Največ labodov v Sloveniji srečamo na reki Dravi, ne samo zaradi dveh velikih akumulacij, temveč tudi nekaj manjših. Te akumulacije so za labode primerne, ker gre za mirno, bolj ali manj stoječo vodo, kjer najdejo svoj mir in dovolj hrane. Ti prostori jim omogočajo varno bivanje, ljudje jih ponekod tudi hranijo, zato se zadržujejo na določenih mestih.
Če hrane ni, se bodo preselili na druga območja; labodi so namreč mobilne ptice, čeprav so veliki, zelo dobro letijo in si hrano lahko poiščejo kje drugje. Tudi ljudje jih ne ogrožajo, vsaj pri nas ne, je povedal Franc Bračko, že od leta 1981 član Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (Dopps), zunanji član Prirodoslovnega muzeja Slovenije (PMS), Slovenskega centra za obročkanje ptic (SCOP), ki je tudi edini pristojen za obročkanje ptic. Ponekod na jugu Evrope, predvsem pa v Grčiji, so labodi še lovna vrsta, čeprav evropska direktiva to v zadnjem času prepoveduje.
KAM LABODI LETIJO IN OD KOD PRIHAJAJO?
Pri obročkanju labode tudi stehtajo, jim določijo starost in spol, če se da. Zbrani podatki se zapisujejo, računalniško obdelujejo in zbirajo v prirodoslovnem muzeju ter po potrebi izmenjujejo.
Letno v Sloveniji z obročki označijo v povprečju do 100 labodov, kar je za našo državo veliko, saj pri nas v povprečju gnezdi okrog 80 parov. Pozimi pa se jih pri nas zadržuje veliko več, prezimi jih okrog 1500, kar so prav tako visoke številke za našo državo. Osnovni namen obročkanja je, da se spremljajo njihove selitve, kam odletijo, od kod prihajajo in ali pri nas prezimijo, tudi kje gnezdijo. Pri obročkanju je laboda torej pravilno držati, ker je zelo močna ptica, sta včasih potrebna dva. V začetku tega tedna so sodelavci Doppsa oziroma PMS obročkali labodjo družino ob Studenčnici, kjer se te ptice prav tako zelo rade zadržujejo. Pri obročkanju vsakemu labodu nadenejo dva obroča, plastičnega, ki je preprostejši za odčitavanje, in aluminijastega.
