Brezplačno odstranjevanje vsem nevarnega azbesta imajo urejeno le nekatere občine. Zakaj ne vse, da bi bilo manj divjih odlagališč? Zakaj ne uvedemo azbestnih knjižic za stavbe? Ljudje namreč zaradi azbesta še vedno resno zbolevajo!
Marsikdo se sprašuje, koliko azbesta je še vedno na slovenskih strehah, torej azbestno-cementnih kritin, in vgrajenega v stavbe. Kot kaže, še vedno preveč!
»Odgovor na to želimo dobiti že kar nekaj let. V ustreznih odborih državnega zbora smo večkrat nastopili z zahtevo, da po letu 1999, ko je bila taka analiza narejena in so bile začrtane nacionalne smernice za azbest, to naredimo ponovno, da vidimo, kje smo. Vsi člani odborov, brez izjeme, so se strinjali, da je to treba narediti. Vendar je ostalo neuresničeno, ker pristojna ministrstva niso pokazala nobenega interesa, da bi se to dejansko naredilo. Projekt zahteva nekaj denarja, ki pa ga nihče ne da. Tako lahko povem le, da je problem še vedno zelo aktualen, vendar se na vsak način hoče pomesti pod preprogo, čeprav ljudje še vedno zbolevajo in bodo še naprej!« pravi poznavalka te problematike, prof. dr. Metoda Dodič Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana.
Azbestna vlakna so v naravi neuničljiva
Skrb vzbuja, kolikšen del Slovenije je še danes, po dobrih dveh desetletjih od prepovedi proizvodnje in prodaje azbestnih izdelkov, močno obremenjen z rakotvornim azbestom. Ponekod so k temu prispevale nekdanje tovarne azbestno-cementnih izdelkov. »Največja obremenjenost je gotovo še vedno tam, kjer se niti tovarne niti okolje ni očistilo. Prav tako povsod, kjer so azbest in azbestne odpadke odlagali nenadzorovano na smetišča ali kar v naravo. Azbestna vlakna so namreč v naravi tako rekoč neuničljiva! Nikakor ne smemo zanemariti veliko kilometrov vodovodnih cevi in divjih odlagališč, šol z vinazom, tovarn z azbestno-cementno kritino in tako naprej.«
Skriti azbest v stavbah
Azbest pogosto povezujemo le s strešnimi kritinami, a še zdaleč ni tako. Je tudi v številnih drugih gradbenih materialih, za katere stanovalci pogosto niti ne vedo. »Azbest je vgrajen tudi v stenskih oblogah in tleh, v vinazu oziroma vinil-azbestu. V stanovanjskih hišah in blokih so iz azbesta obloge dimnikov in dušnikov ter prezračevalnih naprav. Pred kratkim smo odkrili, da so v blokih iz azbesta tudi kopalniške pregrade, polnila za okna, zunanje stene, fasade, ponekod še notranji ometi, protipožarne stare zavese, zunanji cvetličnjaki. Treba je vedeti, da so se denimo azbestne zavorne obloge vgrajevale še proti koncu 90. let prejšnjega stoletja in da imajo azbestni izdelki običajno dolgo življenjsko dobo – cevi 75 let, strešna kritina 45 let, podobno tudi drugi izdelki.«
Azbest je najagresivnejši kancerogen!
