Prva ideja o oblikovanju etičnega kodeksa poslancev se je v slovenskem hramu demokracije prvič pojavila že leta 1993. Takrat je državni zbor odboru za notranje zadeve in pravosodje naročil, naj v 60 dneh pripravi predlog kodeksa, a zgodilo se je bolj malo. Različni poskusi so se nato pojavljali še v letih 1998, 1999, 2005, 2006 in 2014. Zgodilo se ni nič, saj so poslanci vedno našli takšen ali drugačen razlog, da so se izognili sprejetju pravil, ki bi določila pravila obnašanja v državnem zboru.
Zlorabe, kričanje, skakanje
Da bi taka pravila potrebovali, se je izkazalo že večkrat, saj smo bili od 23. decembra 1992, ko se je zgodila prva konstitutivna seja državnega zbora, do danes priča številnim besedam in dejanjem poslancev, ki jih ne bi smeli slišati in videti. Jelko Kacin je tako s časopisom lopnil nekdanjega poslanca SDS Iva Hvalico, Pavel Rupar je želel poslanke poslati na pregled mednožja, pred dnevi se je poslanec SD Matjaž Nemec drl na podpredsednika državnega zbora Jožeta Tanka, poslanec NSi je zaradi izjav poslanca Levice Mihe Kordiša hotel klicati policijo. Trenutno stanje v državnem zboru je slikovito opisal poslanec SMC Gregor Perić, ki meni, da je parlament na trenutke postal pravi zverinjak. »Motenje sej, razne zlorabe, zlasti glede postopkovnih intervencij, kričanje, skakanje po dvorani, zmerjanje z živalmi ... Vse drugo smo, le ljudje ne,« je ugotavljal.
Zbiranje podpore
Da poslanke in poslanci potrebujejo kodeks, nas je leta 2012 opozorila celo protikorupcijska organizacija pri Svetu Evrope Greco, parlamentarce pa k temu pozivata tudi KPK in organizacija Transparency International. Da bi se v tem mandatu končno lahko nekaj premaknilo na tem področju, se je pokazalo julija lani, ko se je pri takratnem predsedniku DZ Dejanu Židanu sestala skupina poslancev, ki naj bi kodeks končno spravila v življenje. Vmes se je predsednik državnega zbora sicer zamenjal, a Igor Zorčič iz stranke SMC je začeto delo nadaljeval. Tako smo že februarja dobili prvi predlog, štiri mesece pa je očitno trajalo, da je dobil zadostno podporo. V petek je predsednik državnega zbora Zorčič tako v sprejem poslal predlog etičnega kodeksa, pod katerega se je podpisalo 51 poslank in poslancev iz strank SMC, LMŠ, SD, SAB in NSI ter oba predstavnika narodnih skupnosti. Na žalost manjkajo podpisi strank, na katerih predstavnice in predstavnike v zadnjem obdobju leti največ kritik: SDS, SNS in Levice.
Papir brez učinka?
Odsotnost podpisov pod kodeksom so pri Levici pojasnili z utemeljitvijo, da so že ob pripravi kodeksa izrazili zadržke. Po njihovem mnenju dogajanje v zadnjih nekaj mesecih tako v DZ kot v vladi kaže na to, da bo kodeks brezzobi tiger, ker nima resnih mehanizmov. »Ne moremo pričakovati, da bodo nekateri politiki drugačni zaradi nekaj strani pravil, ki tudi formalno ne bodo zares udarila poslancev tam, kjer bi jih – vsaj nekatere – bolelo,« je ob tem povedal poslanec Matej Tašner Vatovec.
Sankcije
Da je v njegovih besedah kanček resnice, priča pogled v kazni, ki lahko doletijo poslanke in poslance, ki bodo kršili pravila. O kaznih odloča kolegij državnega zbora na tajni seji, kršitelje pa lahko v primeru lažje kršitve doleti opomin brez javne objave, ob hujši kršitvi opomin z javno objavo na spletni strani državnega zbora, v primeru ponavljajočih kršitev pa bodo poleg objave na strani državnega zbora kršitev razglasili še v državnem zboru.
Široka razlaga
Dokument ima le 12 točk, ki naj bi utrjevale načela ugleda in integritete, lojalnosti, pravičnosti in poštenosti, odgovornosti, dostojnosti in spoštljivosti. Določila v predlogu kodeksa so zapisna precej široko. Točka, zaradi katere bo imel kolegij predsednika državnega zbora zagotovo največ dela, se glasi: »Poslanec je dostojen, spoštljiv, strpen in nediskriminatoren. Na sejah državnega zbora ravna tako, da ne moti dela, svojih kolegov in drugih udeležencev, goji demokratični dialog in ni žaljiv.« Kako visoko bo postavljena letvica za kršitelje, bo torej odločal kolegij državnega zbora. Da bi se posameznega poslanca ali poslanko sankcioniralo, morajo predlog sankcije podpreti predsedniki strank, ki v parlamentu predstavljajo dve tretjini poslancev.
