Eden od njih je Mujaga Majetić, ki je z očetom, potem ko se je rodil v Bosni in Hercegovini, prišel v Slovenijo.
Šestinštiridesetletnik, ki ima cerebralno paralizo, in je zaradi nje na invalidskem vozičku, zdaj živi v bivalnih enotah državnega socialnovarstvenega zavoda Prizma Ponikve. Njegovo otroštvo ni bilo preprosto. Večinoma ga je preživljal po bolnišnicah in ustanovah, ki se ukvarjajo z invalidi.
»Do svojega šestega leta sem živel z očetom, saj sem bil po ločitvi staršev dodeljen njemu. Skupaj sva prišla v Slovenijo. Ker je oče veliko delal, sem bil večinoma prepuščen sam sebi. Pri šestih letih me je vpisal v Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Vipava, kjer sem bival in se izobraževal,« nam je pripovedoval o svojih najstniških letih.
Proč od očeta
Skromni Mujaga pravi, da ne potrebuje veliko, bi bil pa bolj brezskrben, če bi imel prihranjenega nekaj denarja, da bi, ko pride na vrsto vzdrževanje vozička, lažje plačal vse potrebno. Siv okvirček: Načini Kako prispevati sredstva Njemu in ostalim sodelujočim v akciji lahko pomagate z SMS-donacijami in pologom sredstev v poljubni višini na za to posebej odprt bančni račun. Prispevate pa lahko tudi s svojo prisotnostjo na osrednjem dogodku dobrodelne akcije, ki bo 28. septembra na Bledu.
Ko je postal polnoleten, pa se je preselil nazaj k očetu v Kranjsko Goro, vendar se je socialna služba odločila, da ga zaradi njunega odnosa, ki je bil za Mujago škodljiv, namestijo v bivalnih enotah zavoda Prizma. Tam ga je pred petnajstimi leti našel brat njegove matere, ki je ves ta čas, odkar sta z očetom odšla v Slovenijo, ni videl. Pravzaprav je bil prepričan, da je umrla, saj naj bi mu tako govoril oče: »Mrtva je, ne sprašuj.« Na koncu pa se je s stričevo pomočjo izkazalo, da je gospa živa in da se je še enkrat omožila ter imela še tri otroke. »Je pa žal lani umrla. S tem sem se sprijaznil, me je pa zelo prizadelo, a nekako sem se pobral. Mama je pač ena sama. Nimaš kaj, se moraš naučiti živeti s tem, bolečina pa ostane,« naš sogovornik razlaga svojo bridko življenjsko zgodbo.
V zavodu Prizma oziroma v njihovih bivalnih enotah je tako zdaj že od leta 2003. Pravi, da se je na začetku tam kar dolgočasil. »Nekaj časa sem se 'prekladal' in nisem vedel, kaj naj s sabo, ko pa sem spoznal Borisa, ki ima mišično distrofijo, se mi je življenje obrnilo na bolje. Z njim sem začel izdelovati različne umetniške izdelke in jih prodajati na sejmih. Hodili smo povsod. Imeli smo kombi in potovali po Sloveniji, Bosni in Avstriji,« nam pove.
Kaj je zanj svoboda
Pravi, da je ponosen na tisti čas, saj da so veliko naredili zase in za druge. Za uspeh šteje predvsem to, da so si kombi, ki so ga potem uredili tako, da so vanj lahko namestili invalidske vozičke, kupili sami. »To so bili dobri časi. Lahko smo šli kamorkoli in bili smo svobodni. Tudi zdaj bi rad, da bi bilo tako; želim si kombi, da bi bil neodvisen.«
Zdaj že kar nekaj let biva v mengeški bivalni enoti; prej je bil v Ponikvah, skupaj s še desetimi oskrbovanci različnih starosti in značajev. »To je včasih zahtevno in naporno, a tudi fajn,« iskreno prizna. Opiše še svoje dneve, ki da so pestri, saj vsi oskrbovanci sodelujejo z zaposlenimi pri vsakodnevnih opravilih. Veliko tudi ustvarja, izdeluje različne umetniške izdelke. »Od tega ne dobimo veliko denarja, zato bi bil hvaležen in vesel kakršnekoli pomoči ali donacije. To bi uporabil za popravila in vzdrževanje električnega invalidskega vozička in morda za umetniški material, da bom lahko ustvarjal, pa za kakšen izlet, saj to zelo pogrešam. Moja največja želja pa je, kot sem že omenil, da bi ponovno kupili kombi in bi se lahko kam odpeljali. Tako bi tudi drugi imeli kaj od tega,« spregovori dobrosrčni sogovornik, ki je zaradi svoje pozitivnosti, dobrovoljnosti in družabnosti kot nekakšna maskota mengeške bivalne enote in je tudi pri domačinih zelo priljubljen.
Polni so poguma
Ob robu našega pogovora pravi, da bi rad še nekaj sporočil našim bralcem, in sicer naj se jim nikar ne smili s svojo pretresljivo življenje zgodbo. »Pa tudi če se vam invalidi ali ostali z gibalnimi omejitvami zdimo usmiljenja vredni, želim povedati, da smo v osnovi borci in da imamo veliko volje do življenja. Poleg skrbi zase radi poskrbimo tudi drug za drugega. To se mi zdi pomembno,« izpostavi za konec in se hkrati zahvaljuje vsem, ki ga boste podprli na njegovi poti.
Da bi ga vsaj nekoliko finančno razbremenili, smo se odločili, da tudi njega uvrstimo v dobrodelno akcijo našega časnika in društva Vesele nogice. Tako bomo del sredstev, ki jih že lahko prispevate na poseben račun, SI56 0510 0801 5311 248, namenili tudi njemu. Donirate lahko tudi z SMS-sporočilom z vsebino NOGICENOGICE5, ki ga pošljete na 1919, pri čemer bo vaša donacija znašala pet evrov.
