Kako so mu pri srcu daljave, pove tudi to, da se je na start ultramaratonov po Sloveniji in Hrvaški praviloma od doma odpeljal s kolesom.
Tako je imel, še preden je začel tekmovati, za seboj že ultramaraton. Sicer pa se je leta 2015 odpravil na ekstremno, 4400 kilometrov dolgo kolesarsko dirko Transcontinental, iz Belgije v Turčijo, v Istanbul. Naslednje leto je imel zdravstvene težave, leta 2017 pa je že prevozil 1400 kilometrov na hrvaškem ultramaratonu Hard CRO. Lani se je podal na ultramaraton po 14 državah z Nordkappa, najsevernejše točke Evrope, do 7400 kilometrov oddaljene Tarife na skrajnem jugu Španije. Že trikrat je prevozil tudi 2200 kilometrov dolgi polkrog po Italiji.
Od zahoda do vzhoda ZDA
Vse si plača sam. Za prihodnja kolesarjenja so se mu sicer ponudili tudi sponzorji, »a ob takšni podpori bi takoj čutil večjo odgovornost. Na startu nikoli ne vem, ali mi bo uspelo priti na cilj,« je dejal.
Za letošnji podvig si je omislil sodelovanje na Trans Am Bike Race, ki velja za najdaljšo in najtežjo kolesarsko preizkušnjo na ameriških tleh. A ji je bil kos in postal je šele drugi Slovenec, ki je uspešno prispel na cilj 6870 kilometrov dolge poti od zahodne do vzhodne obale ZDA. Na startu v Astorii v državi Oregon jih je bilo 85, in čeprav se takrat Boris ni nameraval pripeljati na start s kolesom, se mu je zgodilo prav to. Prejšnji dan je v Portlandu zamudil avtobus, ki je odpeljal v Astorio, in tako jo je tja mahnil kar s kolesom ter pred startom že opravil 200-kilometrski »trening«.
»Gre za dirko brez pomoči. Plačali smo startnino in bili prepuščeni sami sebi. Za hrano in prenočišče smo morali poskrbeti sami. Sicer pa smo se na startu znašli moški in ženske z vsega sveta, stari od 19 do dobrih 70 let. Načrtoval sem, da bom pot prevozil v 23 dneh, a sem potreboval 25 dni in 17 ur ter prišel na cilj 26., a do takrat jih je odstopilo že 28. Prvi je prišel na cilj v 17 dneh, čeprav ne vem, kako mu je to uspelo. Mogoče je kdo posegel tudi po kakšni prevari, kar pa je povsem brez pomena. Ne nazadnje ni na koncu nikakršne nagrade in vsak tekmuje predvsem sam s seboj, ker si želi dokazati, kaj zmore. Vsaj tako sem dirko razumel jaz,« pravi 53-letni Pupič.
Boris pohvali ameriške ceste, ki so lepe, široke, na njih ni peska in ob njih ni smeti, medtem ko so vozniki zelo pozorni do kolesarjev. Po stranskih cestah promet ni bil gost, po avtocestah pa so bili odstavni pasovi, po katerih so smeli voziti. Astoria leži le nekaj metrov nad morjem, kolesarji pa so se na poti proti vzhodu povzpeli celo na 3600 metrov nadmorske višine. A Boris pravi, da je bila vožnja po ravnini, kjer je pihal močan veter, hujša od gora.
Ali je z njim vse v redu
»Najtežje je bilo zadnjih 2000 kilometrov, ko je bila cesta valovita, kar je pomenilo nagel spust in dolg vzpon. Pa še vročina je pripekala. Sicer pa so se temperature gibale od nič do več kot 40 stopinj Celzija. Otepati sem se moral tudi psov s farm. Ljudje so bili prijazni. Ko sem počival ob cesti, so me prišli vprašat, ali je morda z mano kaj narobe. Problem sta bili hrana in pijača, ki ju ni bilo mogoče kupiti tudi na razdaljah po 200 kilometrov, a tudi sicer je bila hrana slaba,« pripoveduje.
Ves čas kolesarjenja je Boris spal zunaj. Saj bi šel lahko v hotel, a je bilo drago, tako in tako pa je spal le po tri ure skupaj. »Vse sem financiral sam. Za prihodnja kolesarjenja so se že ponudili sponzorji, a ob takšni podpori bi takoj čutil večjo odgovornost. Na startu nikoli ne vem, ali mi bo uspelo priti na cilj,« je skromen in iskren črnomaljski trgovec.
Novi načrti
Prihodnje leto se bo spet odpravil na ultramaraton, odloča pa se med Evropo in Ameriko. »Vožnja po Evropi je težka, ker je veliko makadama, sicer pa je pot zanimiva in oskrba dobra. A bolj me mika Trans Am Bike Race, saj Američani veliko pišejo o tem tekmovanju na družbenih omrežjih in o njem veliko govorijo po vsem svetu. Več kot tri četrtine kolesarjev se je letos udeležilo ameriškega ultramaratona prvič. Po navadi se na to pot ne odpravijo še drugič, ker vedo, kaj jih čaka. Meni pa se zdi, da mi bi bilo prav zato, ker pot že poznam, lažje,« sklene razmišljanje.
