bil nekoč tesno prepleten s stekleničenjem tamkajšnje vode, a se tokrat ni želeli izpostaviti, naj bi Pšeničnik koncesijo pridobil po politični poti.
Tako naš vir tolmači tudi dejstvo, da je v koncesijski pogodbi pisalo, da Pšeničnik koncesijo dobi pod pogojem, da postavi polnilnico. Nenavadno je že to, da je do koncesije prišel brez lastne polnilnice, je opozoril. Pšeničnik je polnilnico nato postavil, zapletlo pa se je pri registraciji nove blagovne znamke. Ministrstvo za kmetijstvo je Pšeničnikovo vlogo zavrnilo leta 2011 z utemeljitvijo, da je na tem območju že podeljena blagovna znamka Donat Mg in da se ista voda na trgu ne sme prodajati pod različnimi imeni.
En vodni vir, dve vrtini
Pšeničnik je za ta zaplet krivil tedaj kmetijskega ministra Dejana Židana in svoje trditve, da gre za dve različni vodi, utemeljeval s strokovnim mnenjem Željka Vukelića, profesorja Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Slednji je med ostalim zapisal, da sta črpališči mineralne vode Donat Mg in vode Roi medsebojno oddaljeni 5,5 kilometra, zato »v nobenem primeru ne more priti do mešanja naravnih mineralnih voda«. Ministrstvo tem argumentom ni verjelo, saj iz tega istega hidrogeološkega poročila sledi, da imata obe vodi isti podzemni vodni vir.
»Prodaje vode v EU ne moremo vršiti, ker ministrstvo za kmetijstvo ni potrdilo blagovne znamke Roi za naravno mineralno vodo iz naše vrtine RgS-2/88 na lastnem zemljišču znotraj našega hotelskega kompleksa,« je pojasnil Pšeničnik v odgovoru na naša vprašanja. Pšeničnik se zato sklicuje na odločbo sodišča v Luksemburgu, »da je na enem vodnem področju lahko iz vsake vrtine svoja blagovna znamka naravne mineralne vode, če se med sabo razlikujeta. V našem primeru se, vendar kmetijsko ministrstvo tega ne prizna.«
Ministrstvo: Pšeničnik je tožil državo in izgubil
Z vprašanji smo se obrnili na obe pristojni ministrstvi – okoljsko in kmetijsko, pri čemer smo pred zaključkom redakcije prejeli le odgovor prvega. Odgovor ministrstva za kmetijstvo bomo na naši spletni strani objavili, ko ga bomo prejeli.
»Kot je znano, je bila na podlagi odločbe vlade koncesija Hotelu Sava Rogaška za proizvodnjo pijač iz vrtine RgS-2/88 odvzeta. Zoper to odločbo je Hotel Sava Rogaška vložil tožbo v upravnem sporu, ki je bila s sodbo opr. št. IV U 109/2018 zavrnjena. S tem je bil postopek za pridobitev koncesije na podlagi zgoraj navedenega koncesijskega akta za Hotel Sava Rogaška oziroma g. Pšeničnika končan. Sodišče je glede na dejstvo, da v času izdaje koncesijskega akta Hotel Sava Rogaška 'vode ni rabil, ker ni imel polnilnice', presodilo, da ni izpolnjeval pogojev za pridobitev koncesije. Hotel Sava Rogaška je že vložil tudi odškodninsko tožbo zoper državo za večji znesek zaradi gradnje polnilnice, vendar je tožbo izgubil,« so pojasnili na ministrstvu za okolje. Pšeničnik je od države zaradi izpada prihodkov takrat zahteval 13,5 milijona evrov odškodnine.
Hotelir, ki želi polniti vodo
Pšeničnik je univerzitetni diplomirani inženir kmetijstva, svojo pot pa je začel v tovarni olja kot komercialist, a hitro napredoval v direktorja kmetijske zadruge. Ko so se z osamosvojitvijo pojavile nove podjetne možnosti, je ustanovil podjetje za grosistično prodajo sadja in zelenjave in tam naredil svoje prve milijone.
Leta 2000 se je odločil za nakup turistično-zdraviliškega kompleksa v Rogaški, hotelov Sava in Zagreb, ki ju je kupil od Banke Celje. Nakup ga je stal 15 milijonov takratnih nemških mark, dodatna sredstva pa je moral preliti še v prenovo hotelov. Velikih vložkov ni obžaloval, saj je zdravilišče postalo priljubljena destinacija premožnih ruskih turistov. Nekaj časa je razmišljal o izgradnji novega hotela, a je te ambicije ustavila najprej gospodarska kriza leta 2008, zdajšnji upad gostov ob epidemiji koronavirusa pa jih ni obudil.
Poslovno priložnost verjetno prav zato spet vidi v trženju vode, ki je že 400 let znana po svojih zdravilnih učinkih in za katero so koncesijo nekoč imeli dunajski lekarnarji, z njo pa je svoje zdravje krepčal tudi avstrijski cesar Franc Jožef.
Pšeničnik je svojo znamko Roi sprva želel tržiti na zahtevnem ruskem trgu, kjer kot kralj mineralnih voda vlada gruzijska voda Borjomi, nekdaj tretji najbolj znani izvozni produkt Sovjetske zveze, takoj za vesoljsko tehnologijo in avtomobili. Marketing, ustvarjen prek Netflixove serije, pa kaže, da svojo pozornost zdaj preusmerja na zahodni trg.
