Sklep o sodni preiskavi priča, kateri akterji so utemeljeno osumljeni, da so bili del izsiljevalske mreže, ki je merila na podjetja v težavah. Prvi med obdolženci je Matjaž Majcan, nekdanji vodja mariborske podružnice Hranilnice Lon. Je osrednji lik iz zgodbe o bančni kriminalni mreži, ki jo je razkril podjetnik Veselin Djurovič iz podjetja Agroruše iz Ruš pri Mariboru.
Preiskovalni sodnik Slavko Gazvoda z Okrožnega sodišča v Mariboru je januarja letos sklep o preiskavi izdal zoper sedem oseb. Majcan je obdolžen za več kaznivih dejanj v različnih zadevah. Sodnik je zapisal, da je utemeljeno osumljen pomoči Martinu Kandriču pri kaznivem dejanju nedovoljenega sprejemanja daril. Kandrič je bil uslužbenec NKBM, postavljen za upravljanje problematičnih naložb in tako tudi za dokumentacijo za prestrukturiranje kredita Agroruš.
Osrednji lik Matjaž Majcan
Po navedbi iz sodne preiskave je »Majcan od Veselina Djurovića dne 26. 1. 2018 v Mariboru zahteval zase, za Kandriča in za druge še neznane osebe nedovoljeno nagrado 170 tisoč evrov kot protiuslugo, da bodo uredili odpis terjatev do družbe Agroruše s 50-odstotnim diskontom«. To bi pomenilo odpis kar 1,7 milijona evrov. Sodnik je tudi zapisal, da je Majcan od Djurovića »zahteval, da pri notarju Gorazdu Šifrerju deponira 170 tisoč evrov gotovine, nedovoljene nagrade«.
Utemeljeno je osumljen tudi v zadevi Sačić, saj naj bi kot vodja mariborske poslovne enote Hranilnice Lon junija lani »prek Sebastijana Selinška od Nermina Sačića zase zahteval nedovoljeno nagrado dva tisoč evrov ali dva odstotka od kredita kot protiuslugo za odobritev kredita za nakup nepremičnine«.
Nadalje Majcana bremenijo, da naj bi pomagal Nataši Matijević pri kaznivem dejanju nedovoljenega sprejemanja daril. Matijevićeva je v podjetju Snaga skrbela za javni razpis gradbenih del sanacije strehe avtobusne postaje v Mariboru. Kot piše v sklepu o sodni preiskavi, je Majcan od Sebastijana Selinška, direktorja firme Klemaks gradnje, »zahteval nedovoljeno nagrado deset tisoč evrov zase in za Natašo Matijević kot protiuslugo za pridobitev kvalitetnih informacij, ki mu bodo (Selinšku) koristile pri pripravi konkurenčne ponudbe za izvedbo gradbenih del sanacije strehe ... in kot protiuslugo za pridobitev navedenega gradbenega posla«. Na javnem razpisu Snage je potem zmagal Klemaks, za kar je poskrbela Matijevićeva, Majcan pa je uredil, da je Klemaks gradbena dela financiral z najetim kreditom pri Hranilnici Lon. V kazenskem postopku sta tudi Selinšek in Matijevićeva.
Prav tako Majcana bremeni utemeljeni sum, da je sodeloval pri nezakonitem poslu enega od uslužbencev NKBM (še neznanega), s tem, da je septembra lani od Ivana Bezjaka zahteval zase in za druge osebe nedovoljeno nagrado kot protiuslugo za ureditev posla refinanciranja obveznosti družbe Komunaprojekt za znesek 4,13 milijona evrov. Od Bezjaka je zahteval, da denar deponira pri notarju Gorazdu Šifrerju. Od slednjega je kasneje prejel skupno 60 tisoč evrov, drugi pa 70 tisoč evrov. Poudariti velja, da je tudi Šifrer glede Agroruš v kazenskem postopku, saj naj bi vedel, da gre za nezakonite zadeve. Kandriču naj bi pomagal tako, da je Djurovića prepričeval, naj verjame Majcanu, kako bi lahko prišel do diskonta. Opisal mu je, kako so to izvedli pri Komunaprojektu. Več o primeru Komunaprojekt lahko preberete v tej številki v članku Rada Pezdirja. A niti tu se ne konča seznam kaznivih dejanj, ki jih Majcanu očita tožilka s specializiranega državnega tožilstva Mojca Petan Žura. Tožilka trdi, da je zahteval podkupnino kot protiuslugo za pridobitev posla, ko je kot vodja enote Hranilnice Lon oktobra lani od Mihe Recka, direktorja firme Aurum Metal, zahteval 2500 evrov v zameno za pridobitev posojila firmi Aurum Metal za nakup nepremičnine. V postopku je tudi Recek osumljen dajanja podkupnine.
