Videti lisico, zajca ali fazana je bilo v preteklosti nekaj povsem običajnega, danes pa so to vse redkejša doživetja. S posekom drevja in grmišč namreč vsa mala divjad izgublja svoj življenjski prostor; s tem, ko padajo naravne remize oziroma grmišča, živali ostajajo brez potrebnega kritja, ki ga potrebujejo za svoj mir, zavetišče in prostor za razmnoževanje. Po odgovore, kako je s populacijo malih sesalcev in perjadi pri nas, kako je z lovnimi dobami in zakaj sploh še odstrel, če se populacija dejansko manjša, smo se obrnili na Lovsko zvezo Slovenije.
»Dokler je neka živalska vrsta lovna, se z njo aktivno upravlja, kar pomeni, da se zagotavljajo remize, stanišča in se skrbi za njen življenjski prostor, ki izgineva. Na zvezi menimo, da je treba poskrbeti za več tovrstnih aktivnosti, in poskušamo pridobiti sredstva za izvajanje tovrstnih projektov. Zmanjšanje odstrela pa lahko v okviru postopka sprejema letnega načrta predlaga lovska družina, ki upravlja neko območje, seveda glede na ugotovljeno stanje staleža male divjadi v lovišču,« so pojasnili na Lovski zvezi Slovenije.
NEUGODNE RAZMERE ZA ZAJCA
Medtem ko je pred drugo svetovno vojno poljski zajec zaradi preštevilčnosti povzročal resno škodo, ga je po podatkih LZS danes dejansko bistveno manj, upada pa ne gre pripisati lovu, ampak spremembam v načinu upravljanja krajine, torej spremembam njegovega življenjskega prostora. »V zahodnem delu Slovenije, posebej na Krasu, Obali in v Brkinih, je v zadnjih desetletjih zaradi opuščanja kmetijske rabe prostora prišlo do drastičnega zaraščanja, kar nudi ugodno kritje drugim, večjim vrstam prostoživečih živali, za poljskega zajca pa je bistveno manj ugodno. Nasprotno se v vzhodnem delu Slovenije srečujemo z drugačnimi načini kmetovanja z zgodnjimi košnjami, uporabo kemičnih preparatov, hitro strojno obdelavo …«
KRZNO NI VEČ ZANIMIVO
V slovenskem prostoru izrazito niha število lisic, ki jih močno ogrožajo steklina in garje. Ker se steklina lahko prenese na človeka, se pri nas že nekaj desetletij izvaja tako imenovana oralna vakcinacija. Z letali odmetavajo posebne vabe, v katerih je skrito cepivo. Ko lisica pregrizne ampulo s cepivom, se ji to razlije po gobcu in jo tako »cepi«, zato stekline pri nas praktično ni več, občasno se pojavi osamljen primer na meji s Hrvaško. Močneje pa posegajo v populacijo lisic garje, ki populacijo lisic zdesetkajo, ta pa potem začne ponovno naraščati. »Lisica je bila nekdaj tradicionalna lovna žival zaradi svojega vpliva v prostoru oziroma 'škode', ki jo je povzročala na domači perutnini in manjših prostoživečih živalih, kot so poljski zajec, jerebica, fazan in mladiči srnjadi, pomembna pa je bila tudi zaradi vrednosti lisičjega krzna, ki pa ga danes ne odkupuje skoraj nihče več. Lisico zdaj smatramo tudi kot koristno žival, saj intenzivno lovi miši in kot nekakšna 'sanitarka' pobira mrhovino v naravi.«
Fazan na splošno sicer ne spada med ogrožene vrste, pa vendar je njegova številčnost v zadnjih desetletjih, kot ugotavljajo na Zvezi lovskih družin Ptuj-Ormož, zelo upadla predvsem zaradi številnih sprememb v kmetijskem prostoru. Izsekavanje nižinskih gozdov, živih mej in obrežnega rastlinja je prispevalo k slabšanju njegovih življenjskih razmer. Pri modernem, intenzivnem kmetijstvu z velikopovršinsko monokulturno pridelavo ostanejo polja pozimi prazna in gola, tako da je pomen gozdnega rastlinja kot kritja še toliko večji. Na njegovo populacijo negativno vplivajo tudi že omenjene pogoste in predvsem zelo zgodnje košnje ter uporaba kemičnih zaščitnih sredstev v kmetijstvu. Izrazito negativen vpliv ima tudi spomladansko požiganje zaraslih površin in v novejšem času mulčanje.
VEVERIC JE VELIKO, A SO ZAVAROVANE
V naravi pa je še vedno veliko kune belice, ki velja za žival kulturne krajine in lahko živi med hišami: v drvarnicah, na podstrešjih, v hlevih. Dokler je bila kuna, tako belica kot pri nas redkejša zlatica, za lovce zanimiva zaradi kožuha, ki je bil dragocen modni dodatek, je bilo lova več, danes ga skoraj ni, belico tako najpogosteje vidimo povoženo na cesti. Populacija jazbeca, naše največje kune, je stabilna, čeprav niha; predvsem zaradi pojava pasje kuge lahko njegova številčnost očitno upade, vendar se čez leto ali dve začne ponovno povečevati.
Jerebica, ptica kulturne stepe, je bila nekdaj pogosto zastopana po večjem delu Slovenije, ker pa je zelo občutljiva na spremembe v prostoru, je marsikje povsem izginila oziroma je je ostalo zelo malo. Pri nas je dovoljeno loviti le umetno vzgojene in spuščene jerebice. Še vedno pa so številčne race mlakarice, šoje, srake in sive vrane, ki veljajo za prilagodljive vrste ptic, ki so jih včasih zaradi plenjenja gnezd drugih manjših vrst ptic intenzivno preganjali, danes je lov nanje dovoljen le v jesenskem in zimskem času. Povsem stabilna pri nas je tudi populacija veveric, ki spadajo med popolnoma zavarovane živalske vrste. Ostalih predstavnikov male divjadi in perjadi – jazbeca, rakunastega psa, pižmovke, nutrije, polha, podlasice, kljunača in vidre – je malo oziroma ne živijo na območju Podravja.
