Dva dni pozneje so vrh dosegli še Stane Belak – Šrauf, Hrvat Stipe Božić in vodja šerp, Nepalec Ang Pu. 25-članska jugoslovanska odprava je takrat za svoj dosežek prejela Bloudkovo nagrado. Danes, 40 let kasneje, ta prvenstvena smer še vedno velja za eno najtežjih in najdaljših. Do danes so jo druge odprave poskušale ponoviti več kot dvajsetkrat, uspelo je le Bolgarom in Poljakom.
Kako je bilo in kje so razlogi, da Slovenija še danes ostaja v vrhu svetovnega alpinizma, smo se pogovarjali z vrhunskim alpinistom, himalajcem, gorskim reševalcem, gorskim vodnikom, športnim pedagogom in pisateljem Vikijem Grošljem. Bil je član tako prve kot zadnje uspešne slovenske odprave na enega od himalajskih osemtisočakov. Sodeloval je na več kot tridesetih odpravah v izvenevropska gorstva, samo v Himalaji je opravil enajst vzponov na vrhove desetih od štirinajstih osemtisočakov. Je prvi Slovenec, ki se je povzpel na vse najvišje vrhove kontinentov in se z nekaterih spustil tudi s smučmi. Za spust s smučmi z 8201 metra visokega Čo Oja mu je Planinska zveza Slovenije podelila priznanje za najuspešnejšega smučarja za leto 2001. »Najdrznejše otroške sanje sem daleč presegel in še vedno imam vse prste na rokah in nogah,« se hudomušno nasmehne in pove, da ga še vedno vleče v Himalajo. »Pred 18 leti sem začel spoznavati in raziskovati nižje vrhove Himalaje. Čisto me je posrkalo. Želim si prehoditi nepalsko Himalajo od severa do juga in od vzhoda do zahoda. Zdaj sem na 95 odstotkih te poti. Gre za unikatno pot, saj vodi tudi čez vrhove šestih osemtisočakov, na katerih sem že stal.«
Viki Grošelj je bil tudi pobudnik ustanovitve slovenske sekcije Mountain Wilderness International, mednarodnega združenja, ki se bori za zaščito neokrnjenega gorskega sveta doma in v svetu. Od leta 2001 do 2004 je bil njen generalni sekretar. Leta 2005 je vodil in koordiniral uspešno reševanje Tomaža Humarja iz južne stene Nanga Parbata. V sodelovanju s TV Slovenija je pripravil dokumentarno serijo Velikani Himalaje. Za svoje podvige in delovanje je prejel številna priznanja.
Himalaja vas je popolnoma zasvojila. Od leta 2015, ko ste v Nepalu preživeli katastrofalen potres, v katerem je umrlo več kot 9000 ljudi, se vsako leto dvakrat odpravite tja.
Letos bom šel samo jeseni. Ko sem pred štirimi leti doživel in preživel potres na najbolj ogroženem področju, sem se odločil, da bom pomagal prizadetim ljudem. Lani oktobra sem se vrnil s svojega sedmega obiska po potresu. S pomočjo knjig (je avtor šestnajstih in soavtor več kot dvajsetih, op. a.), predavanj in dobrodelnih prireditev zbiram sredstva. To zdaj še dodatno osmišlja moja potovanja v Nepal.
V Himalajo ste šli prvič leta 1975, pri 23. ste bili najmlajši član jugoslovanske odprave na Makalu, ta je osvojila prvi osemtisočak in peto najvišjo goro sveta. Vzpon nanjo je pomenil prodor slovenskega alpinizma v svetovni alpinistični vrh. S kolegom Ivčem Kotnikom sta na vrhu razobesila slovensko zastavo.
Jaz sem že takrat vedel, da se bomo osamosvojili (smeh). Ko sem doma pakiral, sem pograbil eno od zastav. Šele na vrhu sem opazil, da sem namesto jugoslovanske prinesel slovensko. Makalu je bil za Slovence zelo pomembna gora, saj je bil naš prvi osemtisočak. Še danes naša prvenstvena smer velja za enega največjih dosežkov v tistem času.
