Javnost in opozicija sta pozorni na vsak porabljen evro. O tem smo se pogovarjali s poslanko Liste Marjana Šarca (LMŠ) Jerco Korče. Govorili smo tudi o vladnih imenovanjih na strokovne funkcije, prikrivanju številk javnosti, prvi interpelaciji in krizi po epidemiji.
Začniva pogovor pri najbolj pereči temi ta hip, na katero aktivno opozarjate tudi sami. Nabava zaščitne opreme. Ali ste poslanke in poslanci do zdaj prejeli kakršenkoli uradni podatek o tem, koliko denarja je država do zdaj porabila za nakup zaščitne medicinske opreme?
Podatka o celotni porabi nimamo, so pa neki javni podatki, kar se lahko razbere iz evidenc. Omenja se številka okoli 200 milijonov evrov, ampak da bi dobili kaj uradnega, to pa ne. So pa to zgolj javno dostopni podatki. Upam, da je res objavljeno vse.
Zakaj po vašem mnenju ni bilo predčasno, še pred prihodom novega koronavirusa, poskrbljeno za zalogo zaščitne opreme v državnih rezervah? Kdo je kriv za to?
Ne drži, da so bile državne rezerve prazne. V njih je tudi tedaj bila neka količina mask. Smešno pa bi bilo, da bi država že eno leto nazaj nakupila pet milijonov mask. Takrat bi se verjetno oglasila tudi javnost, saj tudi virusa ni bilo. So pač neki standardi, kakšne so državne rezerve, ki so namenjene temu, da poskrbijo za tisti prvi sunek. Še pod vlado Marjana Šarca so bile te rezerve sproščene, kar pomeni, da so šle maske iz skladišč in dano je bilo navodilo, da se jih napolni. Govori se tudi, da so strokovnjaki z NIJZ opozarjali, da je treba rezerve napolniti v večjih količinah. Zakaj se to ni zgodilo, je vprašanje za gospodarskega ministra. Ne gre za to, da na kogarkoli valimo krivdo, ampak ve se, kdo je odgovoren, da poskrbi zato, da so državna skladišča polna.
Verjetno bi bil pravi čas za to v trenutku, ko je postalo jasno, da virus prihaja tudi k nam?
Kot rečeno, rezerve so bile sproščene in sprejet je bil tudi sklep o nadomestitvi opreme. S pojavom virusa v Sloveniji bi bil tudi pravi čas, da bi se začelo razmišljati o domači proizvodnji, da bi se postavil neki sistem, kako se nabave zaščitne opreme vrši. Pokazalo se je, da državne rezerve v nekem mirnem obdobju delujejo, ko pride do nekih izrednih situacij, in taka je prva za ves svet, pa niso pripravljeni na to, kako reagirati. To je okostenel sistem, ki bi moral v mirodobnem času pripraviti scenarijei, ko pride do nečesa izrednega.
V zvezi z nakupom zaščitne opreme se piše afera za afero. Kakšen je vaš komentar na to?
Zadeva je konfuzna, grozna. Zanimivo je, kako so organizirani fototermini, ministri spremljajo prihode letal, na novinarske konference se je hodilo za vsak paket mask, ki je prispel. Na koncu, ko pride do zapleta – in zapletov je ogromno – pa se vsi začnejo odmikati in prelagati odgovornost drug na drugega. Dovolj sumov je, da so posamezniki situacijo izkoristili, da so ubrali sistem posrednikov, kar že samo po sebi nakazuje na to, da so v ozadju lahko čudni posli. Smešno je, da se vlada ni odločila, da bi nabavljali po sistemu vlada vladi. Tako so na primer storili Hrvati, ki so se za dobave dogovorili neposredno s Kitajci. Tudi večja slovenska podjetja, na primer Tosama, bi lahko proizvajala zaščitno opremo, seveda traja nekaj časa, da se zorganizirajo, ampak to ne bi smel biti problem. Ne vemo, koliko časa bo epidemija trajala, torej koliko časa bomo zaščitno opremo potrebovali. Tukaj bi morali zagotavljati samooskrbo, vlada pa se je odločila nabavljati prek posrednikov, z nekimi čudnimi klici. Smešno je, da rečeš, da si nekoga poklical in mu rekel, »zrihtaj mi«.
