Obisk romskega naselja Brezje pri Novem mestu: Kot bi stopila v afriško vas

V črni Afriki sem bila kar nekajkrat. Lesene, zbite kolibe, potepuški psi, prah, zbita zemlja, napol goli otroci, radovedni, umazani, ženske z zmršenimi lasmi, a prijaznimi pogledi in nasmehi.

Mateja J. Potočnik

Eksimir si želi ven iz te vasi, zato je v šoli priden in bo šolanje nadaljeval, rad pleše tudi salso. Izredno rad ima živali, nekoč bi rad imel poklic, povezan z živalmi. In svojo hišo. In družino.

No, v naši ljubi Sloveniji, in imamo se za zelo napredno in sodobno državo, sem prav tako opazovala umazane, razigrane, živahne otroke v starih, ponošenih cunjah, skuštrane ženske dolgih črnih las in svetleje pobarvanih pramenov, malce sramežljive nasmehe, ki jim je manjkal kakšen zob ali dva, pa malo manj prijazne, zato pa toliko opreznejše moške, češ, kaj pa ta tukaj dela. Bila sem v vasi Brezje na Dolenjskem, v naselju Romov.

Če ne vedo, da sem Rom, imam manj težav

Dogovorjena sem bila z Romom, za katerega se je potem izkazalo, da noče biti na nobeni fotografiji niti ne želi biti omenjen z imenom in priimkom, saj mu to, da je po rodu Rom, prinaša samo zaplete in težave, ljudje se do njega vedejo drugače. V tej vasi ima eno redkih hiš s fasado, notranjost pa izjemno lepo urejeno in čisto, z belo usnjeno sedežno garnituro, svetlečimi belimi ploščicami po tleh v predsobi, popolnoma čistim, bleščeče belim, očiščenim straniščem. V zgornje nadstropje, ki si ga nisem ogledala, vodijo zloščene lesene stopnice, zidovi so obarvani oranžno. Dvorišče pred hišo je tlakovano, trava pa je bila pravkar pokošena. Saj bi tudi z njim iz srca rada naredila reportažo o tem, kako živi Rom, ki se lepo oblači, ki se mu je uspelo otresti revščine, drugačnih navad, drugačnega življenja, priti na zeleno vejo, se osamosvojiti, ki ima za sabo trdo, a uspešno zgodbo. A kako naj to storim, če se noče niti fotografirati niti predstaviti z imenom in priimkom? Ne morem. To bi bila fantazijska zgodba.

Zato sem ga prosila, naj me pelje k nekomu, ki se bo želel pogovoriti, fotografirati, kako in kje in na kakšen način živi, ki mu ne bo nerodno, ne bo imel zadržkov, ki mi bo povedal življenjsko zgodbo. In prijazen Rom, ki ne želi, da bi ga drugi prepoznali kot Roma, me je peljal kakšnih dvesto metrov naprej od svoje hiše.

Moja Afrika

Iz zidane hiše se je preselil nazaj v leseno kolibo, ker brez prepiha ne more spati.

In potem sem zagledala ... in podoživela ... mojo Afriko. Vasice izven ganskega glavnega mesta Akra, vasice v Ugandi, kjer nekaj metrov stran živijo gorske gorile ..., le da to ni bilo v Afriki, temveč nekaj kilometrov izven Novega mesta. Povsod prah, zemlja, ki se ob dežju spremeni v blato, kolibe, stesane iz ostankov lesa ali kovine, hiše brez oken ali z zasilnimi okni in vrati, izjemno dotrajane počitniške prikolice. Po tleh polno cunj, odpadkov, trave, polomljenih otroških igrač, koles, triciklov, raztrganih starih čevljev, med njimi pa kokoši, ki brskajo za hrano in spuščajo iztrebke, pa lepe bele gosi, pa cucki najrazličnejših pasem, barv, velikosti ... Otroci, razigrani, nasmejani, v umazanih, raztrganih cunjah, majhni, veliki, radovedni. Ženske, večinoma skuštrane, neurejene, v dolgih krilih in majicah, z manjkajočimi zobmi. In – ne smem biti nepoštena – med njimi tudi urejene mlade mamice, vitke, nasmejane, zgovorne. In – spet žalostno – ko sem se pogovarjala z njimi, nobena ni zaposlena, vse so pustile šolo ali zaposlitev, ko so, zelo mlade, rodile.

Njihovo življenje, njihova stvar?

