Leta 2009 bi Štefan, ki je z mamo živel v Velikih Brusnicah, dopolnil 55 let. Bilo je 26. novembra okoli sedme ure zjutraj, ko je iznenada začutil močen glavobol. Bolečino je spremljala vrtoglavica, kmalu zatem je bruhal krvavo sluz, pri govoru pa se mu je začelo zatikati. Domači, v bližini živijo tudi bratje z družinami, so poklicali rešilca in ta je v Brusnice prispel malo pred osmo uro. Zdravnica, ki je Štefana pregledala, je takoj posumila na možgansko kap, zato so ga nemudoma odpeljali v novomeško bolnišnico. Tam pa se je začela kalvarija.
Ko so Štefana pripeljali v bolnišnico, se je še zavedal dogajanja okoli sebe, je pa že težko govoril. Pri ocenjevanju po Glasgowski lestvici kome je dobil 13 točk od 15, kar pomeni, da je šlo v tistem trenutku še vedno za manjšo prizadetost. A namesto da bi mu v bolnišnici čim prej postavili natančno diagnozo – ob možganski kapi je treba najprej ugotoviti, ali gre za zamašitev katere izmed žil ali za krvavitev v možganih, saj to odločilno vpliva na nadaljnje zdravljenje –, je Štefan skoraj dve uri čakal na prvi pregled zdravnika. Če ne bi posredovala njegova sorodnica, ki je medicinska sestra, bi mogoče čakal še dlje.
Nevrolog, ki je imel v tistem času drugo delo na urgenci, ga je tako prvič pogledal šele okoli 10. ure. Medtem ko je Štefan čakal na radiološki pregled glave (CT), je okoli 11. ure utrpel še epileptični napad, zavest pa se mu je začela takrat drastično slabšati. Na vrsto za CT je prišel ob 11.30, izvidi, ki so bili znani ob 13.24, pa so pokazali, da gre obsežne krvavitve v možganih. Štefan je tako šele dobrih pet ur po prihodu v bolnišnico dobil prva zdravila za zmanjševanje možganskega edema (otekline, ki je bila posledica izliva krvi), a možnosti za preživetje takrat dejansko ni imel več in nevrokirurg v ljubljanskem kliničnem centru se je po posvetu z novomeškim nevrologom odločil, da operacija v tistem trenutku ne bi bila več smiselna. Štefan je ob četrti uri zjutraj naslednjega dne umrl.
VNOVIČNO SOJENJE
V tožbi, ki so jo zaradi neustrezne obravnave proti Splošni bolnišnici Novo mesto sprožili Štefanovi sorodniki – brata Jože in Janez ter njegova mama Marija, ki je med pravdo umrla, zahtevali so vsak po 20 tisoč evrov odškodnine –, je novomeško sodišče leta 2016 odločilo, da krivda bolnišnice za smrt Štefana Medleta ni dokazana in da odškodnina sorodnikom ne pripada. Utemeljitev za tako odločitev je bila razmeroma nenavadna. Izredni strokovni nadzor, ki so ga v bolnišnici opravili nekaj mesecev po Štefanovi smrti, je namreč pokazal, da obravnava pacienta z možgansko kapjo ni potekala po načelih najvišje stopnje nujnosti in da bolnišnica v tistem času za take primere tudi ni bila ustrezno organizirana, je pa ista komisija ugotovila, da tudi če bi v bolnišnici takrat ukrepali hitreje, to poteka bolezni v konkretnem primeru ne bi spremenilo.
Na sodbo so se sorodniki, ki jih zastopa odvetnik David Sluga, pritožili in višje sodišče jo je pol leta pozneje res razveljavilo. Zaključek, da med postopkom zdravljenja in smrtjo pacienta ni bilo vzročne povezave, je višje sodišče označilo za »preuranjen, če že ne zmoten«. Drugostopenjsko sodišče je ugotovilo tudi nekatere procesne kršitve (prvostopenjsko sodišče je tožnikom neutemeljeno odreklo možnost dokazovanja z novim izvedencem), predvsem pa je bil utemeljen pritožbeni očitek tožnikov, da bi bilo treba pri odgovoru na vprašanje, ali je bilo mogoče smrt Štefana Medleta preprečiti, izhajati iz njegovega stanja ob sprejemu v bolnišnico, in ne iz stanja, v kakršnem je bil pet ur pozneje, ko so bili opravljeni potrebni diagnostični postopki.
NEUSTREZNO ZDRAVLJENJE
Na Okrožnem sodišču v Novem mestu se je tako prejšnji teden pri sodnici Ireni Matekovič začel nov postopek. Na naroku je bila zaslišana nova sodna izvedenka medicinske stroke, nevrologinja izr. prof. dr. Janja Pretnar Oblak z ljubljanske nevrološke klinike in tamkajšnje medicinske fakultete.
Kot je povedala, novomeška bolnišnica leta 2009 za obravnavo pacientov z možgansko kapjo ni imela izdelanih ustreznih kliničnih poti. Danes bi bila obravnava veliko hitrejša in v optimalnem scenariju bi takega bolnika tri ure po sprejemu v novomeški bolnišnici že lahko operirali v ljubljanskem kliničnem centru. Namesto tega je v primeru Štefana Medleta v novomeški bolnišnici novembra 2009 prišlo do več zakasnitev. O tem, da prihaja pacient s kapjo, bi morala bolnišnico po telefonu obvestiti že zdravnica, ki ga je pregledala na domu. V bolnišnici v trenutku Štefanovega prihoda ni bilo na voljo sprejemnega zdravnika, tako da med zdravnikoma ni prišlo do predaje anamneze, nevrolog pa ga je pregledal šele ob 10. uri. Epileptični napad, ki je sledil, je diagnostiko še dodatno otežil in zamaknil.
Na vprašanje odvetnika Sluge, kaj bi se zgodilo, če bi Štefan hitro prejel zdravila za zmanjševanje otekline v možganih (manitol), je izvedenka povedala, da bi bolezen v tem primeru verjetno napredovala počasneje, bi se pa klinična slika s časom kljub temu slabšala. Medletove možnosti preživetja ob 11. uri bi v takem primeru ocenila z oceno med 3 in 4, pri čemer ocena 3 pomeni 28-odstotno možnost preživetja, ocena 4 pa 3-odstotno možnost preživetja. »Menim, da bi bila ocena bližje 4 kot 3,« je povedala izvedenka.
NISO ZA PORAVNAVO
Kot je mogoče sklepati iz dozdajšnjega poteka pravde, bo sodnica Matekovičeva tožnikom ugodila po temelju, se pravi, da bo odgovornost za smrt Štefana Medleta vsaj do določene mere pripisala Splošni bolnišnici Novo mesto. Odvetnik Sluga je zato umaknil zahtevo po izločitvi izvedenke, prav tako pa je pooblaščenkama Splošne bolnišnice Novo mesto in Zavarovalnice Sava večkrat predlagal tudi poravnavo, ki pa sta jo zavrnili.
V nadaljevanju pravde, ki bo ne glede na razsodbo skoraj gotovo deležna nove pritožbe, je predvideno le še zaslišanje sorodnikov pokojnega Štefana Medleta.
