O nizki prekuženosti Slovencev proti koronavirusu
»Trenutno je res zelo nizka, ker virus velike večine prebivalcev ni ujel. Le tako, da bolezen prebolimo, se razvije začasna ali trajna odpornost proti ponovni okužbi, drug način pa je cepljenje. Ko bo cepivo, se bomo lahko s tem virusom seznanili, naši organizmi bodo lahko razvili zaščito pred naravno okužbo. S cepljenjem tako preprečimo ugodne pogoje za virus, da najde organizem, v katerem se lahko razmnožuje in širi na druge ljudi.«
Kako se je koronavirus obnašal, spreminjal, okuževal ... v očeh epidemiologov? Kaj je o njem znanega doslej?
Zdaj poznamo njegov celotni genom, različice virusa, ki obstajajo v populaciji, vemo, da je glavni prenos kapljičen – z neposrednimi kapljicami, ki nastanejo ob kašljanju, kihanju, tudi glasnem govorjenju okužene osebe. Drugi način prenosa pa je kontakten – kadar oseba zanese virus v svoje telo preko površin, ki so okužene z izločki okužene osebe. Vemo, da lahko okužbe potekajo tudi brez znakov, prenašajo pa se v bolj intimnem, družinskem okolju. Poznamo inkubacijsko dobo – od dveh do 14 dni so najradikalnejši razmaki, običajno pa od okužbe do prvih znakov preteče od štiri do šest dni.
Virus je še vedno navzoč – kako naj se vedemo zdaj?
Virus je navzoč, v svetovnem merilu število obolelih celo narašča – in to hitreje kot takrat, ko smo se s koronavirusom srečevali v naših krajih. Zaradi bolj sproščenih meja in možnosti vnosa virusa iz tujine vseskozi obstaja možnost, da se okužimo, tako da zaščitno vedenje velja, vse dokler ne bomo zaščiteni s cepivom. Splošne preventivne ukrepe bo treba izvajati še naprej: skrb za ustrezno higieno rok, za higieno kašlja, da v času, ko zbolimo, ostanemo doma, tudi če ne določimo, za katero vrsto prehladnega obolenja gre. Kadar ni mogoča ustrezna fizična distanca, uporabljajmo maske. In izogibanje prostorom, kjer je večje število ljudi. Prezračevanje prostorov in skrb za imunski sistem vsakega posebej.
Kako bomo virus obvladovali v prihodnje?
Za dobro obvladovanje takšne nalezljive bolezni je edino učinkovito cepljenje. Če se bo razvilo varno in dovolj učinkovito cepivo, bomo s cepljenjem lahko obvladovali zbolevanje in s tem tudi širjenje virusa. Pri tem pa bodo seveda pomembni tudi razvoj oziroma dognanja pri iskanju učinkovitega zdravila za zaustavljanje koronavirusne okužbe.
Kdaj bo torej cepivo na voljo?
Glede na klasičen način priprave in preizkušanja cepiv smo najprej pričakovali, da bo cepivo na voljo šele v obdobju enega do dveh let. Glede na nove pristope pri pripravi cepiv pa znanstveniki predvidevajo, da bi lahko bilo morda na voljo že proti koncu letošnjega leta.
Če bomo cepivo dočakali že konec leta, bo preizkušanje na deset tisoč prostovoljcih le kratkotrajno. Je to običajno? Je dovolj zanesljivo?
To ni toliko vezano na čas. Govorimo o bolezni, ki ima relativno kratko inkubacijsko dobo. Če izpostavimo cepljeno in necepljeno skupino na območje, kjer je širjenja virusa še veliko, lahko relativno hitro ugotovimo, koliko redkeje zboleva skupina, ki je bila cepljena, v primerjavi s skupino, ki je prejela placebo. Na podlagi tega lahko v krajšem obdobju ugotovimo, kako učinkovito je cepivo v funkciji zaščite pred boleznijo.
Kaj pa dolgotrajni učinki?
Kar se tiče neželenih učinkov, so pri veliki večini cepiv kratkoročni. Povezani z aplikacijo cepiva, ki se kmalu razvijejo, dolgoročnih pa ne zaznavamo veliko. Cepivo tudi ne ostane večno v telesu, učinek ostane, cepivo pa ne.
