Pater Andrej Sotler mašuje v Podlehniku že šest let, minoritom se je pridružil pri (šele) 24 letih. »Sergio iz Trsta je bil dobro ohranjen dečko za svojih 60 let,« je pater hitro zrecitiral del refrena skupine Zmelkoow, ko je videl nejevero na mojem obrazu. Kot je nato pojasnil, mnogi težko verjamejo, da je že tako dolgo v tej haloški fari in da je že star čez polovico Sergiovih let iz omenjene pesmi rock skupine s Primorja. A če mu je toliko let, kot pravi, da jih ima, težko pripisati, ni mogoče spregledati gorenjskega naglasa. Vendar mu slednjega Haložani ne zamerijo. Kot je dejal, je pred šestimi leti v Podlehnik prišel s predpostavko, da so ljudje tukaj dobri. »Kakršne leče si daš v očala, takšne ljudi tudi najprej vidiš,« je dejal in v svoj zagovor hitro dodal: »Nisem naiven, vendar pustim ljudem to možnost, da najprej pokažejo pravi obraz, preden jih začnem soditi.« Kaj hitro je spoznal, da v Halozah obstajajo taki in taki kot povsod drugod. »Poskušam sprejeti vsakogar.« Sicer pa ugotavlja, da so ljudje odprti, spoštljivi in radodarni. »Hvaležen sem za tako dobro izkušnjo.«
Patri v Podlehniku le še dve leti
Z izbranimi besedami torej govori pater Andrej Sotler o pokrajini in ljudeh, ki jih je v teh letih dodobra spoznal. »Ne pravijo zastonj, da poštar in župnik poznata vse cvetke v fari,« je smeje in v svojem slogu dodal. A njegova stalna prisotnost, kot tudi prisotnost patrov Benjamina in Damjana, se bo že čez dve leti omejila. Namreč na zadnjem provincialnem kapitlju (po domače volilnem občnem zboru) so minoriti sklenili, da se patri iz Podlehnika selijo v Videm pri Ptuju. To pomeni, da duhovnik v župniji sv. Trojice v Halozah ne bo stalno navzoč. »Zaradi kratke klopi,« se je po športno izrazil pater Andrej Sotler. Namreč znano dejstvo je, da je duhovnikov, redovnikov iz leta v leto manj.
»Želel sem se počutiti sprejetega«
In zakaj se je Andrej Sotler pred desetletjem odločil, da se pridruži ekipi minoritov in torej sede na njihovo klop, če nadaljujemo v športnem žargonu? »Koliko časa imava,« je najprej dejal. Nato pa začel opisovati svojo pot od ministranta do patra. »Kot vsak mladostnik sem se želel počutiti sprejetega in koristnega. V športu se tudi zaradi očal nisem najbolje znašel, v župnišču pa sem bil sprejet in koristen. Nato sem rasel z božjo besedo, študiral matematiko, imel tudi dekle in pri tem spoznal, da veza z dekletom ni tisto, po čemer hrepenim. Ljudsko mnenje je bilo razdeljeno, eni so rekli: 'A ga ni škoda', drugi: 'Ta bi bil pa fejst gospod.' Na koncu je bila odločitev moja in stopil sem v red minoritov.« Ob tem je dodal, da je za vsako stvar hvaležen, tudi za izkušnjo z dekletom. »Morda sem zaradi tega bolj spoštljiv do ženskega spola ali pa v njihovi družbi bolj sproščen. Na drugi strani pa tudi ne iščem pozornosti in naklonjenosti, ker sem to imel in me je to dvoje napolnjevalo, ni me pa izpolnilo.«
»Poskušam biti z ljudmi«
Leta 2012 je torej Andrej Sotler prejel sveto mašniško posvečenje, nato je dve leti služboval v Ljubljani, zadnjih šest let pa se trudi, da se občestvo Cerkve ohrani, razvija in raste tudi v Podlehniku. A žal je izkupiček vernikov, ki jih nesejo h križu, kot se je izrazil pater, večji od števila tistih, ki jih krstijo pri krstnem kamnu. Kaj je vzrok vse večjemu ateizmu, seveda pater težko odgovori, je pa del krivde pripisal tudi svojim cehovskim kolegom in nasploh kristjanom: »Če bi mi bolj goreli, bi tudi koga drugega vneli.«
Sicer pa je mogoče patra Andreja Sotlerja srečati okoli cerkve, na kolesu, s knjigo v roki, na krajevnih dogodkih ali pa pri ljudeh. »Poskušam biti z ljudmi. Markov evangelij za Jezusa in apostole pravi: 'Poklical jih je, da bi bili z njim,' in šele nato: 'Da bi jih poslal, da bi oznanjali evangelij.' (Mr 3,14)«
