Novice Svet24

Pogled na dogajanje iz karantene v Rimu je prispeval duhovnik Štefan Hosta, doma iz Sel pri Šentjerneju, ki je po novi maši leta 2016 nekaj časa deloval kot kaplan v župniji Dolenjske Toplice, zdaj pa na Papeški univerzi Gregoriana študira moralno teologijo in je tik pred magisterijem.

Kje ste dočakali epidemijo, kako resno ste vzeli vsa opozorila in omejitvene ukrepe vlade, kdaj so ti prišli?

Osebni arhiv

Epidemijo sem dočakal v Papeškem kolegiju Lombardo, kjer bivam med študijem. To je italijanska ustanova za duhovnike študente, ki prihajajo predvsem iz severnega dela Italije, sicer pa so tu tudi študenti iz drugih delov celinske Italije ter Sicilije in Sardinije. Med šestdesetimi študenti duhovniki nas je v kolegiju tudi kakih deset tujcev. Potem ko so odkrili prvi pozitivni primer, je bilo hitro jasno, da ne bomo smeli ven. Opozorila smo vzeli resno, čeprav so se komu zdela pretirana. Mogoče so res bila. Ne moremo (še) soditi. Vsekakor nihče ni kar tako podcenjeval navodil, saj so kolegi vsak dan prejemali klice domačih, prijateljev in znancev, da jim je kdo od bližnjih zbolel ali umrl. Mislim, da je prav ta izkušnja bolezni in smrti premagala neko živčno iskanje krivcev za virus. Ampak v solidarnosti s še bolj preizkušenimi od nas smo poskušali živeti v omejenih okoliščinah. Opozorila vlade so morda res prišla prepozno, videlo se je tudi nesodelovanje politike oziroma pokrajinskih vlad in vlade premierja Conteja v Rimu. Kasneje pa mislim, da je bila Italija tista, ki je kot prva s svojimi vladnimi dekreti, načini zaustavitve širjenja ter iskanjem rešitev in z najstrožjimi omejitvami pokazala preostalim državam, naj nikakor ne podcenjujejo situacije, in jim je tudi v birokratskem smislu omogočila kakšen hitrejši korak v sprejemanju potrebnih ukrepov.

Slovenci smo prek medijev spremljali grozljive razmere v prenapolnjenih bolnišnicah severne Italije. Zakaj je po vašem mnenju in vedenju Italija doživela tako bolečo izkušnjo?

Preizkušnja, ki je doletela predvsem Italijo, Španijo, Francijo, Nemčijo in ZDA, je res precej huda. Sam razmer v Italiji ne spremljam samo z vidika statistik, ampak predvsem kot vsakodnevna pričevanja življenja in trpljenja mnogih, ki jih je ta bolezen prizadela. Vzrokov tako intenzivnega širjenja koronavirusa ne bi tako »na počez« pripisoval samo neki nogometni tekmi ali neki zabavi, s katere naj bi se virus razširil. Predvsem ne gre pozabiti na vlogo kulture, ki je v Italiji in Španiji drugačna kot pri nas, Slovencih. Potem je tu še dejstvo, da se je virus »z lahkoto« širil po večmilijonskem Milanu in okolici, predvsem po mestih Bergamo, Brescia, Cremona, Parma, Benetke. Upoštevati moramo tudi vidik globalizacije, naše nenehne povezanosti ter vsakodnevnega ogromnega pretoka ljudi – več kot pet milijonov Italijanov vsak dan z vlakom prehaja iz regije v regijo zaradi dela.

Osebni arhiv

Epidemija, ki zdaj k sreči pojenja, je dobesedno zdesetkala starejše prebivalstvo v severnem predelu Italije, pogrebni zavodi niso dohajali pokopavati vseh umrlih, prizori z množicami krst so bili grozljivi. Življenje so izgubili tudi številni duhovniki. Kakšni občutki in misli so vas prevevali ob takih prizorih in dogodkih? Kaj vas je osebno najbolj pretreslo?

