Pred volitvami se je zdelo, da je v najboljšem položaju kandidat Evropske ljudske stranke (EPP) Manfred Weber, po vzponu liberalcev (ALDE) in Zelenih pa so se razmere spremenile. Nemška kanclerka Angela Merkel vztraja pri konceptu spitzenkandidatov, po katerem bi predsednik komisije postal eden od vodilnih kandidatov evropskih strank za volitve.
Francoski predsednik Emmanuel Macron viha nos nad takšnim scenarijem. Levji delež poslancev, ki jih bo dal v okrepljeno skupino liberalcev, mu daje pravico komentiranja. Macron tako sploh ni omenil Webra, ampak je navrgel ime pogajalca za brexit, izkušenega stratega Michela Barnierja, z enako naklonjenostjo pa je dodal še vodilno kandidatko liberalcev Margrethe Vestager, ki jo ima za favoritko tudi slovenski premier Marjan Šarec. LMŠ je namreč del liberalcev. Po drugi strani bi socialdemokrati na tem položaju najraje videli svojega vodilnega kandidata Fransa Timmermansa.
Po zaključku povolilnega vrha je predsednik Evropskega sveta Donald Tusk diplomatsko potrdil stališče, da samodejnosti ni in da ne morejo jamčiti, da bo predsednik komisije dejansko postal eden od vodilnih kandidatov evropskih strank za volitve, da pa biti vodilni kandidat ni diskvalifikacija in da lahko ta vloga morda okrepi možnosti za imenovanje na ta položaj.
Tusk je poudaril, da bo pomembno najti pravo ravnotežje - geografsko, demografsko, politično in spolno, pri čemer se je zavzel za imenovanje dveh žensk na ključne štiri vodilne položaje in priznal, da bo v realnem svetu težko zagotoviti "popolno ravnotežje".
