Da bi to oviro premagali, so na šolskem ministrstvu z donatorji razdelili že 701 tablico oziroma računalnik ter 800 modemov. A kljub množičnemu odzivu donatorjev, šol in posameznikov sredi aprila ostaja še več kot 600 učencev, ki so se zaradi primanjkljaja sodobne opreme znašli v neenakopravnem položaju. Na to opozarjajo tudi v uradu varuha človekovih pravic. »Šole so zaprte, učenje na daljavo pa v veliki meri temelji na dostopu do informacijske tehnologije in predvideva aktivno udeležbo staršev. Pri varuhu človekovih pravic poudarjamo, da imamo v Sloveniji več sto družin, ki nimajo dostopa do interneta, računalnika. Tudi tiskalnika in papirja ne. To, kar je mnogim samoumevno, za nekatere družine ni. Tiskanje učnih vsebin je za take družine zagotovo velik problem.« Ker gre za posamezne primere, razdrobljene po Sloveniji, so v ospredje stopile šole. In kot ugotavlja Eva Klemenčič s pedagoškega inštituta, so te ubrale različne poti. Tako nekateri učenci naloge in navodila, kaj naj počnejo, prejemajo po telefonu, za povratno informacijo pa zvezke, delovne zvezke ali izdelke fotografirajo in pošljejo učitelju; nekaterim učencem učitelji vsebine dostavljajo prek civilne zaščite, prostovoljcev …, je izkušnje s terena predstavila Klemenčičeva. Poudarila je, da se s tem povečuje neenakost.
»Bojim se, da noben sistem ocenjevanja na daljavo ne bo verodostojen«
Na osnovnih šolah je trenutno 0,5 odstotka učencev, s katerimi šolam ni uspelo vzpostaviti kontakta oziroma jih niso uspele vključiti v izobraževanje na daljavo, v osnovnih šolah s prilagojenim programom je ta delež nekoliko višji in znaša 2,6 odstotka.
Pridobljeno znanje je seveda treba tudi preveriti. Zavod za šolstvo je pred kratkim podal splošne usmeritve glede ocenjevanja. Poudarjeno je, da naj učitelji uporabijo različne oblike in načine ocenjevanja ter naj sami presodijo, ali bodo cilje, ki jih je učenec dosegel v tem obdobju izobraževanja na daljavo, sploh ocenili. Nadalje priporočajo, da se v okviru posameznih kolektivov uskladijo načini ocenjevanja, da se oblikujejo oziroma določijo kriteriji … Torej je sama oblika ocenjevanja prepuščena šolam. So pa v zavodu učitelje pozvali, da naj pri določanju zaključne ocene pretežno izhajajo iz ocen, pridobljenih do 16. marca. Slednjemu pritrjuje tudi ravnateljica OŠ Žetale Silvestra Klemenčič, ki pa ob tem izpostavlja: »Bojim se, da noben sistem ocenjevanja na daljavo ne bo dovolj verodostojen, da bi bile ocene legitimne in da kljub zaupanju staršem ter učencem ne moremo govoriti o transparentnosti. Osebno se bojim, da poglabljamo razlike med tako imenovanimi ranljivimi, da so ti učenci najbolj na udaru glede stresa (kolikor mi je znano, jih preveč zavrača pomoč), da se tudi nekateri učitelji in starši soočajo s situacijo velikega stresa (tudi zaradi premalo računalniškega znanja), zato je trenutno naš največji izziv, kako za delo motivirati nekatere učence z učnimi težavami in kako pomiriti starše, ki se pretirano obremenjujejo s problematiko ocenjevanja znanja.« Majhnost se je v tem primeru izkazala za prednost. »Imamo namreč ta privilegij, da se lahko posvetimo vsakemu učencu individualno, ker poznamo razmere doma in dovolj dobro poznamo sposobnosti učencev, vemo, na kakšen način in koliko jih obremeniti, da ne bo stresov in zavračanj na eni strani ter da pridobijo dovolj potrebnega znanja za napredovanje na drugi strani.«
Pouk na daljavo je eksperiment brez strokovne podlage
Šole so po neuspešnih poskusih vzpostavljanja izobraževanja na daljavo dolžne opozoriti (obvestiti) centre za socialno delo, ki nato po svojih pristojnostih pomagajo pri reševanju nastalega. Zadnji ukrep je sankcija oziroma globa.
Glede pouka na daljavo Klemenčičeva meni, da gre za neke vrste eksperiment, ki se izvaja brez ustreznih teoretičnih podlag in z velikim pomanjkanjem znanj ter izkušenj, v skladu s prepozno prejetimi splošnimi smernicami pristojnih institucij in brez konkretnih sistemskih navodil. Ob tem je okrcala tudi posredovanje informacij o morebitni organizaciji pouka v šolah. »Odločitev o nadaljnji obliki oziroma poteku pouka mora temeljiti na zdravstveni in pedagoški stroki, torej mora biti jasno opredeljeno, kdo, kaj in zakaj to predlaga ter kako to na sistemski ravni izvajati, in ali so lahko med šolami razlike – v katerih primerih in zakaj, ne pa da vodja svetovalne skupine v okviru ministrstva za zdravje pove le, da »nekateri predlagajo, da se razredi razdelijo ... Kdo so ti nekateri, a je to politika, a je to stroka, ali morda izkušnje drugih držav, ki jih lahko preprosto prenesemo v naš izobraževalni sistem?!«