Kot se vedno sprašujem tudi v Afriki, na vseh svojih potovanjih po svetu, sem se tudi zdaj: koliko se imamo Slovenci pravico vtikati v drugačne življenjske navade, običaje, tradicijo Romov? Tega neulovljivega, posebnega, nomadskega naroda, ki si je ustalil tudi pri nas. Ženske se poročajo in rojevajo izjemno mlade, za nas nepojmljivo mlade, še otroci; moški so do njih, pa tudi do otrok, dostikrat nasilni. V tem naselju sem jih opazovala, kako so sedeli ločeno od žensk, navijali romsko glasbo na ves glas, se smejali in nazdravljali ter pili. Ko sva s fotografinjo zapustili naselje, sta se vanj pripeljala dva policijska avtomobila. Mladeniča, ki je prevzel vlogo vodnika po vasi, sem vprašala, zakaj pridejo policisti, pa je rekel: »Zaradi slabih stvari.« Ko sem se podrobneje pozanimala o njihovih prestopkih, sem izvedela, da naj bi dostikrat šlo predvsem za prekupčevanje z mamili, pa tudi z belim blagom.

Sramežljiv pogled izza okna v leseni hiški, spredaj se zračijo čevlji. Ob našem prihodu v vas so se vsi otroci razbežali in poskrili, vključno z mamicami. A radovednost jih je spet prignala ven.

Dva kontejnerja in voda

Vstopila sem v hišo najstarejše ženske v vasici in sedla na eno od dveh postelj v leseni hiški, v kateri bo zdaj zdaj strop zgrmel na tla. Plošče na stropu so preperele od dežja, očitno streha že dlje pušča. Ampak pozor – v tej prepustni, proti vodi neodporni hiški so imeli prižgan LCD-televizor! Na tleh velik »jogi«, na njem je sedelo pet ali šest otrok, vsi so me gledali. Sedla sem zraven najstarejše »Brajdičke«, Nate. Povedala mi je, da si želi dva kontejnerja, da v taki hiši ne more več živeti. Vprašala sem jo, ali hodi v službo. Povedala je, da ne. Vprašala sem jo, koliko je stara. Nekaj čez 50 let. Koliko otrok ima? Pet. Pa vnukov? Ne ve. Začela je preštevati: »Ena hči ima pet otrok, druga štiri, tretja pet ...«

Njeni vnuki so ji pomagali pri štetju, našteli so jih »približno« dvanajst. Vprašala sem jo, ali ima moža. Odgovorila je, da ga ima, da pomaga nekomu prodajati zelenjavo. O, torej mož dela. Ona dobi 400 evrov socialne pomoči na mesec in povedala je, da s tem ne more kupiti kontejnerja. Njeni otroci in vnuki živijo v sosednjih »kolibah«. Želi si dva kontejnerja in vodo. Da se bodo lahko umivali. Da ne bodo otroci umazani hodili v šolo. Nekdo v vasi sicer ima vodo in jo dobivajo od njega. Tudi elektriko si »izposojajo«. Kaj to pomeni, mi ni znala (ali hotela) pojasniti. Po pogovoru, ki ni bil kaj preveč konstruktiven, sem zapustila hiško in medse so me sprejeli otroci. Peljali so me k leseni lopi, kjer prebivata dva konjička, ponija. Eden se je skotil ravno včeraj, so mi povedali. Še nikoli nisem videla mladička ponija, črn je in bel. In zelo majhen.

Karantena po romsko

Z mamico Eksimirja, najprijaznejšega fanta, ki nas je vodil po vasi in »čuval« pred morebitnimi jeznimi pogledi moških, ki jim ni bilo prav, da smo »vdrli« v njihovo naselje ter jih spraševali in fotografirali, sem se pogovorila o tem, kako jih je prizadela karantena. Mamica je povedala, da jih je bilo najprej strah, potem pa so videli, da jim nič ne more. V trgovino so šli z maskami in rokavicami in to je bilo to.

