Gasilska zveza je najbolj številčna prostovoljna organizacija v Sloveniji. Koliko članov imate trenutno?
Gasilska zveza združuje 1345 društev, v katerih deluje več kot 160.000 članov; med njimi so tako otroci od šestega leta starosti kot tisti malce starejši. Operativno jedro pa sestavlja okrog 50.000 članov, ki so vsak trenutek pripravljeni pomagati ob različnih nesrečah.
Se v času interneta in družbenih omrežij otroci še vedno navdušujejo nad gasilci?
Seveda, gasilci smo bili vseskozi, že desetletja in stoletja, nekakšno središče dogajanja na lokalni ravni, saj se brez nas skoraj nič ne zgodi v kraju. Drugo je pa družinska tradicija, ki je pri nas še kako pomembna. Če so starši gasilci, so po navadi tudi otroci. Zelo pomembna so tudi različna tekmovanja in dobri rezultati, ki jih na njih dosegajo naši gasilci.
Tekmovanja so torej namenjena tako zabavi kot preizkušanju znanj in primerjavi usposobljenosti?
Seveda. Vsa tekmovanja so povezana z našo dejavnostjo. Prek različnih dejavnosti pripravljamo, vzgajamo in seznanjamo naše člane z našim delom, pri tem pa poudarjamo, da je naše osnovno delo pomagati ljudem v nesreči. Če hočeš pomagati, pa moraš biti za to usposobljen.
V usposabljanje gasilcev je vloženega veliko truda in tudi veliko denarja. Brez tehnike prav tako ne gre. Imeti moraš ustrezno tehniko, ki je na žalost zelo draga. Res je, da delamo prostovoljno, ampak to ne pomeni, da smo ravno poceni. Tako državo kot lokalno skupnost kar nekaj stanemo.
Moram reči, da se je v zadnjih 25 letih zadeva spremenila. Od nastanka novih občin smo gasilci dobili neki stabilen vir financiranja, ki se sicer razlikuje od lokalne skupnosti do lokalne skupnosti. Ponekod imajo res dobre razmere za delo, ponekod pa še vedno životarijo.
Koliko je torej vredna oprema gasilca?
Razpon je zelo velik. Od boljše opreme do tiste najbolj osnovne opreme, ki ustreza minimalnim standardom za naše delo. Cene zaščitnih oblek se začnejo nekje pri 600 evrih, vsa zaščitna oprema, skupaj z dihalnim aparatom, v povprečju stane približno 3000 evrov.
Katere intervencije so sicer za gasilce najbolj stresne?
Vsaka intervencija je po svoje stresna. Že ko dobite poziv, ko se peljete v gasilski dom, se ne peljete normalno. Se pravi adrenalin že deluje in ne vozite tako kot v normalnih razmerah. Torej že obstaja večja verjetnost, da se lahko kaj zgodi. Da ne govorimo o intervenciji, ko nikoli ne vemo, kaj nas čaka; vedno je pomislek, ali se bomo vrnili zdravi in živi. Lahko gre za manjši požar ali takšen, kot je bil primer Kemisa, ko že na začetku veš, da gre za zelo velike razsežnosti.
Če greš v tako razvit požar, moraš biti zelo dobro usposobljen, imeti ustrezno zaščitno opremo in dobro poznati razmere, da se lahko nato tudi vrneš. Za vsako ceno ne moreš ogrožati življenj gasilcev. Ko pa rešujemo življenja, ne le premoženja, gremo pogosto ne le en korak, temveč več korakov prek roba, saj poskušamo narediti vse, da ponesrečencu pomagamo. Najbolj stresno je ravno takrat, ko so vključeni ljudje, še posebej ob smrtnih žrtvah. Da ne govorimo o prometnih in drugih nesrečah, v katerih so poškodovani otroci. To pomeni stres in takšne intervencije tudi pustijo posledice.
Kako se tem spoprijemate?
Tudi tukaj se zadeve premikajo na boljše. Zdaj lahko zahtevamo tudi psihologa, res je, da je odzivni čas tudi do tri dni, je pa že velik napredek, da lahko dobimo strokovno pomoč.
Zelo intenzivno usposabljamo tudi zaupnike, ki jih kadrujemo iz naših vrst, ki opravijo tisti prvi razbremenilni pogovor po zahtevni intervenciji, da ugotovijo, ali je potrebna nadaljnja potreba po psihologu.
Je takšna pomoč pogosta?