Zelo pregovorno tipično slovensko zveni ta praksa ...
Tako je, Slovenci smo znani po tem. Za neko prvo nabavo mi je mogoče tak klic še lahko razumljiv, da poskušaš najti nekoga, ki ti lahko v dani situaciji čim prej pomaga. Ampak v istem trenutku je treba vzpostaviti sistem nabave. Tukaj so šli pa povsem zunaj sistemov in vprašanje je, komu je bilo v interesu, da se zadeve kupujejo prek določenih posrednikov. Vemo tudi, da večina izmed njih pred tem ni opravljala dejavnosti proizvodnje ali dobave kakršnekoli zaščitne opreme. Ob tem se avtomatično pojavi vprašanje, kakšno kakovost lahko zagotavlja neko podjetje, ki se pred tem ni ukvarjajo z zaščitno opremo, ampak na primer z avtoprevozništvom. To bi lahko privedlo tudi do ogrožanja zdravja ljudi.
Odstopil je direktor blagovnih rezerv Anton Zakrajšek, napovedana je notranja revizija poslov, policijska preiskava na zavodu za blagovne rezerve ... vse to se je dogajalo v zadnjih dneh. Ima po vašem mnenju to zaporedje dogodkov skupni imenovalec?
O razlogih nerada špekuliram, vemo, kakšno je bilo zdravstveno stanje Zakrajška, deluje pa, kot da je celotna situacija prelaganje odgovornosti. Očitno prihaja do tega, da bomo žrtvovali skakača, zato da v tej šahovski igri ohranimo kralja. Vse skupaj deluje v to smer, da se bo poiskalo krivce na nižjih ravneh. Kar je v redu, saj nekdo je odgovoren, ampak objektivno in politično odgovornost pa vedno nosi vrh. Če vrh ne ve, kaj se dogaja spodaj, in to odgovornost preloži, potem je vrh nesposoben. V teh časih je edina stvar, s katero se ukvarjajo ministrstva, epidemija in vse, kar je s tem povezano. Nekih drugih zadev na ministrstvih ta trenutek nimajo. In dolžna bi bila poskrbeti, da ta njihova edina naloga nima nikakršne sence dvoma. Še enkrat: njihova edina naloga je bila, da te stvari spremljajo in da so transparentne, sploh če govorimo o poslih, ki so vredni nekaj sto milijonov evrov. To občutijo tudi podjetja in ljudje. Na eni strani bo sledila ekonomska kriza, na drugi strani pa vidimo zapravljanje denarja kar tako čez prst.
Verjetno prav zaradi vsega povedanega, s poudarkom na politični odgovornosti, tudi predlog za parlamentarno preiskovalno komisijo s to tematiko ...
Seveda. Preiskovalna komisija je tista, ki išče politično odgovornost. Imamo dve možnosti, prva je, da politik sam presodi, ali je šel predaleč, in da je njegova objektivna odgovornost dovolj močna, da jo prevzame sam, kar pa se v tem primeru ne kaže. Zato je parlament tisti, ki je na potezi, da razišče in zdaj razčisti te zadeve, ne da se bomo čez trideset let pogovarjali, kako so nekateri v času, ko je narod stopil skupaj, bil discipiniran, izvajali čudne posle.
Torej že razmišljate o interpelacijah, ki bi se lahko zgodile, če boste prepoznali politično odgovornost posameznikov?