»Matjaž Majcan je od Veselina Djurovića dne 26. 1. 2018 v Mariboru zahteval zase, za Kandriča in za druge še neznane osebe nedovoljeno nagrado 170 tisoč evrov kot protiuslugo, da bodo uredili odpis terjatev do družbe Agroruše s 50-odstotnim diskontom.«
Večletno izčrpavanje
Veselin Djurović se kriminalni mreži ni hotel ukloniti. Kot je dejal za Reporter, Agroruše proizvajajo trda in tekoča gnojila ter substrate za uporabo v kmetijstvu. Več desetletij so priznani na trgu, tudi v tujini prejemajo priznanja za odličnost. Ob razkrivanju izsiljevanja je ugotovil: vse od leta 2013 so morale stranke (firme) za vsako podaljšanje kredita ali za nova posojila posebej plačevati posameznikom na NKBM in z njimi povezanim osebam mimo uradnih postopkov. Povezani so bili tudi z ljudmi iz banke Sparkasse, vezni člen pa je bil Majcan. To »poslovanje« se je začelo po odhodu Matjaža Kovačiča s čela banke, ko je prišla ekipa Hauca. Djurović nima indicev, da naj bi bil v zadeve vpleten tudi Aleš Hauc. Je pa Hauc na banko pripeljal Primoža Britovška, nekdanjega uslužbenca Sove, ki je postal vodja službe za korporativno varnost, kasneje pa izvršni direktor. Več o Britovšku kasneje.
Po besedah Djurovića se zgodba o Agrorušah začne konec leta 2012, ko NKBM firmi ni izplačala že odobrenega kredita 200 tisoč evrov, čeprav je bil zavarovan z nepremičnino in garancijo Slovenskega podjetniškega sklada. Namesto tega se je, kot pravi Djurović, pri njih oglasil posrednik Dušan Pompe (bil je že zaprt zaradi oškodovanja upnikov) ter je »v imenu NKBM« poskušal postati svetovalec družbe za finance in zahteval visoko provizijo za kredit. Pokazal jim je izpiske njihove zadolženosti do banke. Te podatke je lahko dobil samo od uprave ali bančnih referentov na NKBM. Kljub vsem prošnjam in srečanjem jim banka odobrenega kredita ni hotela izplačati. Firma je prišla v težave zaradi finančne krize, z upniki se ji je uspelo dogovoriti za postopek prisilne poravnave.
Sledila so štiri leta finančnega izčrpavanja, saj se je, opozarja Djurović, NKBM odločila, da družbo uniči, čeprav je bankam odplačevala do 650 tisoč evrov anuitet. Vseeno so poslovali uspešno, skupaj so odplačali 3,2 milijona evrov dolga, od tega NKBM 1,6 milijona. A niso dobili denarja niti za nakup surovin, zato so izgubili številne pogodbe z multinacionalkami. Ker zaradi visokih anuitet niso mogli realizirati poplačila upnikov po pogojih prisilne poravnave, so leta 2016 začeli dogovore z bankami za refinanciranje kreditov. Izsiljevalska mreža z lovkami na NKBM je vedela, da imajo velike težave, in so si zato tudi njih vzeli za tarčo. Djurović pravi, da so uničili 40 firm, pri čemer jih je veliko tudi pristalo na plačilo podkupnine.
Na NKBM, ki je od leta 2015 v lasti ameriškega sklada Apollo, smo poslali več vprašanj. Med drugim smo napisali, da je Locke Djuroviću povedal, da so na NKBM odpustili kar precej sodelavcev, ki so se ukvarjali s spornimi posli v banki. Na vprašanje, za katere sodelavce je šlo, niso odgovorili. Locke je na tistem sestanku z Djurovićem slednjega vprašal, ali se pozna s Primožem Britovškom (nekdanjim izvršnim direktorjem NKBM) in v kakšnem odnosu sta. Vendar, trdi Djurović, je Locke to na zaslišanju na sodišču zanikal. Na vprašanje, zakaj, z NKBM ni bilo odgovora. Predsednik nadzornega sveta NKBM Andrej Fatur je na zaslišanju na sodišču izjavil, da so se okoli banke formirale skupine, ki so jo ugrabile. Na vprašanje, naj pove, kdo so ti ljudje, nismo prejeli pojasnil. Zapisali so, da je »Nova KBM po sestanku z gospodom Djurovićem izvedla interno preiskavo in prva o ugotovitvah obvestila pristojne organe 5. 3. 2018. O prijavi Nove KBM na pristojne organe smo obvestili g. Djurovića, ki je, kolikor nam je znano iz medijskih objav, nato tudi sam podal prijavo na policijo.« Z organi pregona naj bi proaktivno sodelovali.
