Ali v zadnjem času opaža več tesnobnih ljudi smo vprašali mag. Mirana Možino, dr. med., psihiatra in psihoterapevta, dekana in direktorja Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani. Po njegovem je tesnobnosti med ljudmi res več, »saj se v pokarantenskem času gostijo oblaki črnih napovedi o najhujši gospodarski krizi, odkar smo se osamosvojili, in številni so, na primer, že ostali brez služb.« Hkrati pa v ambulanti njihove fakultete za psihoterapijo v središču Ljubljane ne opažajo občutnega povečanja ljudi, ki bi iskali pomoč.
Med krizo pogumni, po njej na koncu z močmi.
Miran Možina pojasni, da ni nič nenavadnega, če se človek med krizo ali v izrednih razmerah dobro drži, nato pa zruši. »Res se lahko zgodi, da v kriznih razmerah ljudje iz sebe iztisnejo vse moči, po krizi pa se sesedejo v izčrpanost, nemoč in tesnobo, kako bodo spet zmogli običajne obremenitve. Tako sem, na primer, v zadnjih tednih srečal kar nekaj mater samohranilk, ki so v tesnem karantenskem sobivanju s svojimi otroki ali mladostniki dale vse od sebe in se še dodatno izčrpale. Ker so bile že prej izpostavljene prevelikim naporom v službi in gospodinjstvu, je bila korona zanje pika na i. Ko pa ljudje pregorimo, postanejo že rutinska drobna opravila vir negativnega stresa in tesnobe,« pravi, ob tem pa poudari, da bi bilo kljub vsemu mnogo pretirano govoriti o postravmatskem sindromu, denimo. »Kot družba nikakor nimamo postravmatskega sindroma, saj je to najhujša možna posledica katastrofalnih dogodkov, kot so na primer hudi potresi ali poplave. Koronakriza je bila v Sloveniji k sreči veliko milejša, tudi zato, ker smo tako učinkovito mobilizirali vire, ki so nas zaščitili pred družbenim postravmatskim sindromom. V Sloveniji nimamo razloga, da bi bili plat zvona zaradi slabih družbenih razmer, če le malo pogledamo čez naše meje, npr. na Filipine. Raje se bodrimo in krepimo zavest o tem, kaj vse kot družba imamo in zmoremo. Bodimo ponosni, da smo bili v svetovnem merilu pohvaljeni kot zgled učinkovitega odziva na koronakrizo. In nadaljujmo tako,« poziva.
Ne jemljite je kot grožnjo, temveč kot izziv.
Pred krizo smo govorili predvsem o tesnobi pri mladih zaradi strahu pred prihodnostjo, zdaj se je to preselilo na vse generacije. Podnebje, preživetje, virus, kriza …, smo se začeli bati prihodnosti? Je to nujno samo slabo ali nemara skriva v sebi tudi drobec dobrega? Možina odgovarja, da katerakoli kriza ni nujno samo grožnja, temveč je lahko tudi izziv za pozitivne spremembe. »Tako je upočasnitev tempa naših življenj med karanteno mnogim omogočila več notranjega miru, pristnega stika s seboj in najbližjimi. Oddahnili pa so si tudi živali, rastline in naše podnebje. Hkrati je bila to priložnost za razmislek in uvid v patologijo naše globalne dirke, s katero ogrožamo lasten obstoj. Upam, da se bo povečalo število ljudi, ki bodo pripravljeni prispevati k ohranjanju pozitivnega notranjega miru in solidarnega sožitja, ki smo ga mnogi doživeli med karanteno.«
Sezite v ponujeno roko solidarne pomoči.
Če je tesnoba preveč intenzivna in dolgotrajna, je seveda dobro poiskati pomoč, svetuje Možina. »Slovenski strokovnjaki s področja duševnega zdravja smo se že med karantenskimi ukrepi zelo učinkovito povezali in po vsej Sloveniji hitro vzpostavili krizno mrežo za brezplačne razbremenilne pogovore. Vendar je bilo klicev veliko manj, kot smo pričakovali. Zakaj nas ljudje niso bolj izkoristili, saj je po drugi strani, na primer, policija beležila občuten porast družinskega nasilja?« Zato poziva: namesto po »samopomoči« na take destruktivne načine raje sezite v ponujeno roko solidarne pomoči strokovnjakov.