Opozicija ima različne vzvode, eden izmed njih je tudi interpelacija, zrelih zanjo je glede na dogajanje na različnih področjih več ministrov. Ko se začnejo dogajati takšne afere, nam koalicija sama daje na pladnju vse, da ne moremo ostati tiho, ker bi bili s tem na neki način sokrivi. Interpelacija zoper ministra Počivalška je glede na vse medijske objave pravzaprav dejstvo, o vseh podrobnostih pa se bomo v LMŠ pogovarjali z opozicijo.
Kdaj je pravi čas za zagon komisije?
V vsakem primeru je priprava dokumentacije za preiskovalno komisijo daljši proces. Odredbo imamo pripravljeno, potem mora zadeva še skozi državni zbor, pridobiti je treba dokaze in nato se oblikuje dokazni sklep. Zdi se mi pravi čas, ker bo celoten postopek trajal še precej časa. Ne moremo pa vedeti, kdaj bo konec epidemije. Pretekle komisije so se vedno ukvarjale z zadevo, ko je ta že bila dana z mize in odločevalci niso bili več na političnih funkcijah oziroma se glavnine dogajanja – tako so vsaj trdili – niso več spomnili, zato je bilo tudi iskanje odgovornosti pri nekaterih nesmiselno. Nekateri je niso prevzeli, na primer pri TEŠ 6 političnih konsekvenc ni bilo in se nekateri še vedno nahajajo na političnih funkcijah. Mislim, da je zdaj pravi čas. Sami so nas pripeljali do tega, da moramo iti v to. Nihče se ne želi ukvarjati z interpelacijami, ampak če sami zadeve pripeljejo tako daleč, potem je naša služba kot opozicija, da odreagiramo.
V LMŠ in SAB ste si v zadnjih dneh izmenjali nekaj različnih mnenj glede preiskovalne komisije. Kako odgovarjate na očitke, da predlagate ustanovitev dvojnice KPK?
Ve se, po katerih zakonih deluje KPK, te zadeve so jasno ločene. Ne vidim, da bi prišlo do podvajanja s KPK, niti kakšnih ostrih besed, oni imajo ahko neko drugačno videnje, kako bi moral potekati nadzor nad finančnim poslovanjem, kar je čisto v redu. Takrat ko so želeli ustanoviti neki nadzorni organ, smo jim samo povedali, da že imamo Komisijo za nadzor javnih financ, tako da podvajanje organa ni smiselno, tako kot ne bi bili smiselni dve preiskovalni komisiji. Vse ostalo pa pri postopku ustanavljanja preiskovalne komisije poteka normalno.
Domovi za starejše so postali nekakšni centri okužb. Ali ne bi bilo treba drugače ravnati, da bi preprečili širjenje okužb pri najbolj rizični skupini oseb?
Občutek je, kot da smo na generacijo, ki je največ naredila za to, da smo, kjer smo, da imamo svojo državo in je gradila vse skupaj, pozabili. Žalostno je, da so domovi za ostarele – ki so že več let problem, ne samo zaradi koronavirusa – področje, ki se do zdaj še ni uredilo. V tem trenutku pa se mi zdi, da je komunikacija, ki jo država vodi do domov, nekje zastala. Vedelo se je, da so domovi za ostarele žarišča okužb, pa se ni hitro odreagiralo ali se sploh ni. Vidimo tudi, da v domovih nimajo strokovnega znanja, da bi se lahko spopadli s situacijo. Če imamo proste kapacitete v bolnišnicah, ne razumem, zakaj jih ne bi mogli na tak način zapolniti. Za življenja gre, vendar. Torej, da se starejše in rizične skupine premakne v bolnišnice. Mislim, da bi se morale sestati skupine zdravstvenega ministrstva in ministrstva za delo – sicer menim, da s tem že zamujajo – ter poiskati rešitev, kako zaščititi tiste, ki niso okuženi in tiste, ki so okuženi. Ne pa da so domovi prepuščeni samim sebi. Imamo zdravnike iz zasebnih ordnacij, ki zdaj ne delajo in bi se jih lahko vključilo, da poskrbijo za starostnike in tiste, ki so najbolj ranljivi. Tukaj smo zaspali.