Kako pa je z imunizacijo? Pri gripi nas cepljenje ščiti le kratek čas, se domneva, da bo pri koronavirusu, ki ima ravno tako sposobnost hitrega spreminjanja, podobno in se bo treba cepiti vsako sezono? Tistim, ki že imajo protitelesa, pa se torej ne bo treba?
Tega še ne vemo. Pri gripi vemo, da je imunski odgovor relativno kratek, tako po preboleli okužbi kot po cepljenju. Hkrati pa se ta virus tako hitro spreminja, da je treba vsako leto prilagoditi cepiva novemu krožečemu virusu. Pri koronavirusu ugotavljamo, da se prav tako nekoliko spreminja, a te spremembe niso tako značilno velike, da bi to vplivalo na imunski odgovor, ki nastane po okužbi. Tako da resnično še ne vemo, ali bo potrebno tako pogosto cepljenje, vsako sezono, kot je to pri gripi.
Koliko ljudi se bo moralo cepiti, da bo večina populacije varna pred koronavirusom?
Pri večini nalezljivih bolezni je delež oseb v populaciji, ki morajo biti cepljene, da se učinkovito prepreči širjenje povzročitelja bolezni, odvisen od tega, kako hitro se virus širi znotraj neimune, nezaščitene populacije. Glede na to, da je faktor prenosa pri koronavirusni okužbi večji kot pri gripi, predvidevamo, da bi bilo treba doseči med 60- do 80-odstotno precepljenost v populaciji. Na ta način bi lahko uspešno obvladovali širjenje koronavirusa.
Obstaja možnost, da bi bilo cepljenje obvezno. Bi bilo to po vašem dobro?
Obstajajo države, kjer cepljenja niso obvezna, pa dosegajo višjo stopnjo precepljenosti kot pri nas ali v nekaterih drugih državah, kjer je cepljenje obvezno. Tako, da »obveznost« nekega ukrepa ni edini pomemben element za doseganje dobre precepljenosti. Dosti bolj k temu pripomore razumevanje vsakega posameznika, zakaj je smiselno, da se najprej s cepljenjem zaščiti sam in da s cepljenjem pravzaprav zaščiti svoje lahko ranljive družinske člane. In s tem celotno družbo. Pri veliki večini cepiv namreč oseba, ki opravi cepljenje, ni stoodstotno zaščitena pred boleznijo, tudi tukaj ne pričakujemo, da bo cepivo povsem zaščitilo vsakega cepljenega, zaščitenost pa lahko kolektivno povečamo, če se s cepivom, ki ni stoodstotno učinkovito, cepi velika večina prebivalcev.
Bo cepljenje bolj priporočljivo za starejše ali za mlajše?
Starejši so se izkazali za dosti bolj ranljive in dovzetne za težji, tudi usoden potek bolezni kot mlajši, zato je zagotovo za zaščito ranljivih skupin pomembnejše cepljenje starejših, morda tudi drugih, kroničnih bolnikov. Zelo pomembna bosta cepljenje in zaščita varovancev v domovih za starejše občane, morda tudi v drugih socialnovarstvenih zavodih, in pa v zdravstvenih zavodih – oseb, ki delajo v zdravstvu. Če želimo pri večini drugih respiratornih okužb preprečiti intenzivno širjenje v populaciji, pa je dober ukrep tudi zaščita mlajših populacij, ki so običajno pri respiratornih infektih glavni »poganjalec« širjenje okužb med populacijo.
Ampak prav za otroke je bilo večkrat rečeno, da niso pomemben prenašalec koronavirusa. Nedavni hrvaški primer pa kaže, da tudi asimptomatični ne – vsaj njihov okuženi v dveh mesecih virusa ni prenesel na družinske člane.
Asimptomatskih je v resnici malo, glede na vse okužene. Ti predstavljajo večje tveganje za prenos okužbe znotraj družin, z intimnimi stiki. Sicer so tu tveganja manjša. Rezultati raziskav še niso poenoteni. Nekatere raziskave namreč kažejo, da so lahko tudi otroci pomembnejši dejavnik širjenja koronavirusa v populaciji. Zagotovo pa predstavljajo manjše tveganje za raznos virusa tistim, ki bi oboleli za težjimi oblikami bolezni. Zato cepljenje s tega vidika morda ni toliko pomembno. Otroci predstavljajo večjo nevarnost zaradi raznašanja virusa znotraj družin z ranljivimi osebami. Tam pa bo cepljenje zelo priporočljivo.