Ljudje zdaj o tem nekoliko lažje govorijo.
Tudi psihoterapevtka Urša Pogačar nam je predstavila zanimiv vidik, zakaj je trenutno v javnosti tako prisoten občutek, da je tesnoba povsod okoli nas. »Med epidemijo koronavirusa se je pogosteje, kot smo sicer tega vajeni v našem vsakdanjem življenju, v javnih občilih in opozorilih strokovnjakov izgovorila in zapisala možnost, da se bomo ljudje v tem času pogosteje soočili z občutki strahu, bojazni, žalosti, jeze, zaskrbljenosti, tesnobe. Ta vrsta občutkov je tokrat postala celo javno splošno 'dovoljena'. Ti občutki so dobili veljavo obstajanja, izražanja in niso bili več le na nekatere ter s tem stigmatizirani sami po sebi. Posledično so ljudje sami sebi lažje 'dovolili', da o teh občutkih, ki so bili gotovo pri marsikom prisotni tudi že veliko pred epidemijo, spregovorijo. Verjetno vsaj delno od tod izvira občutek, da se je povečalo število ljudi, pri katerih se je pojavila tesnoba,« je povedala, o krizi pa dodala, da ta ljudi pretrese, zmede in budi občutke hude negotovosti glede tega, kaj se resnično dogaja ob poplavi nasprotujočih si informacij, ki kar kipijo od vsepovsod. »Za ljudi je vse to dogajanje tesnobno, saj ni odgovorov na vprašanja, ki se nam sicer prej niso pojavljala: kaj vse bo kriza prinesla in ali bo prihodnost za posameznika zaradi nje še obvladljiva.« Vsa ta vprašanja in intenzivni občutki pa sprožajo tudi več nasilja – zaradi tega so denimo bili prisiljeni zapreti za obiske celo bolnišnico Golnik. Najboljšo rešitev za ta problem Pogačarjeva vidi v tem, da skušamo postati prizanesljivejši do sebe in drugih.
Nelagodje glede prihodnosti ni novo.
»Ko se bodo najmočnejši občutki, ki so se porodili v tej krizi, malo polegli, menim, da bi bilo dobro, če bi ljudje poskušali delovati med seboj pomirjevalno ter razumeti sebe in druge. Niso potrebne velike akcije, dovolj je že, če smo prizanesljivi do sebe, pa nam bo to sčasoma, morda po potrebi tudi z nekaj usmerjene strokovne pomoči, uspelo tudi z drugimi,« meni sogovornica. O strahu pred prihodnostjo pa meni, da ni nič novega. »To je strah, ki je v človeku od nekdaj in se pojavlja v zelo raznolikih podobah, sprožajo ga različne situacije v življenju. Ni se nam torej treba bati nekega novega strahu pred prihodnostjo, ki je tako ali tako sama po sebi bolj ali manj negotova, čeravno si to včasih težko priznamo.«
Pogovarjajte se!
Urška Pogačar za spopadanje s tesnobo priporoča pogovor z ljudmi, ki so vam blizu, ki jim zaupate in so se pripravljeni o tem z vami pogovarjati. »Marsikdo se bo bolje počutil, če bo vsebinam, ki ga vznemirjajo in napravijo razdražljivega, namenil le toliko pozornosti, da se bo še ugodno počutil in bodo zanj še imele neki smisel. Če zmoremo, nas morda lahko pomiri ukvarjanje z dejavnostmi, ki nas veselijo, ali pa poskusimo izraziti to, kar je za nas v tem obdobju težkega. Mislim na pisanje, risanje, slikanje, ukvarjanje z glasbo, plesom … Obdajmo se z vsem, kar imamo radi, kar v nas povzroča dobre občutke. Tudi narava zna marsikoga pomiriti in mu biti v uteho. Konec koncev pa za prilagoditev na spremembo, ki naš siceršnji ritem življenja tako zelo vrže s tirov, potrebujemo ljudje veliko novih moči, poguma in zaupanja. Za vse to pa je potrebno toliko časa, kot ga vsakdo zase potrebuje, in čisto nič manj. Vsakršno siljenje v karkoli, kar se nam ne zdi več dovolj ugodno in udobno, je v tem času gotovo nepotreben pritisk, ki neprijetne občutke le še stopnjuje.«
Utrujeni, čeprav imate več časa kot kadarkoli prej?