Po drugi strani pa se je v preteklih dneh ptujska bolnišnica branila starejših bolnikov s covidom-19 in jih niso želeli sprejeti. Kako komentirate takšno »barantanje« s pacienti v trenutnih razmerah?
Glavni težava je običajno komunikacija. Torej, na kakšen način odgovorni – vlada v tem primeru – pristopi do bolnišnice in ji skomunicira zadevo. Natančno pojasni, kako bi to speljali, in potem tudi lokalna skupnost to lažje sprejme. Razumem, da se pojavijo neki dvomi. To je človeško. Ne razumem pa, ko gre za lokalno prebivalstvo, še huje, ker so to zdravstveni delavci, da rečejo za kogarkoli v tej državi, da v njihovo okolje ne spada. Sploh ker gre za starostnike. Tukaj je nastala črna pika, da je del zdravstvenih delavcev postal nesolidaren do družbe.
Menim pa, da je manjkala neka osnovna komunikacija. Enako se je dogajalo pri migrantskih centrih. Prihajam iz Logatca, kjer smo nastanili migrante, in spomnim se obdobja, kako pomembna je bila komunikacija z lokalnim okoljem. Skratka, način komunikacije ni nepomemben, sicer se dogaja, kar sprašujete. Zato sem kritična do komunikacije, vezane na celotno situacijo s koronavirusom. Zlasti vladne, ker nastaja vtis, da neke številke prikriva ljudem, jih ne prikaže na pravi način. Težave imamo pridobivati statistične podatke, kje je največ okuženih, katera starostna skupina je najbolj obremenjena. Slovenci smo zelo disciplinirani, se držimo odlokov, mislim, da smo dovolj solidarni kot državljani, da s pravilno komunikacijo odgovorno sprejmemo neke stvari. Tukaj je pa na marsikaterem področju komunikacija manjkala, je bila napačna, uporabila se je retorika represije. Morda je enako tudi v primeru Ptuja. Stvari se ne pojasnjuje na aroganten način, ampak na način, da smo vsi skupaj na isti ladji in da se poskuša predstaviti, kako bomo skupaj težavo rešili.
Omenili ste tudi prikrivanje podatkov o številu okuženih. To je skrb vzbujajoče ...
Vsako prikrivanje podatkov ima namen. Želiš manipulirati, prikazati stvari tako, kot ustreza tebi. Ne želim reči, da je ta vlada k določenim zadevam pristopala na nedemokratičen način, ker se mi zdi to preostra beseda. Ampak, da so nekatere ukrepe sprejeli na način, kot so si jih oni želeli, in jih na tak način tudi prikazali. Na način, da ljudem ne pokažejo podatkov. Ampak v časih, ko imamo demokracijo, družbena omrežja, smo odprta in svobodna družba, je naloga vsake vlade, da ljudem pove dejstva, ki obstajajo. Ljudje skozi številke in resnico lažje sprejmejo neke omejitve in se tudi lažje sporoči vladi, zakaj neki ukrep ni smiseln. Tudi opozicija lažje sprejema vladne ukrepe in pomaga pri njihovi implementaciji. Vsak, ki pa prikriva podatke, pa mislim, da ima v ozadju neke druge namene, ki pa po navadi niso najbolj čiste narave. Ta vlada je šla v javnost z zelo čudno retoriko. Zaprli so meje občin, na drugi strani pa ne znajo posameznemu županu sporočit,i kakšna je dejanska situacija v njegovi občini. Mislim, da bomo morali začeti razmišljati v smeri, da Slovenija ni enota, ker Maribor ni enak Kopru. Ukrepi se bodo morali verjetno po nekih zaključenih celotah – niti ne občinah, ker jih je preveč – sproščati nekje hitreje, drugje počasneje. Težave bodo nastale že zdaj, ko se bodo ljudje vrnili v službe, kaj bo z vrtci, v čigavi domeni je to ... potem šole ... vse te stvari ostajajo odprte, ker ni neke jasne statistike, ki bi kazala, v katerih družbenih skupinah je največ okuženih, katera so kritična območja v Sloveniji, kje so pa tista območja, kjer se bodo ukrepi lahko hitreje sproščali.