Vzpon so takrat enačili z olimpijsko medaljo.
Kar so za druge športnike olimpijske igre ali svetovna prvenstva, je bila za nas alpiniste Himalaja.
Pet let pozneje so štirje Slovenci stali na najvišjem vrhu sveta in postali del svetovnega alpinizma. V 90. letih prejšnjega stoletja ste dobesedno kraljevali.
Od leta 1975 do 1995 smo splezali vseh 14 himalajskih osemtisočakov in postali deveta nacija, ki ji je to uspelo. Pomembno je tudi, kako nam je to uspelo. Večino smo jih preplezali po prvenstvenih smereh, nekaj v alpskem slogu, nekaj smo jih celo presmučali. To nam daje dodatno vrednost.
Bili ste eden od 25 članov jugoslovanske odprave, ki je pred 40 leti osvojila Mont Everest. Ozebline so vam preprečile, da bi prišli do vrha. Kaj je vzpon pomenil za Slovenijo?
Slovenci smo bili v Jugoslaviji najmočnejši v alpinizmu. Tone Škarja in Aleš Kunaver sta se domislila, da bi v odpravo vključili še alpiniste iz preostalih republik. Tako sta se 21 slovenskim alpinistom pridružila še dva Hrvata in dva Bosanca. Odprava je bila za tiste čase zelo dobro medijsko podprta, vsa Jugoslavija je dihala z nami. To se ni zgodilo nikoli več. Čutil se je duh socializma v pozitivnem smislu, vsi za enega, eden za vse. Ko smo nabirali opremo, so nam pomagala podjetja iz vse Jugoslavije.
Za današnje čase je nepredstavljivo, s čim vse ste se ukvarjali. Sami ste morali poskrbeti, da so vam izdelali šotore, vetrovke, hlače in bunde, napolnjene s puhom, pohodne čevlje.
Nismo se ukvarjali samo s tem. Za vse smo bili sami, od ideje, nabave opreme, logistike potovanja do transporta. Bili smo vse v enem, funkcionarji in akterji.
Zdravnika, ki sta bila z vami, sta poskrbela tudi za zdravje domačinov.
V vsaki vasi na naši poti sta odprla brezplačno ambulanto in v njej delala do poznih nočnih ur, včasih tik do odhoda naprej. Naša odprava je bila na neki način pravi blagoslov za domačine. Poleg tega, da smo jim nudili zdravniško oskrbo, smo jim priskrbeli tudi delo.
Še po nečem je bila drugačna od drugih. Aleš Kunaver je sočasno z odpravo takrat postavil šolo za šerpe v Manangu. Kako je prišlo do tega?
Leta 1969, ko je bil Aleš na odpravi na Anapurni II, je videl, da šerpe nimajo osnovnega alpinističnega znanja, zato se je odločil, da nekaj naredi zanje. Šel je v Beograd na Zavod za pomoč nerazvitim in od njih izprosil denar. Danes v tej šoli, leta 2014 je prešla v nepalske roke, dosegajo najvišje izobraževalne standarde z mednarodno licenco. Šola je tako pomembna, da je označena celo na zemljevidih.
Tomaž Humar je svojo vrhunskost pokazal pri tridesetih, ko je leta 1999 splezal južno steno Daulaghirija. Vi ste njegov podvig takrat ocenili kot največje dejanje modernega alpinizma, alpinistična legenda Reinhold Messner pa ga je označil za vzpon tretjega tisočletja. Zakaj?
Prvič se je zgodilo, da se je nekdo lotil tehnično tako zahtevne stene v Himalaji sam, v enem zamahu in v alpskem slogu. Zahodne stene Nanga Parbata se je na podoben način že leta 1977 lotil Messner, po eni prvenstveni smeri je šel gor, po drugi dol.
Leto kasneje Davo Karničar postane prvi človek, ki odsmuča z Mont Everesta. Ameriška revija Men's Journal ga je takrat razglasila za najboljšega ekstremnega športnika na svetu.