ScienceAlert je nedavno poročal o raziskavi, ki ugotavlja, zakaj so ljudje tako utrujeni in izčrpani, čeprav so bili med karanteno doma in čeprav niso imeli veliko dela. Ugotavljajo, da sta vsakodnevna monotonija in neželena sprememba naše rutine pri marsikom sprožila stres ter anksioznost in da je prav to krivo za občutke utrujenosti ali nespečnosti tudi zdaj, ko smo se v glavnem lahko vrnili k svojim rutinam. Psihiater Miran Možina pa na vprašanje, ali je možno, da bi bili zgolj zaradi več prostega časa in po počitku še bolj utrujeni, odgovarja: »To je možno, če smo pregoreli ali zabredli v depresijo. V prvem primeru bomo potrebovali daljši čas za to, da si bomo znova napolnili baterije, in je utrujenost po počitku znak, da ga je bilo še premalo. V drugem primeru pa bo potrebno veliko več kot le počitek, da bomo znova dobili veter v jadra volje in motiva za nove izzive.«
Energija sledi misli
Marjan Ogorevc, bioterapevt: »Sam nisem zaznal povečanja tesnobnosti. Je pa res, da mediji o tem več govorijo. Ko ljudje razmišljajo o tesnobi, se v kolektivnem nezavednem povezujejo z energijo tesnobe, pa se jim to tudi dogaja. Kolektivno nezavedno je ogromen server, ki vsebuje vsa stanja in servira tisto, s čimer se povezujemo. Server je neke vrste ogledalo, ki nam pokaže tisto, kar čutimo in mislimo. Po krizi so ljudje zmedeni, obstanejo na mestu. Ker se ne želijo sprijazniti s tem, da starega nikoli več ne bo nazaj, tudi novega ne morejo sprejeti, saj ne moreš biti istočasno v preteklosti in v prihodnosti, kaj šele v sedanjosti. Napadalnost, ki smo ji priča v tem času, pa izhaja iz negotovosti in nerazumevanja, da je svet popoln. Treba je spremeniti staro paradigmo, ki pravi, da so drugi in okoliščine krivi za naše stanje, odgovorni zanj in so ga dolžni torej tudi popraviti. To pričakujejo tudi od zdravnikov, ki pa zaradi tega, ker se ukvarjajo s telesom in so s svojo doktrino ujeti v materialističen pogled na svet, ne zmorejo delati čudežev. Nova paradigma bi morala biti v smeri: 'Jaz s svojim stanjem v podzavesti, ki je preteklost in vsebuje vsa stališča, verjetja, pričakovanja, ustvarjam svet, saj ga prikličem v svoje življenje. Ko spreminjam sebe, se spreminja moj pogled na svet in se ustvarja drugačna realnost.« Agresiven odziv bolnika je samo nerazumevanje tega. Z druge strani pa so, konkretno v bolnici Golnik, iz tega naredili sceno, dramo, in ker odzivov pacientov ne zmorejo drugače urediti, so se odzvali na enak način, z agresijo, in zaprli obiske.«
Ogorevc prepričan, da ta kriza ni tako huda, kot morda mislite.
