Zgodba ni nova in zagotovo ni edina, verjetno ste podobne slišali že večkrat. In bi jo gladko uvrstili med urbane legende, če ne bi na pristojnem ministrstvu preverili, ali na prvi pogled neverjetne in včasih povsem absurdne trditve zares držijo.
Držijo.
Hočemo dokaze
Marija, čeprav ji v resnici ni tako ime, mama dveh hčera, se je pred petnajstimi leti ločila. Sodišče je možu naložilo plačevanje preživnine za otroka, ki sta ostala pri mami. »Ne spomnim se točno, dolgo je že tega, mislim, da je bilo 130 evrov za eno,« pravi. Višina pravzaprav sploh ni pomembna, oče namreč za otroka ni plačal nič, niti enkrat. In potem je njena odvetnica mamo opozorila: »Ali veste, da bosta punci po zakonu dolžni skrbeti za očeta na stara leta, če nimata dokaza, da on ni skrbel za njiju?« In je morala bivšega moža potem še enkrat tožiti, samo zato, da je dobila tisti prepotrebni dokaz in da njenima otrokoma ne bo treba nekoč vzdrževati očeta, s katerim sta v slabih odnosih, očeta, ki z njima ni imel rednih stikov in ni nikoli plačal niti centa preživnine za njiju.
In boste morda rekli, saj se vendar po prilivih na računu vidi, ali je plačeval ali ne, kaj ni to zadosten dokaz? No, očitno ne, na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti namreč potrjujejo: »Glede na veljavno zakonodajo se neplačevanje preživnine dokazuje z vložitvijo predloga za izvršbo.«
In ker je oče dokazal, da menda ne more plačevati, je država očitno dvignila roke od njega in prevzela plačevanje preživnine, seveda pa ni plačevala toliko, kot bi moral oče, čeprav že tisto ni bila prav visoka vsota – za oba otroka je Preživninski sklad vsak mesec nakazal okrog 160 evrov, pravi Marija.
Da pa državi sploh izpulite denar, ji morate prej dostaviti kup potrdil: na spletni strani Preživninskega sklada boste našli seznam papirjev, ki jih zahtevajo, od sodbe (ali začasne odredbe) sodišča, potrdila o pravnomočnosti do dokaza, da so poskušali preživnino izterjati (predlog o izvršbi ali sklep sodišča o izvršbi).
Drugi so še slabši od nas
In ker stvari nikoli niso tako zapletene, da se ne bi mogle še bolj zaplesti, je starejša hči pred kratkim postala polnoletna in je Preživninski sklad zanjo nehal plačevati, čeprav se deklica še vedno šola. Ker pač obstoječi zakon pravi, da država za otroka plačuje le do njegovega osemnajstega leta. Državi se očitno zdi to čisto dovolj dolgo. Pravzaprav bi lahko bilo še slabše, pravi v odgovoru MDDSZ: »Zakon o Javnem štipendijskem, razvojnem, invalidskem in preživninskem skladu RS določa, da so do nadomestila preživnine upravičeni otroci do 18. leta starosti. Obdobje prejemanja nadomestila preživnine ni časovno omejeno, kar pomeni, da otrok nadomestilo preživnine lahko prejema skoraj 18 let, v kolikor zavezanec preživnine ne plačuje. Za primerjavo lahko navedemo, da imajo nekatere države prejemanje nadomestila preživnine časovno omejeno, ali pa imajo določeno nižjo starostno mejo, do katere so otroci upravičeni do nadomestila preživnine. Nekatere države sploh ne urejajo pravice do nadomestila preživnine.«
Sploh ne dvomimo, da je mami v ogromno uteho spoznanje, da je drugje še slabše.
Trajno nesposoben
Finančna situacija človeka se seveda s časom spreminja, ali država vmes kdaj preveri, ali se je človek, domnevno nesposoben plačevanja preživnine, medtem finančno že postavil nas noge? Sama od sebe že ne: »Glede na veljavno zakonodajo se preživnina določi v sodnem postopku, v katerem sodišče upošteva na eni strani potrebe upravičenca (otroka) ter na drugi strani materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca (to je tistega starša, ki je zavezan plačevati preživnino). V primeru spremenjenih okoliščin (sprememba potreb otroka ali sprememba materialnih in pridobitnih zmožnosti zavezanca) sodišče na predlog upravičenca ali na predlog zavezanca lahko odloči o spremembi višine že določene preživnine,« odgovarja MDDSZ.
Ali v prevodu, spet je treba na sodišče.
Lahko pa hči zdaj, ko je polnoletna, očeta sama toži za preživnino. Marijina prvorojenka napoveduje, da ga bo res tožila, čeprav je seveda jasno, da bo morala tudi to tožbo financirati njena mama. Marijo pa so opozorili, da jo lahko čaka še eno neprijetno presenečenje: da naj bo pozorna, so ji rekli, da ji ne bo FURS obdavčil preživnine, ki je ne prejema, vendar je na papirju do nje upravičena.
Niti za burek
»Če bi to prej vedela, bi jih dala svoji mami v rejo ali pa posvojiti – samo uradno seveda. Zakaj nam mamam samohranilkam ne pomagajo? Ali očetom samohranilcem?« se sprašuje Marija, samostojna podjetnica. Pravzaprav ne bi bilo nič drugače, tudi če bi vedela, saj se zvijača z navideznim rejništvom v resnici ne bi izšla – v rejništvu morajo biti vsaj trije otroci, da država plača rejništvo.
»In kaj naj zdaj z njo pri osemnajstih? Naj jo pošljem delat, da bo preživela? Naj jaz delam še nočno? Ves čas delam in prav butasto se mi zdi, da nimam niti za burek. Stroški se nabirajo, saj zdaj, ko sta najstnici, je stroškov vedno več.«
Vremena se še ne bodo tako kmalu zjasnila, saj zdaj Marijo skrbi, kaj bo, ko bo tudi mlajša hči postala polnoletna: »Starejša še faksa ne bo končala, ko mi bodo vzeli denar še za ta malo. Starejši sem uredila vsaj štipendijo. Meni so vzeli otroške dodatke, njej so pa štipendijo povišali. Ona ima zdaj več denarja, jaz pa manj. Saj ji vendar ne rečem, daj mi za položnice. Tisti denar ji pač pustim, ker ga potrebuje.«
Ampak na tisto, kar jo najbolj zanima, ji država in njeni zakoni ne morejo dati odgovora: »Ne razumem, kako lahko človek kar zapusti svoje otroke. Zelo bi bila vesela, če bi mi znal kdo to razložiti.«
S spletne strani Preživninskega sklada
Višina nadomestila preživnine se usklajuje s količnikom uskladitve preživnin in nadomestil preživnin, odvisna pa je od otrokove starosti. Ta znaša:
· za otroka do 6. leta starosti 76,07 EUR
· za otroka od 6. do 14. leta starosti 83,66 EUR
· za otroka nad 14. letom starosti 98,88 EUR
Iz Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih
ZZZDR določa vzajemno dolžnost preživljanja med starši in otroki:
- starši so dolžni preživljati svojega otroka do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj,
- po polnoletnosti pa so ga starši dolžni preživljati, če se redno šola, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti,
- polnoletni otrok je dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti; ni pa dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neopravičenih razlogov ni izpolnjeval obveznosti do njega.
- Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