##IMAGE-736579##
Bi utegnilo cepljenje biti za koga nevarno?
Na to je še nemogoče odgovoriti, ker je najprej treba poznati karakteristike cepiv, ki bodo dobila dovoljenje za širšo uporabo.
Torej tako prebivalci kot epidemiologi najprej skupaj čakamo cepivo ...
Tako je. Trenutno spremljamo razvoj cepiva – po nekih podatkih naj bi bilo v različnih fazah razvoja približno 125 vrst kandidatnih cepiv – nekatera od njih so v predkliničnih fazah, kar pomeni, da se preizkušajo šele na živalskih oziroma celičnih kulturah, druga, vsaj šest cepiv, pa je že v nadaljnjih fazah kliničnega preizkušanja, saj mora čisto vsako cepivo, preden dobi dovoljenje za uporabo, iti skozi predklinične faze in nato klinične faze raziskovanja. V slednjih se cepiva preučujejo na manjšem številu zdravih prostovoljcev, kjer se ugotavlja predvsem to, ali cepivo po cepljenju sproži nastanek zaščitnih protiteles pri posamezni cepljeni osebi, in pa osnovni vidiki varnosti cepiv. V zadnji, tretji fazi kliničnega preizkušanja, ki običajno zavzame deset tisoč prostovoljcev, pa se dokončno dokazuje učinkovitost cepiva, in na teh številkah se še bolj potrdijo še določeni nevarnostni vidiki.
Na katere nevarnostne vidike mislite?
Pri cepivu je pomembno poznati tveganje za nastanek takojšnjih alergičnih reakcij, ki so lahko nevarne. Hkrati je treba poznati vpliv na osebe s slabšim imunskim odzivom – če govorimo o živih cepivih. Treba je vedeti tudi, ali je lahko nevarno za določene kategorije oseb s slabšim imunskim sistemom, morda nosečnice ...
Ravno o teh karakteristikah cepiv smo lahko brali, da so njihove sestavine netransparentne, poslovna skrivnost tako rekoč, da jih farmakološke korporacije skrivajo, da niso testirana ...
To ne drži. Pravzaprav je sestava cepiv na voljo v priporočilih za cepljenje, farmacevtske družbe morajo regulatornim ustanovam – v Evropi je to Evropska agencija za zdravila – natančno predstaviti tako sestavo cepiva kot vse raziskave, ki so bile opravljene in s katerimi se v prvi vrsti dokazuje varnost cepiv ter seveda tudi učinkovitost.
V nedavnem intervjuju za Delo ste dejali, da dobro veste, kakšne dokaze vam bodo morali proizvajalci cepiva predstaviti, da boste lahko mirne vesti rekli, da je cepivo varno in učinkovito, ga priporočili vsem ranljivim skupinam in se v prvi vrsti sami cepili.
Natančno bomo želeli vedeti, na kakšen način so potekale klinične faze preizkušanja cepiva, najbolj pa nas bo zanimala tretja faza preizkušanja – kjer se na velikem številu preiskovancev dokazujeta učinkovitost in varnost cepiva. Hkrati pa bomo hoteli natančno poznati sestavo cepiva, razumeti njegovo delovanje – če nas bo vse to prepričalo, ga bomo priporočali za cepljenje.
Torej ni strahu, da bi korporacije kaj skrivale pred nami?
Doslej pri cepivih, s katerimi razpolagamo, nimamo nobenih strokovnih dvomov o njihovi varnosti in učinkovitosti.
A stranski učinki so ...
Stranski učinki so sestavni del vsakega medicinskega posega, tudi cepiva. Pri cepivih vemo, da so določeni stranski učinki mogoči, tudi približno vemo, pri kakšnem deležu oseb se pojavljajo. Velika večina neželenih učinkov je lokalnih, ne puščajo posledic na zdravju. Če se država odloči za obvezno cepljenje, na neki način prevzame tudi odgovornost za morebitno okvaro zdravja osebe, ki se cepi. Cepiva pa morajo imeti dovolj dober varnostni ventil, da se jih uvrsti v neko nacionalno shemo cepljenja. To so izjemni dogodki.