»Podobne situacije, pa celo veliko hujše, so bile tudi v naši preteklosti. Celo okužbe z virusi, kot je SARS, ebola in še kakšen, tudi navadna gripa, so bile, gledano medicinsko, veliko hujše, imele so več posledic. Novo je to, da so sedaj vlade in mediji iz tega naredili veliko zgodbo in vse skupaj spotencirali, da se zdi veliko hujše, kot dejansko je. Če ne bi bilo medijev, večina sveta sploh ne bi vedela, da imamo virus. Če vas vse to dogajanje navdaja s tesnobo, pa je treba v prvi vrsti vedeti, da se z njo ne moreš spopasti in boriti proti njej. Tisto, proti čemu se boriš, se okrepi, saj mu s pozornostjo pošiljaš energijo. Energija sledi misli. Izhod iz tega stanja je v tem, da se osvobodimo ujetosti v preteklost. In sprejmemo dejstvo, da smo bili razvajeni, živeli v coni udobja, imeli smo skoraj vse, pričakovali, da nam nekdo vse pripravi in uredi. Vse to je bilo napihnjeno, nerealno, narava pa je in bo še naprej skrbela, da spoznamo tudi drugo skrajnost ter pridemo v ravnovesje. Iluzija pa bi bilo pričakovati spremembo, če se mi ne bomo spremenili. Kriza nam je dala manevrski prostor, imamo dovolj časa, da se soočimo sami s sabo, si natočimo čistega vina in aktiviramo svojo ustvarjalnost ter začnemo vsak pri sebi ustvarjati novo realnost.«
Bojte se samo strahu
Maria Ana Kolman:»Tisto, česar se moramo v življenju najbolj bati, je strah. Čustva, ki izvirajo iz strahu, so kot zajedavec, ki operira z našim umom. V zgodovini človeštva je bilo vedno dovolj razlogov, ki so v ljudeh vzbujali strah. V arhaičnih družbah so ljudi ogrožale sile narave, v kasnejši zgodovini so prišle še vojne, epidemije, finančne krize, danes pa je t. i. razvita civilizacija k temu dodala še eno grožnjo – globalizacijo z vsem njenim pohlepom. Ob tem so ljudje postali odtujeni med sabo, osamljeni, nesrečni in živijo, kot bi se med seboj dogovorili, da bodo drug drugemu pomagali trpeti. Ko se človek znajde v takšnem stanju, ima na izbiro le dve možnosti: ali se preda ali pa se temu upre. Pri prvi izbiri neizogibno sledi depresija, pri drugi izbiri pa boj. Vsak boj ima za cilj svobodo – to je človekova pravica! Odločitev, ali bomo sprejeli vlogo žrtve ali vlogo bojevnika, pa ni odvisna le od človekovega značaja, ampak tudi od okoliščin, v katerih živi. Stanje, ki ga je prinesel čas epidemije, je idealna priložnost, da vsak med nami izbere med vlogo žrtve ali vlogo bojevnika. Vsi sistemi, zlasti tisti, ki temeljijo na neetičnih načelih, potrebujejo žrtve, prestrašene ljudi, 'udomačene', da živijo tako, kot ustreza drugim. Ljudje, ki nosijo v sebi bojevništvo, so svobodni ljudje in probleme vidijo kot izziv, svoje delovanje pa usmerijo v njihovo rešitev. Vse slabo, kar prinese življenje, je z vidika žrtve videti kot nekaj slabega in tak človek kaj hitro zapade v depresijo. Z vidika bojevnika je tudi slabo videti kot nekaj normalnega, del življenja pač. Vsi izzivi, ki jih prinaša ta čas, so zato lahko priložnost, da samega sebe opredelimo kot nemočno žrtev ali pa zberemo moč in postanemo svobodni.«
Nadenite si nasmeh, pa četudi prisiljen.
Tesnoba je lahko kaj hitro predstopnja patoloških psihičnih stanj: bipolarne in borderline motnje, anksioznosti, depresije, paranoje itd. Eden najpogostejših vzrokov za tesnobo je obup. William Shakespeare je v svojih razmišljanjih zapisal: 'Preden obupate – poizkusite! Preden umrete – živite!' Teorija v praksi pogosto odpove. Za to, da se ne ujamemo v past, ki nam jo lahko v vsakdanjem življenju nastavljajo ljudje in okoliščine, ki potrebujejo nesrečne ljudi, ni treba biti duhovni mojster. Zelo preprost način je preprosto upoštevanje dejstva, da negativna čustva izzovejo le slabo – tako v mislih kot dejanjih. Vsako negativno čustvo je treba takoj nadomestiti s pozitivnim, tudi če si s solzami v očeh nadeneš prisiljen nasmeh in si rečeš: DOBRO SEM!«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