Davo je prvič poskusil smučati z Mont Everesta leta 1996, jaz sem vodil odpravo. Zaradi hudega viharja je takrat na gori umrlo 12 ljudi z drugih odprav. Davo je dobil omrzline na prstih, zato smo odpravo prekinili. Čez štiri leta je poskusil ponovno in uspel. Še vedno velja za edinega smučarja, ki mu je uspelo v enem zamahu presmučati to strmino.
Tudi vi se lahko pohvalite s podobnimi podvigi.
Enako kot alpinizem imam rad tudi smučanje. Želja presmučati osemtisočak se mi je izpolnila šele pri devetinštiridesetih. Leta 2001 sem presmučal 8201 metrov visoko goro Čo Oju.
Slovenski alpinisti ste nizali neverjetne uspehe. Kdaj in kje se je v zgodovini začela alpinistična pot, ki je Slovence popeljala v sam vrh svetovnega alpinizma? Je bil to prvi vzpon na Triglav leta 1778?
Ta prvi vzpon je bil za nas pomemben, na Triglav nam je uspelo priti prej kot Francozom osvojiti Mont Blanc, vendar je za razvoj slovenskega alpinizma pomembnejša ustanovitev slovenskega planinskega društva leta 1893. Za prvo obdobje slovenskega alpinizma je značilna narodna zavest, saj so si naši alpinisti najprej prizadevali preplezati vse tiste smeri v Alpah, ki so jih že prej preplezali tujci, in svoje, še težje. Prelomnica je bilo leto 1960, ko je šla prva jugoslovanska alpinistična odprava v Himalajo. Ante Mahkota in Aleš Kunaver sta bila najmlajša člana odprave na 7120 m visoki Trisul. Na ramenih te prve odprave smo zgradili vse druge v Himalajo. Po Makaluju leta 1975 sta dve leti kasneje za pomembno nadaljevanje poskrbela Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, ki sta preplezala drugi osemtisočak, Gašerbrum/Hidden Peak (8068 m). Dokončno utrditev v svetovnem vrhu himalajizma pa nam je prinesla odprava na Mont Everest. Konec osemdesetih pa spet novi uspehi z novo generacijo odličnih alpinistov: Franček Knez, Iztok Tomazin, Silvo Karo, Janez Jeglič, Pavle Kozjek, Marko Prezelj.
Kje smo danes?
Uspešno vzdržujemo svetovni vrh. Ne nazadnje smo od zlatih cepinov, ki jih podeljujejo od leta 1991, dobili kar sedem. Štiri je dobil Marko Prezelj, prvega z Andrejem Štremfljem že v letu, ko so jih začeli podeljevati.
Če je to sploh mogoče določiti, kdo je po vašem mnenju največji slovenski alpinist vseh časov?
Zame je to Andrej Štremfelj.
Kaj v alpinizmu Slovence še posebej ločuje od drugih?
Predvsem to, da smo kot majhen narod dosegli tako veliko. V Messnerjevi knjigi, kjer je izbral 32 najboljših vzponov v Himalaji v prejšnjem stoletju, smo z osmimi daleč na prvem mestu. Na drugem so Poljaki s petimi, drugi veliki narodi beležijo po enega, dva, tri.
Kaj sploh je alpinizem? Domnevam, da je veliko več kot samo šport.
Alpinizem je športna dejavnost, za katero sta ključni predanost in potrpežljivost. Dve lastnosti, ki sta v današnjih časih vse redkejši. Zame osebno je alpinizem zelo čustvena dejavnost, ki me sili k izražanju. Je šport z estetskimi razsežnostmi. Malokatera druga športna panoga je proizvedla toliko knjig, filmov, glasbe, navdahnila toliko slikarjev ... V tem smislu je več kot šport. Je neke vrste filozofija in način življenja. Mene je alpinizem oblikoval kot človeka. Dal mi je širši pogled na svet.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
