Pečarjevi otroci z mamo so skupaj z gasilci lahko le nemočno opazovali besnenje požara, ki se je začel v novem delu hiše zaradi napake na električni napeljavi. Oče, ki se je po klicu enega do sinov vrnil domov v pol ure, je naletel le še na pogorišče, saj njihovega doma ni bilo več.
Marjana in Tomaž sta se skupaj z otroki morala hitro pobrati in začeti novo poglavje v življenju. Sprva je bilo zelo težko, saj si niso nikoli mislili, da bi se jim kaj takega sploh lahko zgodilo, da bodo v trenutku izgubili vse. V bolečini pa je kljub temu prevladalo veselje, da so otroci ostali nepoškodovani, da so bili toliko zbrani in so se pravočasno umaknili iz goreče hiše.
Skupaj z veliko dobrimi ljudmi, ki so jim nadvse hvaležni, so počasi začeli zidati novi dom na pogorišču starega. Nekaj časa po požaru so živeli pri Tomaževih starših v Voličini, nato pa so začasni dom brezplačno, plačevati so morali le stroške, dobili v hiši prijateljev županje občine Sv. Andraž Darje Vudler Berlak. Gradnje novega doma so se lotili v želji, da bi se čim prej preselili, a so kar tri božiče zapored preživeli v začasnem domu. Zato pa bo božič 2020 zanje še veliko bolj prazničen, saj ga bodo praznovali v novem domu.
Srečni in zadovoljni, da imajo znova spet svoj dom
Prvič so v svoji novi hiši prespali 9. maja letos. Nič posebnega niso sanjali, saj so od selitve vsi utrujeni zaspali. Čeprav jih čaka še nekaj dela do dokončne ureditve vseh prostorov, zunanjosti hiše in okolice, so srečni in zadovoljni, da se njihovo življenje počasi vrača v normalne tirnice, da imajo otroci vsak svojo sobico, da se tudi njim počasi uresničujejo sanje.
Danny zaključuje šolanje za avtokaroserista, upa, da bo kmalu dobil tudi službo. Tudi Tine se je odločil, da bo v tej stroki. Že od prvega razreda osnovne šole je vedel, da bo avtomehanik. Končuje deveti razred, v teh dneh pa se je že razveselil novice, da je sprejet v želeni program. Najmlajši Rok pa bo kmalu začel obiskovati center za sluh in govor, kjer bo obiskoval poseben program za avtiste, saj so šele lani pri njem prepoznali avtizem. Tako bo veliko lažje deloval kot do zdaj, ko kljub prizadevanjem ni bil deležen prave podpore.
Starša si želita, da bi lahko čim prej ponovno začel obiskovati tudi terapije, ki jih v času koronavirusa ni bil deležen. Na otroke, ki potrebujejo pomoč, so v času koronavirusa kar nekako pozabili, ugotavljata.
Najtežje so prebrodili
Ko se bo vse skupaj uredilo, bo tudi mama Marjana lahko začela delati v svojem poklicu konfekcijske modelarke. Zdaj je zaposlen samo oče Tomaž, ki je avtomehanik v enem od mariborskih podjetij. To je pozitivna okoliščina, saj se bosta tudi Tine in Rok po novem šolala v Mariboru. Marjana in Tomaž sta zelo ponosna na svoje otroke, ki so tudi pomagali po svojih močeh, da bi bil njihov novi dom čim prej končan. Skromni, kot so, so se razveselili vsakega napredka, ker so vedeli, da bo prišel dan, ki bo hkrati začetek njihove nove zgodbe. Na tiste strašne trenutke 10. julija 2017 počasi sicer pozabljajo, a jih bodo globoko v spominu vedno nosili. Deveti maj letos, ko so »poskusno« prvič prespali v novem domu, je tako zanje pravi mali praznični dan, ki se ga bodo ob rojstnih dneh in drugih dogodkih vselej spominjali. »Hvala bogu, da smo končno nazaj, hvala vsem, ki so nam pomagali in prepoznali našo stisko. Mislimo, da je najtežje za nami,« so besede, ki povedo vse.
