Klemen Ernst je doma iz Brežic. Nedavno je praznoval 19. rojstni dan in z odličnim uspehom zaključil srednjo šolo, zdaj pa že čaka na rezultate mature.
Fant je nekaj posebnega. Med vrstniki izstopa po tem, da zavrača imetje pametnega telefona, saj se zaveda vseh pasti in nevarnosti, ki jih ta prinaša. Zaradi tega se je moral žal precej soočati s pritiski vrstnikov, češ zakaj nima tega tehnološkega pripomočka, a kljub temu v svojem stališču o uporabi pametnih mobilnikov ostaja neomajen.
»Na šolo imam precej slabe spomine. Zame je bila neke vrste pekel. Z nikomer se nisem preveč razumel. Prve razrede še, pozneje ne več. Tudi zaradi tega, ker nisem imel telefona. Sošolec ga je dobil leta 2008 in čez dve leti so jih imeli skoraj vsi,« odkrito obudi neljube spomine na osnovnošolske čase. Priča je bil tudi medvrstniškemu nasilju, a se je k sreči marsikaj spremenilo na bolje v srednji šoli v Novem mestu.
POHVALE IZ ŠOLE
Mladeniča pohvalijo tudi njegovi profesorji, sploh profesorica slovenskega jezika, ki je naravnost navdušena nad njegovo zrelostjo. Meni, da je med današnjimi mladostniki težko najti njemu podobne, sploh pa take, ki odklanjajo sodobno tehnologijo. »Je pozitivno drugačen, mar mu je za dobre medsebojne odnose, lepo vedenje, zdravje …« je dejala profesorica Mojca Radešček.
A če se vrnemo v njegovo otroštvo in k vprašanju, zakaj je, v primerjavi z vrstniki, odklonil generacijsko najpomembnejši tehnološki izdelek, pove: »Spomnim se, da sem si ga želel tudi sam, a mi je oče zastavil preprosto vprašanje: zakaj ga sploh potrebujem. Nisem imel pametnejšega odgovora kot to, da bi na telefonu igral igrice in gledal youtube. Kar sem lahko počel že na domačem računalniku. Zato sem dobil običajen telefon, imel sem ga sedem let, konec lanskega leta pa sem si omislil novega, a še vedno povsem običajnega.«
TUDI ALKOHOL GA NE ZANIMA
Takšna samosvoja drža po drugi strani v času družbenih omrežij, všečkov in delitev lahko pomeni dodaten povod za socialno izključenost: »Ja, mogoče imate prav. Posledično imam res manj izkušenj glede druženja, niso me veliko vabili na rojstne dneve, tudi sam sem jih bolj redko praznoval z njimi. Tudi zdaj, ko sem imel 19 let, ne vem, ali bi sploh imel zabavo. Kaj bi počeli, razmišljam. Ne pijem alkohola, ne maram glasnih zabav in takšna praznovanja niso zame. Poslušam, kako praznujejo polnoletnost: naslednji dan se zabave nihče niti ne spomni. To ni zame.«
Je pa Klemen kmalu spoznal, kaj je tisto, kar mu ustreza. V otroštvu se je veliko ukvarjal s športom, od atletike in karateja do rokometa in nogometa. Nemalo časa je preživel tudi za domačim prenosnikom. Pritegnilo ga je programiranje, kakšen računalnik je iz radovednosti tudi razstavil in spet sestavil, veliko igra računalniške igrice. A vsekakor ne preveč, saj o tistih, ki pred monitorji »streljajo« vso noč in so posledično naslednji dan v šoli »povoženi«, pravi, da ravnajo narobe. Klemen se je za maturo lotil celo izdelave lastne igrice in ta je prispevala k vpisu na štiriletni študij na Saxion University of Applied Sciences na Nizozemskem, kjer se bo učil programiranja in kodiranja računalniških igric.
TELEFON OB TLA
A če se vrnemo k zavračanju pametnega telefona – tu je še ena njegova prigoda in odgovor na vprašanje, kaj bi sam svetoval kakšnemu najstniku ali mladostniku. »Čeprav ga imajo vsi, se ne obremenjuj s tem, kaj ti govorijo ostali, da potrebuješ. Bodi svoj. Ko sem šel z mlajšim bratcem v London, so imeli tam skoraj vsi otroci zelo drage telefone. Eden od njih ga je kar vrgel po tleh, ker mu nekaj ni dobro delalo, pa je stal zagotovo več kot 700 evrov! Ko so videli mojega za 15 evrov, so bili povsem 'paf', kaj imam. Prav zanimalo jih je, zakaj nimam boljšega telefona. Pa sem jih podobno, kot je mene pred leti oče, vprašal, zakaj bi ga sploh potreboval. Njihov odgovor je bil: ker ga imajo vsi. Ali ni to noro?« je pomenljivo in zrelo dejal ob zaključku našega pogovora.
