V Indijo je odšla na željo svoje predstojnice, najprej si je namreč želela na Japonsko. Stara je bila 27 let, pisalo se je leto 1971, Marija Sreš pa je kot državljanka Titove Jugoslavije lažje dobila indijsko vizo. Najprej je delala v mestu Rajkot, potem pa se je v Ahmedabadu učila gudžaratskega jezika ter študirala primerjalno književnost. Po diplomi se je odpravila med revne prebivalce na podeželju, v pokrajino na severu Gudžarata, na meji z Radžastanom.
Njena.si
Maksimalna energetska neodvisnost s paketom Pametna samooskrba
MED STO NAJPOMEMBNEJŠIMI
Tam živijo staroselci plemena Dungri Garasija, eni od prvotnih prebivalcev Indije. Marija je v tej plemenski družbi pomagala predvsem ženskam, ki so veljale za drugorazredne članice družbe in bile pogosto izpostavljene nasilju. Pomagala jim je pri izobraževanju, pridobivanju državnih projektov ter tako veliko naredila za izboljšanje njihovega družbenega in materialnega položaja, s tem pa jim je pomagala do dostojanstva in spoštovanja. Seveda pa si je morala najprej pridobiti njihovo zaupanje, kar je bilo pogosto težko in dolgotrajno. Na prošnjo žensk je začela kasneje zapisovati njihove življenjske zgodbe, ki niso ostale neopažene. Za prvenec Tam, kjer kesude cveto je kot prva tujka prejela nagrado Gudžaratske akademije za književnost in umetnost, knjigo pa so uvrstili med sto najpomembnejših del v gudžaratski književnosti. Nagradili so tudi njeni knjigi Ženska ženski in Najprej je bila ženska. Njena dela so prevedena tudi v slovenščino.
Več v oddaji Slovenija brez meja na Radiu Veseljak.
PRI NAS V INDIJI
Vsem njene pripovedi o staroselcih, ki jih marsikdo ne priznava, niso bile všeč, zato Mariji Sreš po 40 letih dela v Indiji niso več izdali delovne misijonske vize. To jo je precej prizadelo. Kljub temu je še leta s turistično vizo za nekaj mesecev hodila pomagat nekdanjim sovaščanom, s katerimi je delila tako lakoto kot lepe trenutke. Danes živi skromno življenje v domačem Prekmurju, vendar v srcu nosi Indijo in njene prebivalce. Piše zgodbe o svojih bogatih življenjskih izkušnjah, ki so jo oplemenitile, in indijskih ženskah. Čeprav je še dolgo po vrnitvi v Slovenijo razmišljala o »nas, Indijcih« in »vas, Slovencih«, se počasi vendarle navaja na življenje v domovini. In njena vodila so še vedno resnicoljubnost, iskrenost, svobodoljubnost ...