Torej država, če se pokaže povezanost med trajno okvaro zdravja in cepljenjem, prevzame tudi finančno odgovornost?
Tako je.
Vendar je to težko vzročno povezati in še težje dokazati. Uspešnih primerov je komaj kaj, četudi so se zdravstvene težave pojavile v najkrajšem času po cepljenju. Ne bi bilo v korist zaupanja – in bolj pošteno, če bi tudi stroka priznala obstoj resnih posledic po cepljenju pri, na srečo, redkih, vendar ti obstajajo?
Saj stroka to priznava. Vodimo register neželenih učinkov in ugotavljamo, da so resni neželeni učinki pri cepljenju izjemno redki. Nekatere avtoimunske bolezni se pojavljajo tako pri cepljenih kot tistih, ki niso cepljeni. Na primer pri cepljenju deklic proti HPV v Avstraliji se je pri mnogih pojavil juvenilni revmatoidni artritis, a ugotovili so, da se ta pojavlja pri vseh deklicah te starosti, tudi necepljenih. Zato smo skeptični, koliko dolgoročnih učinkov bi lahko pripisali cepivu. Osebe, ki jih poskusno cepijo, spremljajo še dolgo. Zato smo lahko relativno mirni, kar se tiče varnosti cepiv.
Kako komentirate civilno pobudo, ki je zbrala več tisoč podpisov, da cepljenje ne bi bilo več obvezno, in razmah t. i. »anticepilcev«?
Z anticepilci se ukvarjamo že dobro desetletje. Ugotavljamo, da so njihova stališča dostikrat osnovana na psevdoznanstvenih temeljih, na napačnih predpostavkah, prirejenih ugotovitvah raziskav in da ne sledijo izsledkom relevantne znanosti. Seznanjeni smo z njihovimi argumenti. Kar se tiče pobude o neobveznem cepljenju, pa je tako – kadar je družba dovolj zrela in posamezniki znajo ločiti med relevantnimi ter nerelavantnimi informacijami, obvezno cepljenje ne bi bilo več potrebno. Žal v Sloveniji ugotavljamo, da če cepljenje ni obvezno, se zanj odloči malo tistih, ki jim pripada, tudi če je brezplačno. In to potem ne zadošča za dosego kolektivne varnosti.
Kdo je kriv, da je razumevanja, zakaj je cepljenje koristno, vse manj?
Krivda je verjetno tudi na strani zdravstva, ki ne zna javnosti ustrezno pojasniti vseh prednosti cepljenja. Trudimo se, a pri tem očitno nismo najuspešnejši.
Najbrž podpirate predlog za obvezno cepljenje zdravstvenih delavcev proti gripi. Nam lahko vsaj vi pojasnite, zakaj se jih tako malo odloči za to?
Osebno ne maram ničesar, kar je obvezno. A razumem namen obveznega cepljenja za zdravstvene delavce, ker je pri njih večje tveganje, da zbolijo, po drugi strani pa tvegajo, da prenašajo, na primer, gripo na svoje paciente. Lahko čisto nehote, še preden se razvijejo bolezenski znaki. In to je neetično. Njihovi pacienti so lahko v rizični skupini za težji potek gripe, ta lahko povzroči tudi smrt. Zdravstveni delavci lahko prenašamo gripo tudi v domače okolje. Zaradi vsega tega se mi zdi prav, da bi se zdravstveni delavci cepili, ali obvezno ali zaradi lastnega zavedanja. V mariborski bolnišnici dvigujemo precepljenost med zaposlenimi s predavanji o pomembnosti cepljenja, cepilo se jih je že več kot polovica. V infekcijskem in pljučnem oddelku pa se cepi celo več kot 90 odstotkov zdravnikov in medicinskih sester ter tudi strežnega osebja.
Oni so lahko vzor drugim.
Mislim, da bi morali preostali zdravstveni delavci zaupati tistim, ki se spoznajo na cepiva, in tistim, ki poznajo resnost bolezni.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