Posnetki kot trden dokaz
Nadaljevanje sodi v kriminalko. Že omenjeni Bezjak iz podjetja Komunaprojekt ga je januarja lani povabil na sestanek, češ da mu skupina ljudi lahko pomaga pri refinanciranju oziroma da lahko »plača« diskont kredita. Dejal mu je, da so tako pomagali tudi njemu, brez teh ljudi pa ne bo dosegel nič. Predlagal mu je srečanje z Matjažem Majcanom, s katerim se je Djurović sestal, saj ga je zanimalo, kdo so ti vsemogočni ljudje. Po besedah Djurovića mu je Majcan razložil, da so za večletnimi težavami firme Agroruše ravno oni, in zahteval 170 tisoč evrov v gotovini v zameno za 50-odstotni odpis dolga (diskont), kar bi zneslo 1,7 milijona evrov. Po posvetovanju z nekdanjim kriminalistom Stojanom Privškom se je Djurović obrnil na detektiva Silva Petka. Ta ga je za naslednji sestanek z Majcanom ozvočil, svetoval mu je tudi, naj se obrne na policijo, a Djurović je najprej hotel imeti dokaze. V pogovoru v pasaži centra City mu je Majcan ponovil zahteve ter predal osnutek sporazuma o notarskem zapisniku. Na vprašanje Djurovića, kako lahko oni uredijo refinanciranje, če pa je lastnik NKBM ameriški sklad Apollo, mu je odvrnil, da so oni nad njimi. Denar bi moral deponirati pri mariborskem notarju Gorazdu Šifrerju. Z Majcanom se je še dvakrat srečal ozvočen, uspelo mu je vse posneti. Tudi to, kako je pri »poslih« sodeloval notar Šifrer v zameno za del podkupnine, s katerim se je Djurović kasneje prav tako ozvočen sestal.
Govorili smo s Šifrerjem, ki pravi, da se z Djurovićem pozna, vendar naj bi ta »v glavi vse pomešal«. Na naše vprašanje, kaj pravi glede posnetkov, na katerih razlaga stvari Djuroviću, je odvrnil, da ne ve, o kakšnih evrih govori. On kot notar da redno opravlja tudi deponiranje sredstev strank. Pravi, da ni vedel, da naj bi bilo karkoli spornega glede tega posla. Hkrati trdi, da so bili posnetki narejeni nezakonito. Bančne uslužbence sicer pozna, saj z njimi sodeluje, recimo na narokih za hipotekarne kredite. Nič ni vedel, da naj bi bilo tistih 170 tisoč evrov nekakšna nagrada. Na vprašanje, ali ima zaradi kazenskega postopka težave na notarski zbornici, odgovarja, da ne, saj velja domneva nedolžnosti. Nekdanji referent na NKBM Kandrič je lani za Večer izjavil, da ni storil nič nezakonitega. Dejal je, da ni od nikogar nič zahteval niti prejel. A kriminalisti imajo prisluhe, v katerih je Majcanu razkril, kdo so bile njegove bančne stranke v slabem finančnem stanju. Obsodba Kandriča bi pomenila podlago za visoke odškodninske zneske podjetja Agroruše do NKBM. Zastopnik Majcana, odvetnik Žiga Stamenković, pravi, da za zdaj ne bodo nič komentirali. Majcan sicer ni več zaposlen v Hranilnici Lon. Niti Ivan Bezjak stvari ni hotel komentirati.
Klici in grožnje
Po zbranih dokazih se je Djurović najprej oglasil na NKBM in članu uprave Jonu Locku povedal, kaj se dogaja. Prisoten je bil tudi Simon Tantegel, direktor službe za skladnost poslovanja. Obljubila sta mu ukrepanje, za Agroruše pa naj bi našli rešitev. Primer je prijavil tudi na NPU in jim predal vse dokaze. Z delom kriminalistov je zadovoljen, pri tem pa opozarja, da je izsiljevanje podjetja Agroruše od posameznikov v NKBM le vrh ledene gore. Pravi, da zadevo proučuje tudi Evropska centralna banka. Izvedeli smo, da je preiskovalni sodnik preiskavo razširil še z dvema osumljencema, zoper sklep o tem je podana pritožba. Prav tako je zavrnil zahtevo po izločitvi dokazov (prisluhov), pritožbo na to rešujejo na višjem sodišču v Mariboru. Le nekaj dni po naznanitvi kriminalne združbe so se začeli nenavadni klici in grožnje zoper družino Djurovića, celo proti njegovemu dve leti in pol staremu vnuku. Kot opozarja Djurović, je NKBM, potem ko je prijavil kriminalne zadeve, z Agrorušami prekinila vse stike in jih preusmerila na pooblaščeno odvetniško pisarno. Djurović pričakuje aktivnosti NKBM, ki bodo njegovo družbo dokončno uničile. Firma sicer še vedno posluje, a v omejenem obsegu.
Začetek konca
Po besedah Djurovića se zgodba o Agrorušah začne konec leta 2012, ko NKBM firmi ni izplačala že odobrenega kredita 200 tisoč evrov, čeprav je bil zavarovan z nepremičnino in garancijo Slovenskega podjetniškega sklada. Namesto tega se je, kot pravi Djurović, pri njih oglasil posrednik Dušan Pompe (bil je že zaprt zaradi oškodovanja upnikov) ter je »v imenu NKBM« poskušal postati svetovalec družbe za finance in zahteval visoko provizijo za kredit. Pokazal jim je izpiske njihove zadolženosti do banke. Te podatke je lahko dobil samo od uprave ali bančnih referentov na NKBM. Kljub vsem prošnjam in srečanjem jim banka odobrenega kredita ni hotela izplačati. Firma je prišla v težave zaradi finančne krize, z upniki se ji je uspelo dogovoriti za postopek prisilne poravnave.
