Pred dvanajstimi leti sta kupila kmetijo v Halozah – ona iz Frama, on Ptujčan. Ker je bilo travnike na dvanajst hektarjev veliki posesti, deloma tudi precej zaraščeni, težko kositi, sta si omislila ovce, te pa je treba dvakrat na leto ostriči.
Najprej nista vedela, kam bi z volno, potem pa sta jo začela prati, poiskala sta mojstra, ki jo je omikal. Erna je začela volno presti na kolovratu, tkati na statvah, plesti, kvačkati, vesti in polstiti … Vse odtlej v edinem pletilstvu v Halozah pod blagovno znamko Koštrun nastajajo puloverji, brezrokavniki, plašči, ponči, rute, šali, klobuki, copati, torbe, razni etuiji in podobno, tu in tam celo nakit.
»Po stroki sem tekstilni tehnik, že od nekdaj sem si želela nekaj delati na roke. Nekaj znanja sem sicer imela, a sem se morala pletenja, tkanja in drugih tehnik naučiti sama, s pomočjo knjig,« je povedala Erna. Kmalu se je v ročnem ustvarjanju tako izmojstrila, da je pridobila certifikat domače in umetnostne obrti.
Pri svojem delu uporablja predvsem volno ovc jezersko-solčavske pasme, je povedala: »Sploh starejši imajo odpor ali zakoreninjene pomisleke o volni, češ da pika. Zaradi občutljivosti kože, pa tudi zaradi lažjega pranja in vzdrževanja izdelkov domačo volno mešam tudi z bolj fino merino volno, alpako, svilo, bombažem ali lanom. Vendar izdelka brez ovčje volne pri meni ni; domača volna gre čez celo mojo kolekcijo.«
Nihče več ne ve, kako so videti statve
Erna in Bojan svoje izdelke ponujata na številnih sejmih po državi. »Na razstavi Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju tri leta nisva prodala niti enega samcatega izdelka. Četrto leto pa naenkrat – bum,« je povedal Bojan. Zdaj je povpraševanje tolikšno, da ga ne dohajata več. Izdelkov, ki so šli skozi njune roke, preštela sicer nista, sta pa zagotovila, da so šli po vsem svetu. Zgodilo se je tudi že, da so ju v Strmcu obiskale njune stranke iz daljne Amerike ali Nove Zelandije, saj so si zaželele še kakšen izdelek.
Erni je žal, da stare, tradicionalne obrti počasi izumirajo: »Nihče več ne ve, kako so videti statve, kako nastane nit, kako se tke. Sem edina prijavljena rokodelka v Halozah, tudi zaradi zapletene zakonodaje.« Dodala je, da mladih ročna dela ne zanimajo preveč: »Za to je potrebna vztrajnost, vsi pa bi delali bolj preproste stvari in na hitro. Mogoče pa se bo čez čas le našel kdo, ki bo v tem videl priložnost, četudi v Halozah to ni tradicija (so pa nekoč tu tkali lan). Škoda, da sem edina. Ena lastovka, pravijo, še ne prinese pomladi.« Morda pa le?