Kljub vsem zdravstvenim opozorilom marsikdo še vedno žal ne ve, zakaj je azbest tako huda grožnja za zdravje in razvoj več usodnih bolezni. »Azbest je najagresivnejši karcinogen, kar ga na svetu poznamo! Povzroča številne rake, kot so mezoteliom, pljučni rak, rak na grlu, rak na ovariju. Zelo verjetno sodeluje pri nastanku drugih rakov, predvsem raka na črevesju, ledvicah in možganih. Poleg rakavih obolenj povzroča azbestozo – fibrozo pljučnega tkiva in bolezni plevre. Če se pri človeku najprej razvije azebstoza, ima sedemkrat večjo verjetnost, da bo razvil še pljučnega raka, če pa še kadi ali je kadil v preteklosti, se ta nevarnost poveča za petdesetkrat!«
Rešitev bi bile azbestne knjižice
Kaj bi bilo treba glede azbesta nujno ukreniti tako na ravni države kot posameznikov? »Z napisano zakonodajo običajno nimamo težav, imamo pa hude z njeno implementacijo. Če bi torej izvrševali tisto, kar je v zvezi z azbestom zapisano, bi že veliko naredili. Vsekakor bi pa morali postaviti datum, do katerega bi morala biti zamenjana vsa cementno-azbestna kritina. Prav tako bi moral biti določen datum za odstranitev cementno-azbestnih vodovodnih cevi. Vsekakor bi morali imeti glede na presenečenja zadnjih let tudi zahtevo, da ima vsaka stavba tako imenovano azbestno knjižico. V tej bi moralo biti zapisano, kaj je azbestnega v stavbi. Ne gre le za vrednost hiše, gre tudi za varnost ljudi, ki v njej stanujejo! A vsekakor bi morali najprej ponovno prečesati in ugotoviti stanje v Sloveniji, sprejeti še manjkajočo zakonodajo in se sistematično lotiti ukrepov s časovnico, kdo je za kaj odgovoren in do kdaj mora to postoriti. Azbest ne odpušča,« pravi Metoda Dodič Fikfak.
Prepuščeno občinam
Največja obremenjenost je gotovo še vedno tam, kjer se niti tovarne niti okolje ni očistilo. Prav tako povsod, kjer so azbest in azbestne odpadke odlagali nenadzorovano na smetišča ali kar v naravo. Azbest je povsod! V stanovanjskih hišah in blokih so iz azbesta obloge dimnikov in dušnikov ter prezračevalnih naprav. V blokih so iz azbesta tudi kopalniške pregrade, polnila za okna, zunanje stene, fasade, ponekod še notranji ometi, protipožarne stare zavese, zunanji cvetličnjaki.
»Brezplačno odlaganje azbestnih odpadkov je pri nas prepuščeno občinam, a v glavnem se župani tega problema ne zavedajo. Azbest ubija počasi, mandat pa je relativno kratek. Brezplačno odstranjevanje azbesta imajo le nekatere občine v Sloveniji, drugi morajo za to plačevati, zato pa imamo toliko divjih odlagališč. Če moraš za cementno-azbestni odpadek ene strehe plačati 400 evrov ali celo več, boš raje kritino odvrgel v prvo gmajno, z njo pokril drva ali kurnik, preostanek pa shranil. Ozaveščenost je že tako slaba. Vsekakor bi morala država omogočiti brezplačno zbiranje in odlaganje azbestnih izdelkov ter ljudi nenehno učiti, kako to početi. Tudi odvoz bi morali prevzeti profesionalci,« meni Dodič Fikfakova.
Veliko jih zboli
Podatki o obolelih pri nas zaradi azbesta so še vedno skrb vzbujajoči: »V Sloveniji je od leta 1960 do danes zbolelo za mezoteliomom več kot 500 ljudi. Od dva- do trikrat toliko je tistih, ki so zboleli za pljučnim rakom zaradi izpostavljenosti azbestu. Neposredno vežemo na azbestno izpostavljenost mezoteliom plevre in peritoneja. Število obolelih se v registru raka spremlja redno. Nekajkrat smo bili že prepričani, da je bila najvišja letna številka dosežena, a o tem nisem povsem prepričana. Koliko drugih rakov bi lahko pripisali azbestu, nismo uspeli niti izračunati. Pri tem nas namreč ovira zakon o varovanju osebnih podatkov, ki tudi raziskovalcem ne dovoli do podatkov. To je po mojem neprecenljiva škoda.«
Tudi malo vlaken škodi
»Naše raziskave kažejo, da je bila le tretjina tistih, ki so zboleli za mezoteliomom – to je hujšo oblika raka na plevri, pri kateri je povprečno preživetje ob zdravljenju 14 mesecev, če se bolnik ne zdravi, pa šest mesecev –, izpostavljena visokim koncentracijam azbesta, tretjina srednjim, tretjina pa nizkim. Pljučni rak pa je dejansko odvisen od prejetega odmerka, saj je večja verjetnost, da zbolijo tisti, ki so v življenju dobili več vlaken. Zato imamo bolnike z mezoteliomom tudi med ljudmi, ki so le živeli v okolici tovarn, ki so uporabljale azbest, in v tovarni nikoli niso delali.«