Povedala je, da so morda odpornejši kot drugi ljudje, ker spijo v hišah, kjer je prepih, saj nekatere sploh nimajo oken, pozimi jih dostikrat zebe, otroci letajo okrog hiš napol nagi, zato se počutijo zdaj dokaj varne pred korono. Bolj jih moti to, da otroci ne hodijo v šolo, saj nimajo v vasici nobenega računalnika, da bi lahko spremljali učenje, zato jim iz šole Bršljin pošiljajo učne liste kar po pošti. Pohvalila je svojega sina, da ga imajo vsi učitelji zelo radi, ker je izjemno priden učenec, in povedala, da bo zagotovo nadaljeval šolanje. Tudi Eksimir mi je povedal, da bi rad čim prej zapustil to naselje, saj mu življenje v njem ne ustreza. Zato bo priden v šoli in nadaljeval šolanje ter se tudi zaposlil, da bo imel svojo hišo in svojo družino, a izven tega naselja. Eksimir tudi pazi na to, da majhni otroci niso pregrobi do psov, saj ima živali zelo rad in morda bo nekoč postal prav veterinar.

Še o prepihu

Najstarejšega Roma v vasi sem vprašala, koliko je star, odgovoril je, da čez 70. Seveda so tudi njegova šibka točka zobje. Povedal nam je prav zanimivo zgodbo: postavil si je prav spodobno hišo iz opek, a v njej ne spi dobro. Najbolje spi v svoji stari, prepereli, leseni hiški, saj v njej vseskozi piha, on pa najbolje spi prav na prepihu. In s sliko Tita nad posteljo.

Spomnila sem se na najslavnejšega Bušmana iz filma Bogovi so padli na glavo – ko sem ga osebno, malo pred smrtjo, spoznala v Namibiji, nam je povedal, da si je z zaslužkom iz filma zgradil lepo, zidano hišo, a mi smo ga srečali v grmovju (beseda Bušmani izhaja iz življenja v grmovju, »bush«, op. a.), kjer je imel nekaj loncev, odejo, ki je visela na palici, da ni bila mokra, mlado ženo in otroka. V hiši ni znal živeti. Ni se dobro počutil v njej.

Reševanje romskih psov

Našo fotografinjo Matejo pa je do konca uničilo to, kar počnejo romski otroci s psi. Nekatere imajo priklenjene na verige, da ne uidejo, kot so nama hiteli pojasnjevati. Mateja jih je prosila, naj jim prinesejo vsaj vodo. Psi so mešanci, vseh barv, velikosti, značajev, večinoma prijazni. Otroci so jih vlekli z vrvmi, prestavljali sem in tja, nekateri so bili grobi z njimi, Mateji se je lomilo srce. Rekla je, da jih bo prišla »rešit«, odpeljala jih bo v zavetišče. Dopovedovala sem ji, da imajo več svobode kot marsikateri »civilni« psi (Romi pravijo nam, Neromom, »civili« oziroma »čivili«!) in da naj pusti njihove pse pri miru, saj če bo odpeljala te, bodo pripeljali nove. A ona je bila odločna. In vso pot do doma ji je bilo slabo. Mateja želi rešiti svet. Jaz že dolgo ne več. Sveta se ne da rešiti. Nikogar se ne da rešiti. Če si tega sam ne želi. Tudi Romov ne. Če sami tega ne želijo.

Najprej odpustijo Roma

Bojan Tudja, nekdanji podpredsednik Zveze Romov za Slovenijo in nekdanji član vladne komisije za spremljanje romskega položaja v Sloveniji: »Če Rom pokaže voljo do dela, ga Slovenci sprejmejo. A moraš narediti dosti več kot Nerom, da to naredijo. Ko podjetja odpuščajo, so najprej na vrsti Romi. Družina Brajdič je dobila vodo na mojo pobudo. Zunaj imajo šest pip s tekočo vodo, Zveza Romov jim je podarila bivalni kontejner. A težko je dati vodo in elektriko tam, kjer ni gradbenih dovoljenj. Z romsko problematiko se ukvarja preveč ljudi in društev in se sredstva tako razdrobijo, vsa ta društva pa nikoli ne sedejo ter rešujejo stvari skupaj.«

Le izobraženi Romi bodo spremenili svet

Nuša Rustja, prostovoljka v Dnevnem centru Brezje: »Romi so danes še vedno odrinjeni na rob družbe. Neizobraženi, nezaposleni, odvisni od socialne pomoči. Ta pomoč bi morala biti vezana na določene obveznosti Romov, da bi odgovornost, delo, obvezno šolanje ... postali vrednote tudi zanje. Z znanjem se pride do poklica in uspešnega vključevanja v socialno okolje. Le izobraženi Romi bodo sposobni spreminjati svet, v katerem živijo, zato romskim otrokom že enajst let pomagam pri učenju.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.