Težava je tudi, da je informacije sporočala politika in ne stroka. Stroka je bila zelo kmalu po prihodu te vlade potisnjena v ozadje in to je slabo, ker ljudstvo, ki je politično nehomogeno, lažje zaupa strokovni javnosti. Če pa politika sporoča neke podatke, jih pa lahko manipulira, tako kot ji ustreza.
Po odstopu direktorja blagovnih rezerv Antona Zakrajška je vlada za v. d. direktorja imenovala nekdanjega direktorja Kobilarne Lipica Tonija Rumpfa, ki pa tudi že nosi madež. Leta 2012 je namreč odstopil od vodenja kobilarne zaradi ugotovitev računskega sodišča o domnevnih nepravilnostih pri finančnem poslovanju. Kako komentirate takšno menjavo?
Slabo je, ko nekdo kot politik imenuje na vodilne položaje samo tiste, ki so njemu politično blizu, ima z njimi neko preteklost oziroma jih dojema kot take, ki bodo upoštevali njegove ukaze. Politika ne bi smela nastavljati tiste ljudi, ki so ji blizu, ampak predvsem takšne, ki imajo znanje in sposobnosti ter znajo povedati, da kakšne stvari ne delaš dobro, da bi jo lahko naredil drugače. Ljudi, ki so na svojem področju strokovnjaki, četudi tebi to politično ni blizu. Le tako lahko vodijo neko organizacijo dolgoročno. Ne samo v skladu z eno politično možnostjo, ampak v skladu s tem, kar je dobro za državo. Ne da imaš »kimavčke«, ampak strokovnjake, ki zadevo vodijo tako, da je pravilo in dobro. Mislim, da smo neka enopartijska imenovanja prerasli, ampak očitno se v glavah nekaterih politikov še vedno dojemajo tako. Enak primer imamo pri imenovanju programskega in nadzornega sveta na RTV Slovenija. Če bi politika imela voljo, bi bilo treba spremeniti zakonodajo, ker je samo po sebi smešno, da politika imenuje svoje ljudi tudi v programski svet RTV. To potem ni več javna televizija vseh ljudi. Ampak mislim, da politika še ni zrela za to. Sploh ne v času, ko so v državnem vrhu ljudje, ki so predolgo v politiki in so navajeni nekega načina dela, ki je zelo enosmeren. Vodenje države si predstavljajo kot neko zasebno organizacijo. Politik pride in gre, država pa ostane. Mislim, da je treba pustiti strokovnjake na svojih položajih, če delajo dobro, in se nanje opreti, da ti dajo neko strokovno oporo, predvidijo scenarije, politik pa na podlagi tega sprejme politično odločitev in ne obratno, da politik diktira stroki, kaj naj predlaga in nato ravna v skladu s tem.
Šefu vaše stranke Marjani Šarcu očitajo, da ni na poziciji, da bi kritiziral, glede na to, da je odstopil s položaja predsednika vlade. Kakšno je stališče LMŠ na takšne očitke?
