Po napovedi ministrstva bi objekt na meji s Hrvaško, ki ga je država pred 16 leti kupila, da bi na njegovi lokaciji gradila mejni prehod, lahko rušili komaj prihodnje leto.
Ruševina v lasti države, ki stoji na mejni točki med Slovenijo in Hrvaško, neposredno ponazarja sramoto slovenske države, zlasti neoperativnost vodenja postopkov in neodgovornost do lastnine. Za lažjo predstavo bomo na kratko strnili kronološko dogajanje okrog haloškega mejnega prehoda, ki ni nikoli zaživel. Odločitev, da bo na glavni cesti Meje–Zloganje mejni prehod, je bila sprejeta leta 1994, reci in piši – pred 24 leti! Deset let kasneje (2004) je Republika Slovenija kupila objekt, na mestu katerega bi uredili mejni prehod. Leta 2010 je padla odločitev, da meddržavnega prehoda na tem mestu ne bo, objekt države, ki ga je predhodno namensko kupila, pa je bil še naprej prepuščen zobu časa. Iz dneva v dan je propadal, danes se ruši sam vase.
Da bo občina Cirkulane ostala brez mejnega prehoda (vse sosednje haloške občine ga namreč imajo), se je leta 2010 s sosedi Hrvati dogovorila ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal. Ker je bila Hrvaška takrat z eno nogo že na poti proti Evropski uniji, je Kresalova gradnjo mejnega prehoda na Mejah štela za neracionalno in stroškovno neupravičeno. No, če bi se pogovarjali o investiciji v Ljubljani, bi bila odločitev verjetno drugačna. Ker pa gre za podeželje in skrajni rob države, je bila investicija ocenjena kot nepotrebna. Drugi razlog je bil ta, da državi nista bili sposobni doseči soglasja o lokaciji gradnje mejnega prehoda.
Gradbeno dovoljenje imajo, ne pa tudi denarja
Vrnimo se na mikroobmočje, na jug Slovenije, v Haloze, v občino Cirkulane in obmejno naselje Meje z okoli 50 prebivalci, ki jih moti propadajoči objekt. Na ministrstvu za javno upravo (MJU), ki v imenu države upravlja nepremičnino na Mejah, priznavajo, da je objekt dejansko v nesprejemljivem stanju. Čeprav so lani napovedali njegovo rušitev, pa podirajoči se objekt še vedno kazi in ogroža okolico. Na MJU so pojasnili, da so sicer v tem času pridobili gradbeno dovoljenje za načrtovane posege, pravnomočno je postalo 23. junija. A zdaj je težava drugje: za izvedbo posegov nimajo denarja.
»Po odstranitvi objekta bo treba na dosedanji lokaciji stavbe zgraditi oporno kamnito zložbo. Za to imamo izdelane projekte in pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje. Razpisa za izbiro izvajalca gradbenih del še nismo izvedli, predvidevamo, da ga bomo v naslednjem letu, saj letos za izvedbo teh del nimamo predvidenega denarja. Razlog je zmanjšanje proračunskih sredstev za investicije.«
Na MJU so še povedali, da bodo (ko bodo) dotrajani objekt v celoti porušili, cesto zaščitili z opornim zidom, območje pa zavarovali z ograjo iz stebričkov in verige, kar bo onemogočilo možnost parkiranja takoj nad podpornim zidom. S posegi, kot so načrtovani, soglaša tudi ministrstvo za notranje zadeve, ki skrbi za varovanje državne meje. Da bi morebiti ponovno razmišljali o vzpostavitvi mejnega prehoda na tej lokaciji, pa na MJU niso seznanjeni.
Prehoda niso uredili zaradi vstopa Hrvaške v EU, vendar …
Spomnimo, da se je Hrvaška družini evropskih držav pridružila sredi leta 2013, a do danes ni uvedla niti skupne valute niti se ni vključila v tako imenovano območje schengna, kar bi pomenilo, da bi bila zunanja hrvaška meja tudi zunanja evropska. Za južno evropsko mejo v tem delu stare celine velja meja med Slovenijo in Hrvaško. Najverjetneje bo tako ostalo še nekaj časa, morda še celo desetletje. Skupni evropski mejni sistem je namreč vse od leta 2015 na preizkušnji zaradi vdorov nezakonitih migrantov, od letos pa tudi zaradi širjenja koronavirusa. Vrsta držav znotraj EU svoje meje tako ponovno zapira, o širitvi območja schengna je za zdaj vse tiho.
Če bi se državi pred dobrim desetletjem odločili za vzpostavitev uradne mejne točke, danes sramote, ki jo razkrivamo, ne bi bilo, mejni prehod bi že kakšnih deset lahko služil namenu, glede na aktualno stanje v EU pa ga verjetno tudi v prihodnosti ne bi zapirali.