Gasilci smo po naravi pogosto malce trmasti. Po navadi mislimo, da nam nič ni, da pomoč ni potrebna, ampak to ni res. Tudi ta miselnost se počasi spreminja, zato se v takšnih primerih vse pogosteje izkoristi pomoč, ki jo imamo na voljo. Prek centra za obveščanje lahko zahtevamo psihologa; mislim, da imamo šest psihologov, ki imajo pogodbo z upravo. Stres in posledice po intervenciji pridejo kasneje. Tisti trenutek si tako ali tako v šoku, ko se umiriš, pa stvari začnejo prihajati za tabo, takrat res potrebuješ strokovno pomoč.
V nasprotju z intervencijami pa verjetno številna tekmovanja, ki se jih udeležujete gasilci, prinesejo tudi nekaj sprostitve?
Tekmovanja so pri nas dobro razvita, posledično to pomeni, da imamo na ta račun vsako leto nove člane in operativne gasilce. Državna tekmovanja potekajo vsaki dve leti, imamo mokro vajo Matevža Haceta in klasično suho vajo, ki je usklajena z mednarodnimi predpisi CTIF. To je največja mednarodna gasilska organizacija, katere sedež pisarne je od začetka poletja 2017 v Sloveniji, na Gasilski zvezi Slovenije. Ena od nalog CTIF je tudi organizacija gasilskih olimpijskih iger, ki so vsaka štiri leta, vmes pa potekajo še mladinske olimpijske igre, ki bodo letos čez dva tedna v Švici, mestu Martigny.
Z veseljem lahko povem, da je bila Slovenija uspešna pri kandidaturi za organizacijo gasilskih olimpijskih iger (za mlade in člane) leta 2021, ki bodo v Celju. Nastop na gasilski olimpijadi je možen prek državnega tekmovanja ali prek štiriletnega ciklusa pokalnih tekmovanj, ki jih organizira GZS.
Samo na državnih tekmovanjih imamo nekje od 250 do 300 ekip. Iz vsake regije gredo lahko za posamezno kategorijo tri ekipe. Imamo 17 regij in 120 gasilskih zvez, potem si lahko predstavljate, koliko ekip sodeluje v takšnem ciklusu.
V preteklosti so slovenski gasilci dosegali zavidljive uspehe na mednarodnih tekmovanjih.
Prav ti uspehi na mednarodni ravni so gonilna sila. Vsi želijo biti takšni, kot so ti najboljši. Skozi zgodovino smo vedno dosegali dobre rezultate. Tako smo vedno imeli olimpijske prvake, najuspešnejši pa smo bili pred šestimi leti na olimpijadi v Franciji, kjer smo imeli olimpijske prvake v petih od osmih kategorij. Tudi na zadnji olimpijadi smo imeli dva olimpijska prvaka, tri druga mesta in mislim, da tri tretja mesta. V tujini smo že kar prepoznavni.
Torej se vas tekmeci že malce bojijo?
Na osnovi teh rezultatov, zaupanja in spoštovanja do našega dela so nam zaupali organizacijo velike gasilske olimpijade, tako članske kot mladinske, leta 2021 v Celju.
Organizacija bo kar pošten zalogaj. So se priprave že začele?
Organizacijski odbor je že sestavljen in tudi že deluje. Potekajo intenzivne priprave, pri katerih sodeluje tudi Mestna občina Celje, prav tako imamo kar veliko podporo države.
Tu govorimo o 3000 aktivnih udeležencih, olimpijada pa traja sedem dni. Vsi dnevi so popolnjeni z različnimi dejavnostmi, od treningov do same izvedbe, vmes bo potekala tudi skupščina CTIF.
Svojevrsten izziv bo že prehrana, saj bo treba vsak dan pripraviti od 12 do 15 tisoč obrokov. Ko so olimpijado organizirali v Avstriji, jim je pomagalo 2000 prostovoljcev, ki so logistično podpirali olimpijado, tja prihaja tudi ogromno navijačev iz tujine.
Koliko obiskovalcev pričakujete na prireditvi?
Za primerjavo lahko povem, da so na zadnjih gasilskih olimpijskih igrah v Avstriji, v mestu Beljak, delali analizo obiskovalcev v mestu in ugotovili, da je običajno v mestu 60.000 dnevnih obiskovalcev, ko pa je bila olimpijada, so vsak dan imeli po 300.000 ljudi. Število obiskovalcev se bo prav gotovo občutno povečalo v času olimpijade, a je odvisno od vseh nas, koliko bomo znali ponuditi in potegniti iz vseh teh obiskovalcev. Skratka, iz te olimpijade lahko dosti pridobimo. S pravo reklamo bo Celje pokalo po šivih, po dolgem in počez.
