Čeprav je vedela, da se lahko zgodi kaj takega, saj imajo težave z ledvicami v družini, je bil šok, ko ji je zdravnik sporočil novico o bolezni, vseeno hud.
Iris Stres iz Bovca je bila do svojega 50. leta zdrava. »Vsako leto sem hodila na preglede, ker smo imeli v družini bolezni ledvic. Dali so mi vedeti, da bi lahko zbolela tudi sama oziroma da bi lahko prišlo od kronične ledvične odpovedi in dialize, kar se je potem tudi zgodilo,« pojasni uvodoma.
Ko je šla namreč pred nekaj leti znova na letni preventivni pregled, so jo poslali tudi na odvzem krvi. »Laboratorijski izvidi so bili takrat tako slabi, da sem morala nemudoma na hemodializo. To je bil velik pretres. Vedela sem, da se to lahko zgodi, a sem vseeno upala, da ta scenarij ne bo del moje prihodnosti. Težko sem se potem sprijaznila s svojo novo realnostjo, po drugi strani pa sem se preprosto morala soočiti z dejstvom, da bo moje življenje odtlej pač drugačno.«
Hvaležna, da ji tako pomagajo
Zdaj Stresova že skoraj pet let hodi na hemodializo, in sicer trikrat na teden. »Na srečo imam dializni center blizu, v Kobaridu. Če ga ne bi bilo, bi morala na filtriranje krvi v Šempeter pri Gorici. Pot do tja iz Bovca bi bila dolga, in to po ovinkasti cesti skozi posoško dolino, ki je res zoprna.«
Hvaležna je bila tudi ob odzivu nadrejenih in ostalih sodelavcev, ko jim je povedala za bolezen. »Zaposlena sem na Občini Bovec, na oddelku za upravljanje občinskih objektov. Ko sem županu zaupala diagnozo, pa tudi, da bom večkrat na teden po nekaj ur na dializi, je bil zelo razumevajoč. Povedala sem, da bi rada normalno delala še naprej, če bom le zmogla, in pri tem so me tako on kot ostali sodelavci zelo podprli,« pravi in doda, da je za to zelo hvaležna. »Včasih celo kakšen sestanek zamaknejo zaradi moje dialize. Da so tako uvidevni, mi ogromno pomeni,« izpostavi.
Črne misli
Priča o tem, da se ji je življenje močno spremenilo. »Ko pride bolezen, te 'zabremza'; precej se ji moraš prilagoditi. Letos sem, na primer, odkar sem na dializi, sploh prvič šla na morje, saj sem si lahko v kraju, kjer smo letovali, organizirala filtriranje krvi,« pravi. Iskrena je tudi, ko je govor o tem, kako človek prestane temne čase. Povedala nam je, da ji, sploh ko je sama, misli večkrat uidejo k bolezni. »Ko pomisliš na to, da boš vse življenje odvisen od aparata, so občutki kar črni, a jih moraš preprosto potisniti ven iz glave. Rada imam življenje, dobre ljudi. In teh je okoli mene kar precej. Če se kdaj sama ne zmorem 'oborožiti' s pozitivnimi mislimi, mi to pomagajo storiti oni. Imam kar nekaj psihološke, moralne podpore v okolici, kar izjemno cenim.«
Kaj pa transplantacija?
Sicer se za zdaj, dokler so izvidi še zadovoljivi, za presaditev ledvice ni odločila, s čimer se strinjajo tudi zdravniki. »Pa tudi izkušnja v kobariškem dializnem centru je res dobra. Osebja tam ne morem prehvaliti. Ko grem tja, se počutim, kot da bi prišla v svoj drugi dom. Želim pa si, da bi, če bi bila presaditev potrebna, imela možnost prejeti ledvico od darovalca organov. Čakalne vrste so lahko dolge. Vsak bi moral pri sebi razmisliti, ali želi postati darovalec in tako nekomu pomagati, mu rešiti življenje. Sicer je jasno, da je s stališča zdravja človeku težko sprejemati take odločitve, saj se s tem preprosto ne ukvarjaš. Ko pa sam zboliš ali zboli nekdo v tvoji bližini, se ti odpre nov pogled na te stvari in začneš razmišljati drugače. Verjetno bi, če bi razmišljali na ta način, več ljudi postalo darovalcev organov po svoji smrti,« so njene zaključne misli.