Največ žrtev je v deželah Lombardija in Emilija - Romanja. V teh so tudi (nad)škofije Milano, Bergamo, Parma, Cremona. Ker so v naši hiši duhovniki predvsem iz tega dela Italije, je bilo precej težko in dramatično, ko so vsak dan izvedeli za kakšno smrt bližnjih, znancev, župnikov, sobratov duhovnikov, sorodnikov; ali so umirali ali pa so (bili) priklopljeni na respirator ter v popolni osami. Alessandro iz škofije Bergamo mi je dejal: »Pri nas ene generacije duhovnikov preprosto ni več. In to so bili duhovniki, ki so še z vsemi močmi orali ledino v Gospodovem vinogradu.« Težko je bilo tudi za škofe, ki so v nekem obdobju vsak dan pokopavali svoje duhovnike. Neko drugo pričevanje medicinskega osebja iz Bergama je naslednje: »Zdaj zakramentov umirajočim ne pridejo več delit patri frančiškani ali škofijski duhovniki, ker so sami že v večnosti ali pa so zaradi okužbe ostali v samoizolaciji. Bolniki umirajo, medtem ko se dušijo. Mi pa tistim, ki so želeli duhovnika, podarimo samo svojo molitev – od daleč naredimo znamenje križa in zmolimo očenaš zanje. Tako nam je naročil tudi škof, odkar duhovnikov ni bilo več na razpolago.«

Osebni arhiv

Gotovo spremljate dogajanje po svetu in seveda v rodni deželi. Kaj bi iz italijanske perspektive rekli za Slovenijo, kako se je znašla v epidemiji? Se bojite za svoje starše, brate, sestre? Imate stike z njimi?

Z domačimi, prijatelji in znanci iz Slovenije sem veliko v stiku. Morda še več kot prej in na nove načine, ki jih omogoča digitalna tehnika. Pri nas doma je olajševalna okoliščina, da živimo na podeželju, kar velja za večji del Slovenije. Kombinacija spoštovanja vladnih ukrepov in svobode, ki jo ponujajo travniki, gozdovi, samostojno delo na njivi in tako dalje, je lahko posrečena, ker se lahko živi brez prevelike skrbi, da bi škodoval bližnjim zaradi kakšnega nepotrebnega druženja. Mislim, da se je Sloveniji uspelo kolikor toliko pravočasno odzvati, a ne dovolj hitro, kot se žal ni uspelo nobeni državi. Predvsem me veseli odziv oblasti, ki pravi, da v domovini pridno spoštujete ukrepe oziroma da odgovorni državljani vseeno pomenijo večino nad nekaterimi, ki brez odgovornosti krožijo okoli, tudi kadar to ni ne potrebno ne dovoljeno, po načinu iskanja lukenj v zakonu. Mislim pa, da je šlo tudi za pomoč od zgoraj. Glede na to, da je Slovenija sosednja država Italije in da Primorska meji na hudo prizadeto italijansko deželo Benečijo ter da tudi Lombardija ni daleč, mislim, da je bil naš narod obvarovan še hujše tragedije.

Menite, da bo ta izkušnja spremenila pogled na svet, na življenje vseh nas, da se bomo bolj zavedali, kaj so prave vrednote in bistvene stvari v življenju? Kje vidite pozitivne posledice epidemije?

Epidemija že spreminja in bo še spreminjala pogled na svet in naš vsakdan – kot se je zgodilo po vseh večjih tragedijah z virusi v zgodovini človeštva. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da koronavirus morda res spreminja naš način življenja, a ne spreminja človeške narave. Zato je vsekakor ena izmed pozitivnih plati te dramatične dobe predvsem človeška solidarnost. Na primer v Italiji se je več kot sedem tisoč mladih zdravnikov odzvalo na pomoč najbolj prizadetim bolnišnicam, sprejeli so jih tristo. Sicer pa ne bi preveč poudarjal nekih lepih posledic virusa. Bolezen in smrt sta vedno nekaj slabega za človeka, tudi v očeh Boga. A kot je poudaril papež, vsi smo na istem čolnu, tudi Jezus, čeprav se zdi, kot da mirno spi – ker ima zaupanje v Očeta, ki vodi zgodovino. Želim si, da bi s tem pogledom upanja, a tudi realnosti šli naprej v solidarnosti in odprtosti v sprejemanju bližnjega, posebej trpečih in osamljenih, da bi ovrednotili življenje in tako premagovali naš, vase zaverovan egoizem.