Kaj pa finančni vidik?
Gre za projekt, ki je vreden več kot milijon evrov. Toliko potrebujemo za zagotavljanje minimalnih pogojev, če hočemo zagotoviti zares dober potek prireditve, pa potrebujemo 1,5 milijona evrov.
Del sredstev bomo dobili od kotizacije, ki znaša 208 evrov na osebo za sedem dni bivanja s tremi obroki na dan, skupno torej približno 600.000 evrov. Vse ostalo moramo pokriti z donatorji, računamo pa tudi na državo, da bi nam dala na primer brezplačno na razpolago študentske domove, kjer bi med drugim namestili sodnike, saj zanje velja malce višji standard, v nasprotju s tekmovalci, ki so nameščeni v šolah.
Gasilci so del sistema za zaščito in reševanje, ki je pod pristojnostjo ministrstva za obrambo. Vam bo na pomoč priskočila tudi vojska?
Želeli bi, da bi nam pomagala tudi vojska, pomaga lahko na različnih področjih. Pripraviti 12.000 obrokov na dan ni tako preprosto; če bi nam pri tem pomagali, bi nam zelo olajšali organizacijo, saj bi glede prehrane morali nabaviti le še surovine. Te pa lahko delno dobimo tudi z različnimi donacijami.
S podporo države verjetno ne boste imeli težav, saj tako politiki, uradniki kot drugi ljudje o prostovoljnih gasilcih govorijo le v presežnikih, prav tako ste za svoje delo prejeli kopico nagrad in priznanj.
Če pogledamo, naš poklic res odstopa od ostalih. Ob tem, da to delamo prostovoljno. Moč in specifika naše države, ki bi jo želela posnemati marsikatera druga država, je, da kot prostovoljci lahko obvladamo izredno zahtevne intervencije, in kar je druga velika prednost, tudi množične nesreče in druga večja posredovanja, kot so v primerih neurij, poplav in velikih požarov. V zelo kratkem času lahko zberemo veliko operativcev, tudi z enega konca Slovenije na drugega.
Pomembne so tudi naloge širšega pomena, kjer delujemo racionalno. To pomeni, da nima vsaka občina na primer usposobljene ekipe za nevarne snovi, za prometne nesreče, za predore, za reševanje iz vode in na vodi. Tako imamo 49 enot širšega pomena, od tega je 14 profesionalnih gasilskih enot, vse ostale so prostovoljna gasilska društva, ki delo opravljajo zelo profesionalno.
Če svojega dela ne bi opravljali dobro, zagotovo ne bi bili tako cenjeni. Napake se sicer dogajajo, saj gasilci nismo geniji, da bi vse naredili idealno, vendar je teh napak vedno manj, saj veliko vlagamo v usposabljanje in vaje. Država nam pri tem tudi pomaga, na različnih področjih.
Zelo dobro sodelujete tudi z mediji, s pomočjo našega časopisa bomo s skupnimi močmi iskali gasilca junaka.
Če nisi prepoznaven, si lahko še tako dober, pa brez medijev nihče ne ve, da opravljaš dobro delo. Mi smo velikokrat preveč skromni, ne znamo pokazati vsega, kar naredimo, saj ni naš namen, da bi bili medijski zvezdniki.
Medije dostikrat potrebujemo, da naredimo kakšne premike, najsi gre za sponzorska sredstva ali pa spremembo zakonodaje. Tu nam mediji veliko pomagate. Vsaka dobrodelna akcije brez medijev ne bi uspela in pri tem smo vam zelo hvaležni.
Da ste se prijazno odzvali, tako za dobrodelni koncert, ki ga bomo imeli decembra, kot za to akcijo, ki jo bomo skupaj izpeljali in potem zaključili na osrednjem dogodku 15. novembra v Cankarjevem domu, kjer zaključujemo vse naše obletnice, ki jih imamo letos.
Torej ne proslavljate le 150. obletnice gasilstva?
Gre za obletnico organiziranega gasilstva, samo gasilstvo je namreč obstajalo že veliko prej. Pred 150 leti pa se je gasilsko društvo Metlika kot prvo gasilsko društvo vpisalo v register.
Mineva tudi 70 let gasilske zveze, saj smo leta 1948 dobili zakon o gasilstvu, s čimer so se ustvarili pogoji, da smo potem prišli do naše sodobne krovne organizacije. Obeležujemo tudi 50 let delovanja muzeja Branka Božiča, ki je prav tako v Metliki. To so trije jubileji, ki jih želimo tudi malce medijsko izpostaviti.