Razlogi za odstop so večplastni. Medijski zapisi beležijo jasna dejstva, zakaj je na koncu Marjan Šarec sprejel odločitev, ki gotovo ni bila lahka. Ve se, da je bila to manjšinska vlada, ki bi in je zelo dobro funkcionirala, če bi politični akterji ohranili zavedanje, da je tako delovanje veliko bolj specifično. Da je bilo ogromno partnerjev in interesov, da se je Levica, s katero smo sicer v LMŠ dobro sodelovali, v nekem trenutku odločila in podporo vladi odrekla. Ve se tudi, da so v ozadju potekali zelo močni dogovori trenutnih koalicijskih strank. To se je nakazovalo že nekaj časa. Nekih pravih afer ni bilo, še tiste, ki so bile, je umetno sproducirala opozicija. Kar je pomenilo, da je od prve faze podcenjevanja Marjan Šarca s strani dela stare politike prišlo do tega, da so spoznali, da je sposoben voditi vlado, da je sprejel ukrepe, ki so kazali, da se dela za ljudi. Očitno je del stare politike vse to zmotilo, zato so menili, da je takšnega človeka treba destabilizirati in ga rušiti. Ko vsak dan ugotavljaš, kako boš vodil politiko in usklajevanje znotraj koalicije in imaš še močno opozicijo, ki te ruši, potem pač ugotoviš, da ne boš mogel uresničiti vsega, kar si obljubil ljudem, in rečeš, da tako ne gre več naprej. Ljudem poveš, da si tukaj zaradi njih in da teh igric, ki se jih gredo ostali, ne moreš več prenašati, in odstopiš. Mislim pa, da nihče izmed tistih, ki so nategovali to elastiko, ni pričakoval, da bo predsednik vlade imel pogum in presekal. To, kako hitro se je nova vlada sestavila na podlagi nekih finančnih in zasebnih interesov, pa samo potrjuje že prej omenjene indice, da so bili pogovori v ozadju zelo močni.
Kaj nas čaka v prihodnje? Kakšne politike se lahko nadejamo Slovenci?
Ves svet ne ve, kaj bo prinesla ta epidemija, zato poskušam na zadeve gledati pozitivno. Vsaka kriza je do neke mere priložnost, če smo to sposobni videti. Govorim o tem, da nam je kriza dala to, da bomo z mize končno pospravili debate o javnem zdravstvu, ker je ravno to v veliki meri pripomoglo, da smo prvi val epidemije tako dobro zvozili. Ponosni smo lahko, da smo skozi leta ohranili ta sistem in bomo morali skozi leta še trdo delati na njem in ga nadgrajevati, kje pa tudi spremeniti. Druga stvar je samooskrba, da bodo države začele veliko bolj gledati na to, kako samooskrbne so, naj gre za hrano ali zaščitno opremo in kako vsako krizo lažje prebroditi. Enako velja za to, da lahko marsikatero stvar naredim digitalno, da to ni več tako velika težava pri ljudeh. S prihodom virusa se je pokazalo, da je mogoče, čeprav se je prej govorilo, da ni. Tudi delo od doma, šolanje ...
Kakšen bo svet po epidemiji?
Mislim, da je nesluteno, kakšna ekonomska in socialna kriza je pred nami. To je dejstvo. Tudi v Evropski uniji se nekatere stvari dogajajo na precej zanimiv način. Vprašanje je, kako bo EU izšla iz te krize, koliko solidarnosti bomo ohranili. Slovenci smo pokazali, da smo solidarni, da se znamo hitro prilagajati, zato mislim, da bomo znali iz krize potegniti nekaj dobrih stvari. Tudi okolje si je na ta račun že malenkost opomoglo. Vsaka kriza je priložnost, da najdemo nov družbeni model. Virus je pokazal slabe strani kapitalizma. V nekih stvareh se je sesul sam vase. Upam, da se bo svet preoblikoval v neki nov družbeni sistem, da ne bomo zgolj nazaj gradili to, kar je bilo v kapitalizmu, ampak da bomo pogledali, katere so bile dobre stvari tega sistema in v katerih segmentih lahko države postavijo nov družbeni sistem. Samooskrba nam je položena v zibelko, večina Slovencev rada obdeluje kakšen vrtiček. Upam, da bomo uspeli spoznati, da potrošnja ni tista, ki je pomemben del našega življenja, da osnova za srečo niso ceneni izdelki z drugega konca sveta, ampak da imamo še marsikaj drugega. Morda je marsikdo odkril kakšen gozdiček okoli svojega doma, za katerega prej ni vedel. Zadev, ki so lahko v tej sitauciji pozitivne, je kar nekaj.
