Novice Svet24

Peter Pribožič, vodja ptujske kmetijske svetovalne službe, opisuje stanje v slovenski prašičereji kot zelo slabo, čeprav imata posebej Štajerska in Pomurje idealne pogoje zanjo. Slovenci še zmeraj pojemo veliko svinjskega mesa, kar 40 kilogramov na leto na prebivalca, vendar ga doma pridelamo samo eno tretjino, kar pomeni, da smo zelo daleč od samooskrbe. V začetku leta 2018 je bilo v Podravju 6026 kmetij s pitanci, 1271 pa s plemenskimi svinjami. Medtem ko je bila nekoč naša prašičereja na visoki ravni, se danes obseg reje zmanjšuje, še posebej reje plemenskih živali.

DVAJSET LET DOGOVARJANJA

sta

Da ni razvite države brez razvite prašičereje, je prepričan Emil Erjavec z oddelka za zootehniko ljubljanske biotehniške fakultete. »Gre namreč za kompleksen sistem, ki zahteva stroko, organizacijo in sodelovanje. In vse to dela težave naši državi. Že več kot 20 let se pogovarjamo o strategiji razvoja prašičereje, vse smo se že dogovorili in sprejeli, potem pa so šle stvari žal povsem svojo pot. Zdaj smo tako daleč, da je prašičereja tako rekoč na tleh, zato sta samo dve poti: ali bo dokončno propadla ali pa bomo ukrepali.« Opisal je več modelov donosne prašičereje, sam pa stavi na tistega, ki mu sledijo tudi Avstrijci, Bavarci, Italijani, Španci in Švicarji in kjer je rdeča nit celotne verige lokalna blagovna znamka, ki ščiti tako rejca kot potrošnika. Usposobljenemu rejcu stoji ob strani stroka, pogodbe prek zadrug ali živilske industrije so sklenjene dolgoročno, vključena je trgovina. »Prepričan sem, da bi samo 15 specializiranih svetovalcev na terenu lahko naredilo čudež. Seveda pa bo potrebnega tudi več razumevanja in posluha na lokalni ravni: danes kmet že težko postavi farmo, saj mu tega lokalna skupnost pogosto ne dovoli; seveda pa gradnje ne zmore sam, ampak potrebuje finančno pomoč države. Če hočemo rešiti prašičerejo, mora v zgodbo stopiti tudi živilskopredelovalna industrija, čeprav ji kmet več ne zaupa.«

VSI PROTI PRAŠIČEREJCU

Veliko upov polagajo v znak Izbrana kakovost Slovenije, je povedal Danilo Potokar, vodja sektorja za živinorejo pri Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije (KGZS). »Če hočemo v tem znaku uporabiti tudi ime države, potem ga lahko pridobijo le meso in mesni izdelki iz mesa prašičev, ki so rojeni in vzrejeni v Sloveniji, ne pa tudi tistih, ki so tu samo vzrejeni.«

Na Danskem imajo letno 30 pitancev na svinjo, pri nas pa je ta številka precej manjša, pri boljših farmah znaša 18 pitancev.

Milena Kovač z oddelka za zootehniko ljubljanske biotehniške fakultete je poudarila pomen sodelovanja, ki pri nas šepa, in predvsem večje produktivnosti tako ljudi kot živali. Na Danskem imajo letno 30 pitancev na svinjo, pri nas pa je ta številka precej manjša, pri boljših farmah znaša 18 pitancev. Na njene besede se je odzval rejec Janez Kac iz Miklavža na Dravskem polju, češ da jih ni korektno primerjati z danskimi rejci, ki imajo podporo celega sistema: »Proti slovenskemu prašičerejcu pa so vsi in je vse nastrojeno: najprej smo imeli zemljiški maksimum, zdaj bi morali biti čez noč konkurenčni Zahodu. Podeželje je nekoč pripadalo kmetijstvu, danes pa postaja spalno naselje, kjer kmetje ne smemo več ničesar delati. Ne moremo graditi, ker lahko vsak svetnik prepreči sprejetje potrebnih aktov. Dvajset let bi rad gradil, a nimam možnosti, saj so na načrtovani lokaciji že zrasle hiše. Če nimamo osnovnih pogojev za delo, nam niti državne spodbude ne bodo pomagale.«

PRAŠIČEREJSKA KEMIJA IN PRAŠIČEREJSKA MAFIJA

O večji produktivnosti je razmišljal tudi Janez Golob, rejec iz Zlatoličja: »Zakaj imajo zunaj 30 pitancev na svinjo? Ker rejci uporabljajo kemijo, mi pa ne. Šestdeset let se naša kmetija ukvarja s prašičerejo, imamo dolgo tradicijo, pa vendar se nam danes dogaja, da pujskov ne moremo prodati v Sloveniji, ampak gredo v tujino. To je narobe svet. Vsi vemo, kje v tem poslu je zares denar, kje je ta mafija, ki ga vodi.« Oba rejca sta se strinjala, da znak Izbrana kakovost Slovenije pripada samo izdelkom iz mesa v Sloveniji rojenih in vzrejenih prašičev, saj ko greš v službo v Avstrijo, tudi ne postaneš Avstrijec, ampak si še zmeraj Slovenec.

Smo zelo daleč od samooskrbe s prašičjim mesom. V začetku leta 2018 je bilo v Podravju 6026 kmetij s pitanci, 1271 pa s plemenskimi svinjami. 

MOČNI POSAMEZNIKI SO RAK RANA

Prašičereja ne bi smela biti političen, ampak ekonomski problem, pa je poudaril Erjavec. »Pri nas vse spolitiziramo in kar naprej bi nekaj 'mučkali'. Za uspešno prašičerejo je potrebno nepolitično pogajanje in soglasje vseh deležnikov. Moč je v ekonomiki kmetov, le združiti se morate, kajti nasprotnik je velik, pravzaprav gre za samo tri velike igralce, pripravljen sem iti za mediatorja.«

Franc Režonja, direktor KGZS Murska Sobota, je zaskrbljen, saj imajo posamezniki moč vladati celemu sektorju, kar je rak rana slovenske prašičereje. »Veliko krivde je seveda tudi pri kmetih samih, ki se premalo povezujejo med seboj, in pri nerazumevanju javnosti, ki jo farme pogosto motijo. Je pa ena stvar, ki bi jo lahko država naredila za izdelke, ki so v celoti pridelani v Sloveniji: pokazala bi dobro voljo in se odrekla delu davka na dodano vrednost.«

ZDAJ GROZI ŠE PRAŠIČJA KUGA

Medtem ko je bila še pred kratkim afriška prašičja kuga oddaljena nevarnost za domače in divje prašiče, zdaj ta smrtonosna bolezen, ki lahko pomeni tudi konec prašičje populacije na prizadetem območju, že močno trka tudi na slovenska vrata. Potokar je zato pozval rejce prašičev, naj bodo previdni in dosledno sledijo preventivnim navodilom: »Trdno se zaprite, kajti če pride afriška prašičja kuga, ne bomo potrebovali nobenih načrtov za reševanje sektorja prašičereje več. Tudi zaradi grožnje te epidemije je še toliko pomembnejše, da pujskov ne kupujemo v tujini, ampak poskrbimo, da imamo svoje.«